še nisem vedel, da je v njem dvoje zelo različnih, skoraj diametralno nasprotnih osebnosti. Zato me je pogovor v hali njegovega tržaškega hotela zelo presenetil.
Pričakoval sem šaljivega, vedrega, ironičnega in tudi napadalno jedkega sobesednika. Imel pa sem pred seboj resnega, skorajda resnobnega, redkobesednega in vase zaprtega človeka. Govorila sva o italijanski družbi, o italijanski gledališki umetnosti, o vlogi burke v današnjem času in o nepremagljivi potrebi, ki jo čuti italijanski gledalec, da vidi na odru predvsem samega sebe kot junaka iz komedije »dell' arte«, ki se mora zato stalno obnavljati, če hoče obdržati stike med gledališčem in ljudskimi množicami. Imel sem občutek, da se pogovarjam s kakim prosvetljenim gledališkim zgodovinarjem, ne pa z igralcem in avtorjem, ki mu s satiro uspe pritegniti največje možno število gledalcev v svoje dvorane.
ROK: Kaj je najvažnejše v odnosu med moškim in žensko? Spoštovanje!
SAMANTA: Aha, druge seksaš, mene pa spoštuješ!
Ko sem ga drugič srečal, je bil v garderobi gledališča, kjer je nastopal. Bil je tak, kakršen na odru: razposajen, ironičen, napadalen, nemiren, morda celo živčen. In razumel sem. Dario Fo se popolnoma spremeni, kadar prestopi prag gledališke stavbe in samo v njej se počuti resnično doma. Rodil se je za gledališče in živi samo za gledališče. Svet si predstavlja kot velik oder in ljudje so avtomatično vsi gledalci. Zato po njegovem ni razlike med življenjem na odru in življenjem daleč od njega. In to iz enostavnega razloga, ker ni prostora izven gledališča, saj je vse, kar se dogaja v nas in izven nas, samo spektakel.
Vir: GL SSG Trst, Sedma zapoved: kradi malo manj. Premiera 2. junij 1978
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/ko-sem-se-pred-mnogimi-leti-prvi%C4%8D-sre%C4%8Dal-s-fojem