foto Barbara Čeferin
Študentska kritika|Ödön von Horváth: DON JUAN SE VRNE IZ VOJNE. Režija Dušan Jovanović, Mestno gledališče ljubljansko, premiera 13. 10. 2011 – Don Juan v preobleki vojaka, ki se vrne s fronte in najde svet samih žensk, ponuja po eni strani soočenje fatalnega moškega z nenasitnim poželenjem žensk, hkrati pa tudi končni obračun z njegovo brezčutnostjo. Zadovoljivo.
foto Barbara Čeferin
Najprej velja omeniti solidno igro Uroša Smoleja, ki kljub rahlo klišejskemu koncu uspe zadržati v gledalcu vtis brezvestnega osvajalca, ki se nenadoma razjezi in objestno uničuje žensko samozavest. Ostale igralke pa bi lahko razdelili na dva pola: na tiste, ki bi Don Juana najrajši zadavile, vendar nikoli zamenjale, in tiste, ki so ga že zdavnaj spregledale in snujejo končni obračun (zaročenkina babica). Izstopata predvsem Mirjam Korbar Žlajpah, ki z vlogo vdove poda zaokroženo sliko odcvetele gospe, ki se pred Don Juanom le še smeši, in Mojca Funkl kot žrtev, prignana na rob samouničenja. Ves kolektiv predstavlja nenaravno ozračje po veliki vojni (oz. kakršnikoli katastrofi, ki vedno znova zamaje svet), ki je iztrebila moške in prisilila nekatere izmed žensk, da se oblačijo vanje in prevzemajo njihove vloge (zobozdravnica, rokodelki ). Don Juan po težki poškodbi misli, da je spremenjen in ves vdan svoji nekdanji zaročenki, ki jo je kruto zapustil. Po nekaj neodgovorjenih pismih se zave, da temu ni tako in ponovno oživi svoj nekdanji šarm. Vendar ga vsaka novoosvojena dama/vdova/dekle razočara, saj v vsaki vidi le delček nečesa, kar ga spominja na zaročenko. Vsakič se seveda zmoti, saj lovi ideale, ki jih na tem svetu ni (vprašanje, kaj bi se zgodilo, če bi bila zaročenka še živa). Občasne duhovite opazke, ki jih nenadoma iz rokava strese Don Juan, razbijajo težko ozračje in omogočajo, da je gledalec vedno znova potegnjen v dogajanje ter s prijetnim vtisom zapusti dvorano.
Jovanović se pri sceni odloči za preprosto mizo sredi luknje v sprednjem delu odra, na kateri ležijo žarnice, žeblji, sladkorčki, slike ... Med igro te predmete snemajo in projicirajo na veliko platno. Včasih igralci snemajo sebe in s tem dobimo občutek, da gledamo film. Kostumi so večinoma v stilu obdobja po 1. svetovni vojni, vendar z enobarvnostjo težijo k brezčasnosti – brez presežkov.
S čim nas pravzaprav nagovarja Horváth v času, ko iščemo odgovornost v sebi in predvsem v drugih, bi težko enoznačno opisali. V njegovi drami čutimo močen kontrast med ljubeznijo in obsedenostjo, med zvestobo in varanjem, ki pa svoj sklepni (lahko rečemo celo spravni) moment doseže s sluteno smrtjo Don Juana in priklicom v spomin pokojne zaročenke, ki jo je v dolgih letih že pozabil.
***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.
Vir: http://veza.sigledal.org/kritika/dnk-don-juan-se-vrne-iz-vojne-3