foto G. B.
Škuc gledališče, PRIMER INGE M., režija Nick Upper, premiera 22. december 2011.
foto G. B.
Inge Müller (1925-1966)
Pesnica Inge Müller je bila druga žena (1954 -1966) največjega sodobnega nemškega pisca po Brechtu – Heinerja Müllerja. Leta 1959. sta skupaj prejela pomembno nemško nagrado Thomasa Manna. Njun zakon se je končal z Inginim samomorom, Heiner pa je umrl leta 1995 za rakom grla.
Inge Müller se je rodila v Berlinu. Med drugo svetovno vojno je bila sodelavka Urada za delo (Reichsarbeitsdienst). Službovala je na avstrijskem Štajerskem vse do odhoda v Berlin. Njeni starši so umrli v zračnih napadih, sama pa je preživela tri dni zakopana pod ruševinami. Ta travmatična izkušnja jo je zaznamovala za vse življenje.
Po vojni je bila tajnica ženske brigade za obnovitev Nemčije, delovala pa je tudi kot novinarka in dopisnica. V prvem zakonu s Kurtom Looseje, je rodila sina. Nekaj let kasneje pa se je poročila s Herbertom Schwenkerjem, vodjo gledališke hiše Friedrichstadtpalast in kasneje cirkusa Nemške demokratične republike (Zirkus Busch). Inge je postala aktivna članica Enotne socialistične stranke Nemčije (NDR) in živela v Lehnitzu do leta 1959. S soprogom sta imela številne politične in družbene privilegije.
Jeseni leta 1953 je spoznala Heinerja Müllerja. Se dve leti kasneje z njim poročila in preselila v Berlin. Skupaj sta delovala in ustvarjala, pisala igre za vzhodno nemški nacionalni radio in gledališče. Inge je izdala nekaj zgodb za otroke in objavljala pesmi. Vendar je Inge kot ustvarjalka bila v Henierjevi senci. Odnos pa se je še bolj ohladil in čustveno zapletel, saj je Ingine imela ljubezensko afero s šestnajstletnim Henierjevim bratom Wolfgangom.
Ne skupna nagrada, ne pomiritev v zakonu, nista Inge odrešila depresij in psihosomatskih, anksioznih stanj. S samomorom 1. junija 1966, je končno uspela spremeniti tok Heinerjevega življenja. Inge je umrla zaradi zastrupitve s plinom in po pripovedovanji, jo je našel mrtvo prav Heiner v njunem stanovanju na Kissingenstraße 9.
Po njeni smrti so si nekatere vzhodno nemške založbe prizadevale izdati zbirko njenih poezij. A so oblasti NDR preprečile objavo in Inge za dolgih dvajset let potisnile v pozabo.
***
Heiner Müller (1929 – 1995)
Nemški dramatik, dramaturg, pesnik, pisec kratkih zgodb, esejist, režiser, gledališki direktor - je bil najpomembnejši sodobni dramatik 20. stoletja po Brechtu. Njegova kontraverzna dela so se vedno dotikala zgodovine kot tudi aktualne politike. Čeprav je imel velike težave z režimom Vzhodne Nemčije, ni pobegnil v Zahodno Nemčijo. Njegova »enigmatična, fragmentarna dela« so pomemben prispevek k postmoderni in postdramski ustvarjalnosti.
***
Primer Inge M. – »kriminalistična preiskava«
V monodrami dramska igralka in prevajalka Olga Grad predstavlja odnos Heinerja Müllerja do soproge Inge z dvema kratkima avtobiografskima zgodbama/monologoma: Opisom slike in Zapisom o smrti, pesmijo in citati iz njegovih dram. Gradova je priredila, sestavila in povezala vrhunska besedila v monodramsko pripoved in jo naslovila Primer Inge M.
V monodrami Olga Grad in Nick Upper obravnavata/osvetljujeta dolgoletno piščevo travmo o mori/krivdi zaradi smrti njegove druge žene, pesnice Inge Müller. Njene pesmi so bile objavljene šele dvajset let po njenem samomoru (eno bomo slišali tudi v predstavi), ker vzhodnonemška vlada ni hotela javno razkrivati samomorov v svojih državnih službah. Sledi njunega trinajstletnega zakona pa se nahajajo v takorekoč vseh Müllerjevih poznejši delih. Ingi so se razbile sanje o skupnem ustvarjanju (napisala sta vrsto del skupaj in leta 1959 prejela pomembno priznanje za literaturo), ko ni hotela več igrati Heinerjeve sence. Podobno usodo so imele tudi Brechtove ženske. So njeni številni poskusi samomorov vzrok le psihičnih težav, ali pa je imela tu vlogo tudi vzhodnonemška tajna služba?
***
Režiser Nick Upper o monodrami Primer Inge M.
Monodrama se ukvarja s travmatično snovjo odnosa med zakoncema in, istočasno, kot ustvarjalcema. Režiserja Nicka Upperja zanimata oba aspekta – moški in ženski. Tako se monodrama v določenih trenutkih fokusira na piščevo dilemo - Kdo je tu žrtev? Žena ali on? Kajti občutek krivde oziroma spominjanje na Ingin radikalen odhod v smrt, je Heinerja bremenil vse življenje - pa tudi Ingino vprašanje moškega šovinizma, emancipacije, ženske kot žrtve, ženske kot maščevalke...
Igralka Olga Grad ima zahtevno nalogo - odigrati vlogo mrtve žene skozi moški zapis. Znotraj »moškega besedila« odkriva nevidne prostore za komentar ženske-žrtve. Monodramo v režiji Nicka Upperja in izvedbi dramske igralke Olge Grad lahko označimo kot vdor v umetnikovo intimo ter njegovo delo.
***
Dramska igralka Olga Grad
Olga Grad se je rodila v Ljubljani. Na AGRFT je študirala igro in se po končanem študiju leta 1977 zaposlila v Slovenskem mladinskem gledlaišču. Sicer je sodelovala tudi v Študentovskem gledališču, EG Glej (Jaslice Zdravka Duše v režiji Vinka Möderndorferja, 1981), KPGT Beograd (Carmina burana v režiji Ljubiše Ristića, 1984), Koreodrami (Agata Schwarzkobler, 1986; Pomladno obredje, 1994), Cankarjevem domu, MKC Skopje, Putokazu Zagreb, Istrskem narodnem gledališču v Pulju, Društvu B-51 (Juanna Regina v režiji Bojana Jablanovca, Tobelija – Hiša lutk Ljubomira Đurkovića v režiji Nicka Upperja in v koprodukciji s Crnogorskim narodnim gledališčem) in v Globalnem teatru (Ne ubijaj, imam te rad v režiji Nicka Upperja). Nastopa tudi na televiziji (na primer v TV igrah Agitator, 1976 in O grehu stare Jakovce, 1980), v zadnjem času pa smo jo videli v nanizanki Novakovi v režiji Janeza Burgerja. Olga Grad prvič sodeluje s ŠKUC gledališčem.
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/vdor-v-umetnikovo-intimo