foto Miha Fras
Študentska kritika|Aleksander Stroganov: PTIČESLOVJE. Režija Zvone Šedlbauer, Mestno gledališče ljubljansko, premiera 29. 9. 2011 – Glede na to, da se pri nas uprizori veliko tekstov ruskih avtorjev, bi si lahko mislili, da je to še en v vrsti, a je Ptičeslovje na svoj način posebno, z manj igralci, kot smo vajeni, a s posebnim, introvertiranim pristopom k likom.
foto Miha Fras
Ker je bila to predstava z manj znanimi igralci, torej ne tistimi, ki jih vidimo »vsak« dan na televiziji, to povzroči, da jih gledamo kot prave osebe svojega lika. Vsak izmed igralcev je zelo dobro predstavil svoj lik, se nanj pripravil in poglobil v svojo psihološko vlogo. V nekaterih trenutkih so celo tako dobri, da niti gledalci ne vemo, ali je oseba res zmešana ali pa se samo pretvarja. Zelo dober primer je lik Tatjane (Tanja Dimitrievska), ki se zna vživeti v vlogo kokoši in dobro zmešati moško glavo. S svojim kričanjem v predstavi nase pritegne veliko pozornosti, prav tako je dejavna s hojo naokrog in prenašanjem reči. Lik Save (Jaka Lah) je na videz miren človek, vsaj tako se predstavlja na začetku predstave, in gledalcu se zazdi, da je edini, ki spada v okvir normalnosti, a proti koncu se izkaže, da ni tako. Sava ima tri monologe, s katerimi nagovarja občinstvo in ugotavlja, da je ujet v svetu. S tem se intimno približuje avditoriju, ki z njim sočustvuje. Ljonja (Jožef Ropoša), ki ga čakamo skoraj ves prvi del predstave, je Tatjanin brat, ki se ukvarja s ptičeslovjem. Zaradi te vede misli, da dobro pozna človekovo dušo in hkrati tudi Savo. O njem si misli, da je že mrtev in nima čustev, igralec pa to dobro zaigra z mirnim govorom, ki ga sekajo pasusi povzdignjega glasu. Ker je malo bolj okrogle postave, bi si stereotipno mislili, da je dobrodušen človek, vendar je zelo pretkan. To je nekaj, kar bi se lahko pri igralcu bolje izrazilo.
Ker je Mala scena dokaj tesen prostor, se avditorij čuti povezanega z igralci-liki. Prva vrsta je celo na istem nivoju kot oder, ostale pa se dvigujejo. Predstava kar nekajkrat prestraši občinstvo. Ponavadi se to zgodi z nekim novim dogodkom, oseba je preoblečena in hoče pokazati nekaj novega. Takrat pride na oder zelo hitro in z glasno glasbo ali strašljivim zvokom, zraven seveda z utripajočo in zaslepljujočo svetlobo. Kadar se liki pogovarjajo kaj intimnega, je v ozadju mirna glasba. Scena je postavljena diagonalno – vsaj stene so, vse ostalo pa imamo v ospredju, stole, mizo, slikarsko stojalo. Na levi steni lahko vidimo strast Ljonje – ptičeslovje, saj so tam izobešeni nagačeni ptiči. Marsikoga v avditoriju bi prestrašili. Na desni pa je Tatjanina strast, slikanje – veliko platen njenih spolnih frustracij, s katerimi je hotela sprostiti svojo napetost. Predvsem Tatjana in Ljonja imata oblačila, povezana s perjem, kar predstavlja njuno povezanost z dušo, svobodo, ptičeslovjem.
Na žalost ima predstava odmor, kar pa pogosto zmoti avditorij, ki ne ve, da predstave še ni konec, in tako je veliko ljudi pričelo ploskati. Dvorana ni bila polna, pa vendar so bili obiskovalci kar prijetni, nobenih neprijetnih pogovorov ali smejanja ni bilo, kot da bi vsi zavzeto sledili zgodbi. Prostor je majhen, za predstavo že skoraj utesnjujoč, kar pa je seveda v prid zgodbi, saj temelji na notranjem dogajanju, dogajanju duše.
Ko človek odide iz gledališča, povsod vidi ptiče – duše, ki sprepijo vanj, in ima občutek, da bo izza vsakega temnega vogala nekdo skočil in rekel: »Osvobodi se!« Predstava da misliti, da je naša duša nekaj pomembnega, edinstvenega, in nam pomaga pri osvoboditvi naše sreče.
***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.
Vir: http://veza.sigledal.org/kritika/dnk-pticeslovje-3