Kako iz minutne drame narediti tritedenski festival? Zdi se, da letošnji preglej na glas podaja enostaven (a v sami praksi nujno kompleksen) odgovor: z akcijo. In formo danega odgovora usklajuje z njegovo vsebino.
Kaj naj pričakujemo od festivala, za katerega dobimo v branje promocijski material, ki v formatu t. i. minutne drame navaja štiri uprizoritvene dogodke (z naslovom, avtorji, lokacijo in časom, a brez opisa) in epilog o padcu zavese, poleg tega pa navaja le še, da se bodo odvijale tudi dnevne, javne delavnice, katerih delo bo večji del organizirano po sprotnem premisleku, željah in zanimanjih udeležencev? Vse skupaj lahko deluje izrazito nejasno in enigmatično, a kdor pozna delo KD Integrali (organizatorja festivala), festival iz preteklih let (čeprav v popolnoma drugačni usmeritvi in formi kot letos) ter glavne akterke festivala Simono Semenič, Simono Hamer in Zalko Grabnar Kogoj, ve, da ne gre za »organizacijsko napako« ali nejasnost same zasnove festivala. Spustiti se je potrebno med vrstice. Kajti same besede pogosto ne izrečejo dovolj ali pa do naslovnikov priletijo z zadnje strani. Za njimi lahko iščemo temeljni (gonilni) impulz, ki jih poganja in se prikrade nekam vmes, a kaj ko tega zaznamo zgolj občasno.
Kaj ko ta impulz tako pogosto tava med vedno istimi klišejskimi frazami, splošnimi in abstraktnimi pojmi, ki ga razpršijo do nerazpoznavnosti ali zakrijejo njegovo šibkost? Tako se je govor Josepha Goebbelsa Znanje in propaganda iz leta 1928 v projektu Maje Pelević in Milana Markovića izkazal za učinkovito splošno mesto, ki ne pove nič in hkrati ugodi vsem. Srbska dramaturga in dramatika sta z Goebbelsovim govorom (popravki so bili le trije: »Hitler« sta zamenjala z imenom voditelja posamezne stranke, »nacionalsocializem« z ustrezno ideologijo posamezne stranke in »propaganda« s pojmom »politični marketing«) kot programom kulturne politike in političnega marketinga prepričala kar sedem različno usmerjenih političnih strank v Srbiji.
Z besedo in pomenom, ki ga sproži določeno poimenovanje, se ukvarja tudi dokumentarna predstava Janeza Janše, Janeza Janše in Janeza Janše Več nas bo, prej bomo na cilju, ki vzpostavi prostor za pregled različnih mnenj in pogledov na vprašanje imena ter s tem povezane identitete ter identifikacije. Preimenovanje treh umetnikov je v času dejanja povzročilo ogromno različnih razumevanj in še vedno se ob medijskem pojavljanju (sploh kadar gre za kakšen bolj »škandalozen« vidik njihovega dela in delovanja) njihovo delo postavlja tudi v luč njihovega preimenovanja in tega, kar naj bi to pomenilo. Beseda, ki v primeru imena dobi še toliko večjo moč, pa je še enkrat dokazala, da je pogosto slišana le v svojem površinskem zvenu in lesku.
Citat iz dramskega besedila Simone Semenič gostija ali zgodba o nekem slastnem truplu ali kako so se roman abramovič, lik janša, štirindvajsetletna julia kristeva, simona semenič in inicialki z. i. znašli v oblačku tobačnega dima: »in mogoče sploh ne našteva imen / mogoče samo jaz in ti, imenitni gledalec, slišiva, da truplo izgovarja vsa ta imena /…/ ker če bi truplo res izgovarjalo vsa ta imena, potem smo s tem dodali neko odvečno poanto / ki je pa ti, spoštovani publikum, ne rabiš / a ne, da je ne rabiš.«
In če se poigramo še z avtorskim prvencem Kladivo ali pinceta? Simone Hamer, ki premišljuje svoj lastni poklic – le kateri poklic gledališke prakse se v večji meri ukvarja s skrivnostmi besede in skrivnostmi med besedami kot dramaturg?
Seveda zavzemam izrazito zoženo gledišče glede na zastavljeno linijo razmišljanja v poskusu dešifriranja oziroma čisto osebnega razbiranja prihajajočega festivala. Vseh uprizoritev le ne moremo zvesti na besedo, njen manko in njeno nemoč. A če se začasno odrečemo besedam oz. njihovi eksploataciji in pretiranemu blebetanju, nam ostane delovanje. Kajti same besede niso več dovolj. Pa tudi kakršno koli dejanje ne. Napovedane predstave se tega zavedajo; zavedajo se, da strah pred »(ne)pravilnostjo delovanja« tu nima kaj iskati; gre za preizkušanje delovanja in njegovih možnosti ter hkrati za odgovornost do konteksta in posledic, ki jih to morebiti ustvari. »Obred Gostije nas ne le sooči z odgovornostjo in nujnim oblikovanjem stališč do trenutnih globalnih politično-kulturnih polarizacij. Tako imaginarni gosti kot tudi mi smo povabljeni, da prebavimo tisto, kar smo zakuhali. Da morbidno »povečerjamo« obaro s truplom in tako dobesedno sprejmemo ter ponotranjimo posledice svojih dejanj in še bolj nedejanj,« je zapisala Zala Dobovšek o Gostiji ali …
Morda impulza, kateremu smo na namišljeni sledi, sploh ni iskati v najavljenih uprizoritvenih dogodkih, ampak bo vzklil med njimi, v delavnicah (načrtovano delo za dva dneva vnaprej bo sproti objavljano na portalu SiGledal), ki so zasnovane z dovolj ohlapnimi koordinatami, predvsem kot prostor (in čas), ki omogoča izhodišča za umetniške akcije, ad hoc dogodke in kdo ve, kaj še. Morda za raziskovanje možnih modelov sodelovanja in delovanja, ki ne pritiče zgolj umetnosti? Za raziskovanje akcij, ki v večji meri vključujejo kot izključujejo? Akcij, ki so naravnane k pozitivnemu iskanju in ne k hromečemu defetizmu?
Morda pa ta impulz išče svojo pot med vsem tem, v prepletu določenega in svobodnega, v praznem polju, ki omogoča nepredvideno in nepričakovano, tam, kjer je »minutnosti« konec in se razpre »ves čas na svetu«, da zasije akcija, impulz, ki se ne pusti ohromiti, se ne pusti zaustaviti, ampak želi delovati. Ne da bi nujno nekaj dosegel, ampak da bi se sprostil v svoji naravni moči, eksplodiral in se v organski ekspanziji razširil onkraj meja zaprtih dvoran, prežvečenih besed, navajenih debat, ki se prevesijo v kritiziranje, jadikovanje in vodijo le v apatičnost, cinizem in obup, ter da bi preizkusil, kaj sploh lahko naredi. Preizkusil predvsem svojo lastno moč. Svojo možnost delovanja v prostoru, ki ni tako omejen, kot se običajno zdi. Zato ustavimo jezik in zganimo telo. V prostor javnega, prostor neznanega.
Seveda ne zagotavljam, da nisem vsega skupaj razumela popolnoma subjektivno, iz nekega osebnega občutka. A v tem se je minutna drama srečala z mojim trenutnim mestom. In interpretacije nikoli niso »čisto prave«. Poligon je odprt.
Sledi minuta za dramo.
***
preglej na glas
(minutna drama)
Maja Pelević, Milan Marković: ONI ŽIVE
6. 5. ob 20.00, Gledališče Glej
Janez Janša, Janez Janša, Janez Janša: VEČ NAS BO, PREJ BOMO NA CILJU
(Maska Ljubljana, Brut Künstlerhaus Dunaj, Aksioma)
10. 5. ob 21.00, Stara mestna elektrarna – Elektro Ljubljana
Janez Janša, Janez Janša, Janez Janša: VEČ NAS BO, PREJ BOMO NA CILJU
(Maska Ljubljana, Brut Künstlerhaus Dunaj, Aksioma)
11. 5. ob 21.00, Stara mestna elektrarna – Elektro Ljubljana
Janez Janša, Janez Janša, Janez Janša: VEČ NAS BO, PREJ BOMO NA CILJU
(Maska Ljubljana, Brut Künstlerhaus Dunaj, Aksioma)
12. 5. ob 21.00, Stara mestna elektrarna – Elektro Ljubljana
Simona Hamer: KLADIVO ALI PINCETA?
(Kulturno društvo Integrali)
20. 5. ob 20.00, Gledališče Glej
Simona Semenič: GOSTIJA ALI ZGODBA O NEKEM SLASTNEM TRUPLU ALI KAKO SO SE ROMAN ABRAMOVIČ, LIK JANŠA, ŠTIRIINDVAJSETLETNA JULIJA KRISTEVA, SIMONA SEMENIČ IN INICIALKI Z.I. ZNAŠLI V OBLAČKU TOBAČNEGA DIMA
(Zavod Imaginarni)
26. 5. ob 21.00, Kongresni trg 6
ZAVESA PADE NA SOFINANCERJE.
NA MINISTRSTVO ZA IZOBRAŽEVANJE, ZNANOST, KULTURO IN ŠPORT.
NA MESTNO OBČINO LJUBLJANA.
TEMA.
***
Festival preglej na glas 2012, sedmič. Festival dramske pisave, festival delovanja in dejanja. Festival, ki se dogaja v gledaliških dvoranah, na javnih prostorih in v zasebnih stanovanjih. Festival, ki išče različne možne načine pozicioniranja umetniškega in preizkuša drugačne formate delovanja. - Od 6. do 26. maja 2012.
Nika Arhar, urednica festivalskega biltena preglej na glas 2012
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/kako-iz-minutne-drame-narediti-festival