Simon Šerbinek / foto domači arhiv
Simon Šerbinek je diplomirani igralec in slovenist, ki ga mnogi poznajo predvsem v vlogi gledališkega lektorja. Na bienalnem festivalu komornega gledališča – SKUP, ki v Mestnem gledališču Ptuj poteka že sedmo leto, ga spoznavamo tudi kot selektorja. Kuratorja?
Simon Šerbinek / foto domači arhiv
V preteklih letih je selekcijo festivala opravljal direktor Mestnega gledališča Ptuj. Za sedmo edicijo festivala so na mesto selektorja povabili vas. Na kakšen način ste se soočili z vlogo selektorja?
V bistvu doslej ni bilo selektorja za SKUP, saj so gledališča, in to predvsem profesionalna, opravljala selekcijo sama in tako prijavila na festival tisto predstavo, ki je bila po mnenju njihovega strokovnega odbora najbolj primerna za festival komornega gledališča. Moram reči, da sem si ogledal 22 predstav, in med temi so že sama gledališča in zavodi, ki so prijavljali predstave, izbrali dobre in kvalitetne predstave. Tako sem moral med dobrimi in zanimivimi predstavami izbirati tiste, ki so izstopale in me nekako pretresle. Izbral sem devet predstav, kar je bil normativ za omejena sredstva, ki so zadnje čase namenjena kulturnim ustvarjalcem.
Selekcija tekmovalnih predstav temelji na izboru znotraj gledališč, ki lahko v tekmovalni program prijavijo po eno produkcijo aktualne sezone, hkrati pa pravilnik selektorju dopušča, da v program umesti produkcije, ki se na poziv niso odzvale. Ali ste pri selekciji izbirali tudi predstave izven poziva?
Kot sem že nekoliko omenil v prejšnjem vprašanju, so gledališča in zavodi sami lahko prijavili največ dve predstavi, saj gre za bienalni festival, zato sta šteli dve gledališki sezoni. Pri selekciji sem se osredotočil izključno na prijavljene predstave, saj bi sicer moral izbirati med mnogotero slovensko produkcijo, pri tem pa morda izpustil kakšno predstavo, ki bi si prav tako zaslužila nastop na festivalu, pa sem jo spregledal. Iz objektivnega razloga sem se tako odločil le za izbor med prijavljenimi predstavami, ki so s tem pokazale tudi željo in voljo, da se festivala udeležijo.
Pregled programske zasnove festivala kaže na soprisotnost neinstitucionalne in institucionalne produkcije, hkrati pa se producenti s predstavami ne podvajajo. Vas je k temu vodilo načelo demokratičnosti ali gre pri omenjenem dejstvu le golo naključje?
To povsem ne drži, saj je SNG Nova Gorica udeležena pri dveh predstavah, in sicer pri Liferantih in pri Grenkih sadežih pravice. Res pa je, da je bil festival prvotno zastavljen v okvirih čim večjega druženja gledališč, in to različnih. V tem pogledu sem skušal slediti tej ideji, vendar ji ne bi za vsako ceno in če predstave ne bi dosegale kriterijev, ki sem si jih zastavil. Kot ste lahko opazili, nekatera institucionalna gledališča iz tega razloga sploh niso bila uvrščena na festival (denimo SNG Maribor).
Splošno mnenje je, da je selekcija »prerez«, nabor kvalitetnih predstav, ki se kaže v umetniški celovitosti in prepričljivosti. Omenjen kriterij potrjujejo predstave s prejemom nagrad. Selekcijski izbor, ki ste ga naredili, sestavljajo predstave, ki so v preteklosti svoj »status« potrdile s prestižnimi, nacionalnimi in mednarodnimi nagradami (predstavi Žabe in MandičStroj sta prejeli nagrado Društva gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije; v selekciji je večkrat nagrajena predstava Ma & Al Ivice Buljana [med drugim je režiser za njo prejel nagrado Prešernovega sklada], nagrada igralki Viktoriji Bencik za vlogo Žene v predstavi Hudič babji; zmagovalka puljskega festivala Zlati lev Jaz vas ljubim in podobne), a hkrati preseneti, da med njimi ni lanskoletnega zmagovalca Borštnikovega srečanja – predstave Pisar (režija Miloš Lolić). Kako vpliva pritisk nagrad na sam postopek selekcije?
Ne, nagrade niso vplivale na izbor, saj nisem bil seznanjen z vsemi nagradami in sem to izvedel šele kasneje (v gledališkem svetu bi mi to morda kdo zameril, vendar v tem primeru to šteje kot plus). Pisarja pa nisem uvrstil na festival, ker predstava nanj ni bila prijavljena. Mini teater Ljubljana se je na festival prijavil s predstavo Ma & Al, in to sem uvrstil.
Vsako selekcijo pečati avtorski podpis selektorja. Zato se danes vse bolj uveljavlja tudi na področju scenskih umetnosti izraz kurator, torej nekdo, ki na svoj lasten način pripoveduje zgodbo znotraj določenega formata, ki mu je postavljen od zunaj. Omenjeno bi lahko označili kot preplet objektivnega s subjektivnim, poudarek pa preusmerili na subjektiven pogled. Zakaj se vam zdi tak pogled pomemben?
V gledališču gre poleg objektivne ocene zmeraj tudi za subjektivno doživljanje umetnosti, in če sodimo po Aristotelovi Poetiki, gre pri katarzi za izrazito osebno očiščenje in preporod.
Pri odločitvi za selektorja pa najbrž štejejo njegove reference in izkušnje v gledališču, kakor tudi poštenost in iskrenost v odločitvah. Glede iskrenosti pa sem v uvodniku tudi zapisal, kaj si mislim: »Na Slovenskem manjka iskrenosti. Iskrenost ni vrlina, temveč slabost, zaradi česar lahko izgubiš posel pri lobiranju.« Upam, da so to dovolj zgovorni argumenti, ki vas bodo prepričali, da je subjektivnost njuno treba ohraniti, če hočemo doseči objektiven izbor.
In takšen je tudi vaš uvodnik – intimen dnevniški zapis, refleksija, v kateri se razgalite pred občinstvom in hkrati ustvarjate nek kontrapunkt ustaljene podobe selektorja kot avtoritete. Premišljujete predvsem o igralski podobi, o potrebi, da gledališče gledalca premakne, ga pretrese ... ali ste želeli tudi s formo poudariti kvaliteto iskrenega in osebnega percipiranja?
Zgolj neprizadeto, objektivno kritiziranje vodi v samovšečno nezmotljivost in nezmožnost sprejemanja drugačnega mnenja. S tem v bistvu priznavam, da bi nek drug selektor lahko izbral tudi drugače. Z njim sem želel opozoriti na emotivno vključenost v teater, ki nikakor ni zgolj splet dramaturško-lektorsko-režijskih napotkov, temveč je veliko več, je ogledalo družbi in javna hiša norosti: oboje skupaj pa nam daje licenco za čustveno odprto doživljanje odrskega dogajanja. Nekoč se je Camus v Kugi izrazil: »Poskušam postati nedolžen ubijalec. To ni, kakor vidite, velika ambicija.« Morda ta dvoumnost ni dovolj jasna. Gre namreč za to, da smo vsi po malem grešniki in si želimo grešiti, v hramu umetnosti pa nam je to legalno dovoljeno. Predstave, ki so bile v mojem izboru dovolj grešne, pa so uzrle luč na festivalu. (Seveda po spletu vseh okoliščin, ki sva jih obdelala že v zgornjih vrsticah.)
Če lahko citiram le droben delček iz vašega zapisa, ki se nanaša na predstavo MandičStroj in s katerim se dotikate krhkosti igralskega poklica, ki ga pogosto spregledamo. Če citiram: »Iskal sem smisel igralcev, ki poskušajo nekaj povedati, biti iskreni in nevsiljivi, ter našel /.../ Kljub vsem ekstremističnim naporom je le Sizif, ki vedno znova vleče svoj stroj, ki ga mora drugim prepustiti v presojo. Prepuščen je takšnim kritikom, ki izbirajo in podeljujejo nagrade ter vrednotijo njihovo umetniško ustvarjanje. Je to nekaj, kar nas le gane ali tudi premakne? Želel sem si, da bi nas tudi nekaj v življenju premaknilo. Temu sem sledil pri izboru ter nisem želel biti le eden od kritizerjev.« Če bi temu dodali še preostale misli, bi pred seboj ugledali »idealno predstavo« oziroma bi morda ugledali vse tiste njene delce, na katere pogosto pozabljamo. Kakšna bi bila po vaši presoji idealna predstava oziroma katere elemente bi vključevala?
Ne vem. Ustvarjalni proces je iskanje. Včasih se posreči, včasih ne, in vedno je nekaj drugega, kar vžge. Vedno je nek drug poriv, asociacija, okoliščina, ki nas prevzame. Nekaj je seveda teorija, nekaj pa izkušnje na odru – vse skupaj pa je kemija, včasih se zgodi, včasih pa ne, le da se nekaterim nikoli, nekaterim poredkoma in le redkim večkrat v življenju. Skratka, če bi to vedel, bi počel same odlične in nepozabne predstave, tako pa sem sodeloval le pri kakšnih petih predstavah, za katere bi lahko rekel, da so dosegle vrhunsko kvaliteto, pa še za formulo, ki smo jo uporabili pri eni od teh predstav, ne bi mogel reči, da je lahko uspešna pri kakšni drugi. Iz tega razloga smo umetniki večkrat nerazumljeni, mejni in mnogokrat prej nezadovoljeni kot zadovoljni sami s sabo. Res pa je, da bo dober igralec tudi v slabih pogojih in okoliščinah iztisnil iz sebe najboljše, tako kot bo dober športnik z zlomljenim rebrom dosegel vrhunski rezultat. To je razlika med profesionalci in amaterji. Za to pa sta potrebna napor in volja, in če spet parafraziram Camusa iz Kuge: » … vse drugo, zdravje, poštenost, čistost, če hočete, je sad volje, in sicer volje, ki ne sme nikoli popustiti. In prav za to so dandanes ljudje videti utrujeni, tako utrujeni, da jih bo utrujenosti rešila samo smrt …« Morda je to pesimistična misel, vendar če se ne bomo zganili, nas bo vse pobrala »kuga«!
In zato tudi ironija in samoironija kot kompas izbora. Da najprej skozi smeh ugledamo sebe in svoje napake in se zganemo, poženemo naprej?
Pri ironiji in samoironiji vztrajam zgolj zaradi tega, ker se Slovenci znamo redkeje šaliti na svoj račun, raje se norčujemo iz drugih. V primeru samoironije in črnega humorja tudi v težkih časih (kot jih danes doživlja večji del slovenskega prebivalstva) smeleje gledamo v prihodnost, saj brez optimizma, brez rahljanja vezi ne moremo pričakovati večjega obiska v gledališčih, temveč duhovno sušo in otopelost v poplavi antidepresivov …
Tokrat so se umetniki znali pošaliti tudi sami s sabo, tako da sem to štel kot objektivno pozitivno oceno. Pri subjektivnosti pa šteje tudi to, da je kritik pozitiven in da zna najti pozitivne plati določene predstave. V tem primeru ni zgolj kritizer in nečlovek, ki ne razume čustvenih plasti odrske uprizoritve, temveč zna kljub objektivnosti in realnosti ohraniti človeško držo, ki še ni nujno pristranska.
Hkrati izpostavite še dodatne tri kriterije (igra, režija in umetniški vtis), ki so vas pri ocenjevanju vodili. Jih lahko pojasnite?
Najbolj žlahtne stvari v gledališču so videti na prvi pogled najbolj preprosto. Poleg tega so v gledališču, in tako so nas učili na Akademiji, najbolj pomembne bazične stvari in osnove gledališkega ustvarjanja. Seveda se lahko med seboj zelo prepiramo o tem, kaj je dobra režija, igra in umetniška predstava v pozitivnem smislu. Hkrati pa naš okus prepriča o tem, kakšne vrste človek je ta, ki tako sodi o teh rečeh. Najbolj enostavno vam to lahko razložim, da vam ne filozofiram, z naslednjimi besedami: če predstava ni dolgočasna (režija), če me igralec prepriča o svojih doživljanjih (igra) in če mi predstava nudi čustveno ugodje, pri katerem vzbudi moje razmišljanje v aktivno spremembo mojega načina življenja (umetniški vtis). Kaj več bi lahko rekli o teh atributih, da se ne bi izgubili v plehko argumentiranje, ki je samo sebi namen?
In na ta takšen način bi želeli, da tudi žirija in gledalci gledajo in vidijo izbrane predstave?
V svojem samoobjektivu sem zapisal, da sem iskal enake možnosti za nagrade in da si želim, da bi popeljali na piedestal tiste, ki si to resnično zaslužijo, in ne tistih, ki so tam pristali zaradi trenutne politične situacije. To je najbrž dovolj zgovorno, saj ima pravzaprav žirija popolno avtonomnost v izbiri in podelitvi nagrad. Ko sem bil prvič selektor za monodramo, žirija, denimo, ni podelila nagrade nikomur, temveč jo je pravično razdelila v povprečje. Upam sicer, da se to ne bo zgodilo, saj to ne bi bil festival, temveč pljuvanje v lastno skledo in metanje peska v oči.
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/najbolj-zlahtne-stvari-v-gledaliscu-so-videti-na-prvi-pogled-najbolj-preprosto