foto Bartolomej Sowa
Kritika predstave Transfer! - Festival Borštnikovo srečanje, 19.10.2011: V nekaj mesecih smo imeli pri nas priložnost videti kar dve predstavi poljskega režiserja mlade generacije Jana Klate, ki se (različno poudarjeno) lotevata sorodne teme: odnosa posameznika do politične preteklosti svojega naroda, seveda zlasti do dogodkov tik pred, po in med drugo svetovno vojno. Za tiste, ki nam je v spominu ostala njegova Pesem o materi in zgodovini, je Transfer! morda pomenil nekolikšno presenečenje.
foto Bartolomej Sowa
Pesem, ki je gostovala na letošnjem Ex Pontu, je s svojo poudarjeno teatralnostjo (izjemno svežim kakofoničnim spojem različnih uprizoritvenih žanrov in tehnik) prinašala vivisekcijo odnosa mati–hči, ki ga bremeni materina obremenjenost z lastno preteklostjo in žrtvami med in po drugi svetovni vojni, ki jo pretvarja v moralistične očitke in zatiranje lastne hčere. Če je bila torej Pesem nekakšen mračnjaški (in obenem humoren) spev o »uboju« zaviralne preteklosti in želji po potovanju k bolj neobremenjeni prihodnosti, pa je Transfer! tako vsebinsko kot formalno njeno pravo nasprotje: ena od nepreštevnih poldokumentarnih komemoracij preteklega trpljenja nekega naroda v primežu politike in ideologij v izčiščeni obliki avtentičnih pričevanj prebivalstva, ki jih zgolj mestoma prekinjajo igrani deli – prizori »svete trojice« politikov, ki so tedaj krojili usodo evropskih narodov (Churchill, Roosevelt, Stalin).
Ta vsebinsko in formalno bolj konvencionalen pristop seveda pojasnjuje sam nastanek uprizoritve na spodbudo nemško-poljskega kulturnega projekta Büro Kopernikus, katerega namen je tudi spodbuda sožitja in sprave med narodoma, ki imata za seboj zgodovino sovraštva. Prav omenjeno etično poslanstvo nekako otežuje kritiško soočanje z gledališkim dogodkom, ki bi k temu pristopilo z zgolj umetniškimi parametri, vzetimi s področja gledališča. Pa vendar – poskusimo o predstavi razmisliti kot zgolj o gledališkem dogodku – kar naposled, ne glede na dokumentarno naravo, z vstopom na odrske deske tudi vselej je.
Potreba po pričevanju o lastnih travmatičnih izkušnjah je seveda razumljiva in ima za seboj bogato zgodovino spodbud s strani kulturnih, socialnih in drugih institucij po drugi svetovni vojni in še zlasti po padcu berlinskega zidu. Predstavi seveda ne bi mogli očitati kakega anahronističnega ideološkega privilegiranja ene ali druge strani, nasprotno: s sopostavitvijo akterjev različnih narodnosti predstavlja pravi model sožitja med ljudmi različnih nacionalnosti in tudi različnih ideoloških preteklosti (četudi že omenjeni okvir poljsko-nemškega sodelovanja in osredotočenost na mejno področje med državama in dogodke nasilnih izseljevanj v procesih okupacije in asimilacije botrujeta vsaj nekoliko nenavadni izključenosti Rusov, ki v predstavi nastopajo zgolj v pripovedovanjih kot sovražna in nasilna sila).
Nekoliko enoznačna perspektiva predstave se skriva drugje, v odnosu med »resničnimi« pričevalci in igralci, med »navadnim« ljudstvom in politiki, med domnevno »žrtvijo« in »krvniki«. Slednji so kot postavljeni na nekoliko dvignjeni piedestal na odru, kjer med nazdravljanjem, igranjem komadov, neokusnimi šalami in samovšečnim besedičenjem brezčutno in cinično krojijo usodo poljskega in nemškega naroda na konferenci v Jalti. S karikirano brechtovsko igro tako predstavljajo bolj določen gestus kot resnične osebe – bolj ciničen odnos oblasti do njenih državljanov kot pa resnične zgodovinske osebe, ki delujejo po nekih psiholoških in političnih motivacijah (četudi morda povsem zgrešenih). To pa se posledično izide v črno-belo slikanje vojnega dogajanja kot dihotomije med Velikimi Tirani in malimi žrtvami tiranije. Da so bili morda tudi prvi pravzaprav ljudje, je ob soočenju z grozotami, ki so sledile njihovim odločitvam, težko samo pomisliti, kaj šele predstaviti na odrskih deskah.
A onstran tega, kar bi bilo v kontekstu obravnavane tematike morda šele res provokativno, kar bi lahko pogrešali v predstavi – iskrenosti pričevanj in šegavi zabavnosti ciničnih prizorov »svete trojice« navkljub – je usmerjenost v prihodnost, ki smo jo srečali v Klatovi Pesmi. Zanimivo bi bilo na odru vsake toliko videti tudi odnos mlajše generacije do preteklosti in do njenih posledic za sedanjost in prihodnost – torej generacije, ki se s travmatičnimi dogodki ni neposredno soočila. Če se mantra »ne sme se ponoviti« gotovo izpolnjuje z ohranjanjem spomina na grozote preteklosti, pa je prav tako pomembno prevpraševanje odnosa tistih, ki imajo v rokah prihodnost (kakor to počne npr. Šeparović v predstavi Generacija 91–95 na primeru vojn ob razpadu Jugoslavije). Tu tičijo šele resnične prepreke za spravo med narodi in morda ne toliko v odnosu med žrtvami bivših sistemov, ki lahko zavzamejo enotno mnenje, da so njihove usode krojile neke oddaljene politične figure, o katerih je najlažje razmišljati kot o ciničnih likih iz sočasnih karikatur in kasnejših vicev. Nekaj slednjim smo se lahko nasmejali tudi na obravnavani predstavi.
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/cakajoc-zgodovinsko-spravo