foto Barbara Čeferin
Številčna igralska zasedba pod režijsko taktirko Janeza Pipana v predstavi Razodetja nas za dobre tri ure prestavi v polpreteklo zgodovino, obdobje komunizma in perečih ideoloških vprašanj.
foto Barbara Čeferin
Jovanovićeva drama je suma preteklih jugoslovanskih indicev, v katere subtilno infiltrira sedanjo družbeno ureditev. Besedilo namreč črpa iz njegovih leta 1980 napisanih Karamazovih – ko je bila socialistična Jugoslavija že močno razmajana in tudi eksplicitno kritizirana – in se s priključitvijo tranzicijske ere (devetdesetih let) zlije v svojevrstno entiteto. Razodetja so verodostojen transkript burnega jugoslovanskega dogajanja nekoč in danes, enciklopedija slovenske problematike v malem. Vpetost ljudi v spone določene ideologije sled za sledjo apelira na samo družbeno jedro, žarišče, iz katerega vznikajo raznovrstni ekscesi, vojne, osebne stiske … Prek vihravih štiridesetih in šestdesetih let preteklega stoletja se logično nadaljuje slovenska epopeja v domnevno »lepšem« miljeju, obljubljeni demokratični ter neodvisni Indiji Koromandiji. Toda kar želita pokazati oba, tako dramatik kot režiser, je, da se spreminja samo vsebina – glede na kronotopološke parametre – ideologij in totalitarizmov; okvir ostaja isti. Vsak sistem uokvirja posameznika, ga oblikuje po svojih (nenapisanih) načelih in ovrednoti na podlagi njegovega nekonformističnega delovanja. V ospredju teksta/predstave je usoda jugoslovanske družine, zagrizenega komunista Svetozarja, ki je preplula dolgo pot socializma, tranzicije in se usidrala v današnjem kapitalističnem kaosu. Družina pooseblja aritmetični utrip bivše Juge in Slovenije. Dramski prizori – zapolnjeni so z besedilnimi vložki iz drugih Jovanovićevih dram – nazorno prikažejo, da se zgodovina (žal) ponavlja in da se ljudje celostno nikoli ne preobrazijo. V fokusu Razodetij je spominjanje, odkrivanje bolečih in na silo potlačenih bolesti ter individualnih napak, ki pa jih družba nikoli ne pozabi izbrskati na plan. Dediščina zabrisanih, a nikoli docela odstranjenih sledi v intervalih permanentno bruha svoje izločke. Sedanjost ažurno plasira prikrita dejanja določenih posameznikov, ki so (bili) tako ali drugače vpeti v družbeno-politično dogajanje. Če se umrlega komunista Svetozarja spominja njegova žena Olga – ki vestno obelodani njuno prehojeno zakonsko in politično pot –, »spodrsljaje« funkcionarjev in aktivnih članov današnjega sistema redno lansirajo mediji. Spremenil se je čas, sistem; v družbi, kjer je dovoljeno vse, tudi nič ne ostane skrito. Heterogeni socializem je zamenjal fleksibilni kapitalizem v demokratični preobleki, kjer pa je na udaru – pod vodstvom »big brotherjevih« nevidnih niti – čisto vsak. Deviantna dejanja, ki zgolj potrjujejo gnilobo družbe, so razodeta hitreje kot kdajkoli, kar je ena izmed redkih pozitivnih (demokratičnih) sprememb. Zgodovina se namreč ponavlja, krog je sklenjen, kar je zasebno, postaja javno, izpostavljeno, okrcano in (ne)pravično sojeno. Za narodov blagor. Bojda.
(Vir: Predramnik 2, Bilten Tedna slovenske drame)
Povezava: Spletna stran Tedna slovenske drame
***
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/ubrana-zaciklanost