foto Peter Uhan
Prispevek iz Biltena FBS 3: Howard Barker, Slike z usmrtitve (Spremljevalni program 46. Festivala Borštnikovo srečanje, na sporedu 15. 10. 2011, ob 20.30).
foto Peter Uhan
Slike z usmrtitve, dramski tekst, britanskega dramatika Howarda Barkerja, ki smo si jih včeraj ogledali v sklopu spremljevalnega programa, govori o odnosu med politiko in umetnikom. Uprizoritev je režirala avstralska režiserka Lindy Davies, ki je tekom ustvarjalnih let razvila svoj sistem, svojo metodo, ustvarjanja gledališke predstave. Daviesova je sicer igralka, a prek sodelovanja s Petrom Brookom in drugimi renovatorji gledališča je postala režiserka, svetovalka scenaristom in igralska trenerka, prepoznavna po svoji metodi.
Njeno delo bi lahko poimenovali »skrivnost«. Študij je razdeljen v več faz, ki se evropskemu institucionaliziranemu igralcu zdijo neobičajne, če ne že smešne. Tako Daviesova od igralca najprej pričakuje popolno sproščenost in predanost njenemu načinu dela. V prvi fazi igralci ležijo in tekst jim je bran, ter ga ponotranjajo. V naslednjem koraku ga šepetajoč ponovijo in šele v tretji fazi ga izrečejo naglas. Režiserka prepoveduje vsakršno učenje besedila na pamet in igralcu v oporo daje projekcijo teksta, da se lahko kadarkoli ozre na platno in osveži spomin. Ko je delo na tekstu, z dramaturško razčlembo vred, končano, sledi abstrakcija. Igralcu so v tem koraku na voljo nešteti rekviziti in kostumi tako, da lahko zasedba ustvarja prizore brez kakršnega koli napotka. Zavest teksta, ki ga nosijo v sebi, mora biti navdih za atmosfero improviziranih prizorov. Vse poteka v času, ki ni zamejen in si lahko igralci vzamejo toliko časa kot ga potrebujejo, da ugotovijo katera izmed atmosfer je prava, katera pozicija ustrezna in katera beseda pomembna. Celotno delo Daviesova podloži s primerno glasbo ali določi tišino, ko se zdi, da bi podlaga motila. Režiserka vse improvizacije v abstraktni fazi posname, da lahko v zaključnem delu skupaj z igralci izbere najustreznejše in najbolj učinkovite. V zadnji fazi lepljenja igralci že imajo svoje kostume in število rekvizitov se drastično zmanjša. Njen sistem zajema iz budistične kulture, gledališča Grotowskega, metode Michaela Čehova, poznavanja Brookovega gledališča, ter mnogih lastnih igralskih izkušenj. Še vedno pa sistem Lindy Davies ostaja nezapisan in še neobjavljen. Vedno pa je v njenem delu v ospredju igralec, jezik in fenomen gledališča. V tem oziru sta si z Barkerjem še kako podobna. Oba sta nepopustljiva vernika Umetnosti in želita, da se ljubezen do ustvarjanja, gledališča in jezika širi.
Uprizoritev Slik z usmrtitve je za slovenski prostor posebna, ker načenja tudi vprašanje gledanja. Skrivnost, zaradi katere ljudje še vedno zahajajo v gledališče, je ponavljajoča se destrukcija. Gledalec se ob gledanju uprizoritve razcepi v več enot in glasovi v njem se borijo zdaj za eno zdaj za drugo resnico. K temu nas s svojo dramatiko spodbuja Howard Barker. Ko se udobno namestimo v svoj abonentski sedež, moramo vključiti vse receptorje, da bomo lahko izrazili svojo simpatijo ali z umetnikom ali z oblastjo. Kajti umetnik in oblast to zahtevata od nas. Da se opredelimo in dihamo z njima. Moramo se zavedati, da vest ubije umetnost, kakor usmiljenje ubije ljubezen. Naša opredelitev do slikarke ali do njene družine mora preseči zadržek vesti, potrebno je razumeti njena dejanja v širšem smislu, opredeliti se moramo do posledic in ne toliko do dejanj samih. Barkerjeva dramatika nas vedno postavlja v širše okvirje, da bi razumeli, kako se človek hitro izgubi v labirintu osebnega iskateljstva. Prav zato je treba stopiti iz pozicije običajnega gledalca, ki se odloča za imam rad ali nimam rad. Čustva se morajo pomešati in postati kompleksnejša. Kot pravi Galactia: »Zdi se kot črna, kakor črna barva. Ljudje mislijo, da je le ena črna, vendar je črna in črna, je črna kot odsotnost svetlobe in črna - /…/« Torej gre za več odtenkov ene same ideje. Ob prebiranju Barkerjevih del moramo pozabiti na linearno razmišljanje, odločitve se ne sprejemajo kot na križišču, desno ali levo, ampak se liki borijo v bolj zapletenem klobčiču. Teža odgovornosti, ki pritiska nanje, pa je predvsem žeja po resnici in svobodi.
***
Bilten - informator Festivala Borštnikovo srečanje ustvarjajo študentje ljubljanske Akademije za gledališče, radio, film in televizijo, študentke mariborske Filozofske fakultete in sodelavci portala SiGledal.
Povezave:
Bilten FBS 1
Bilten FBS 2
Bilten FBS 3
Bilten FBS 4
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/misli-ob-slikah