Love dolls / foto Peter Atanasov
Predstave, o katerih so 23. septembra 2011 tekle besede – Kameleon, Love Dolls, Klobuk gospoda Konstantina, Pojoči grad.
Love dolls / foto Peter Atanasov
KAMELEON
Zgodba o kameleonu Gledališča Papelito je za svoj izvedbeni in dramaturški princip izbrala vrtenje. Gre za ključni animacijski element, ki se, po načelu kolaža, ta je skorajda prepoznavni znak tega gledališča tako v dramaturškem kot likovnem smislu, sprehaja po osnovni pripovedni osi. Udeleženci so ugotovili, da estetika vodje gledališča in avtorja predstave Braneta Solceta, vodi izrazita geometričnost in hkrati tudi askeza, ki je prav v Kameleonu še toliko izrazitejša, saj je opuščen značilni kvadrat – paspartu, ki je zamejeval svet dosedanjih Papelitovih lutkovnih junakov. Zdaj se namreč svet odra in avditorija na nek način povezuje v eno. Solce je še dodal, da je svojevrsten privilegij, da lahko kot avtor v procesu igranja samo predstave še dopolnjuje in nadgrajuje.
LOVE DOLLS
Ta nenavadna lutkovna predstava v izvedbi Lutkovnega gledališča Ljubljana, ter avtorstvu in režiji Dude Paiva se v osnovi ukvarja z vsemi razsežnostmi človeške sle, tako so ugotovili udeleženci. Sicer pa dramaturgijo predstave tvori niz raznolikih nastopov od zborovskih do solističnih. Moderatorka pogovora dramaturginja Jelena Sitar Cvetko je poudarila, da gre za predstavo, ki je bila velik izziv za ansambel s ključnim poudarkom na kolektivnem delu in posledično igri. Dramski Igralec Miha Arh pa je, kot edini predstavnik nastopajočih na pogovoru, poudaril tudi natančnost in doslednost študijskega procesa. Selektorica Bienala Amelia Kraigher je ob tem izpostavila še temeljni odnos med igralcem – animatorjem, lutko in igralcem samim.
KLOBUK GOSPODA KONSTANTINA
Predstava, nastala po istoimenski predlogi Petra Svetine v izvedbi Gledališča Labirint, je pravzaprav lutkovna miniatura o svetu, ki ga ni več. O meščanskih navadah, o hrepenenju, o tem, da bi gospod Konstantin v mestu končno spet srečal gospodično Olgo in si v poklon in pozdrav snel svoj klobuk. Režiser predstave Saša Jovanović je poudaril, da je doživljal ta pravljični svet iz 20. let prejšnjega stoletja kot zgodbo z orumenele razglednice, selektorica Kraigherjeva pa je k temu dodala, da gre za obliko morda že pozabljenega, a dobrega meščanskega gledališča.
POJOČI GRAD
Lutkovna predstava Pojoči grad avtorjev Petra Kusa in Kaje Avberšek v koprodukciji med Forumom Ljubljana, Invidio in Federacijo, je pravzaprav brez lutk ujeta v dialog med analognim in digitalnim; tako je na kratko povzela predstavo moderatorka Sitar Cvetkova. K temu je dodala, da gre za poetizacijo vsakdanjih predmetov, v tokratnem primeru najrazličnejših sladkarij v vlogi akterjev. Gre za risano animacijo z dvema animatorjema – tistim za računalnikom in živim igralcem. Računalnik kot partner pri igri, torej. Interakcija med platnom in živim igralcem. Dramaturginja na predstavi Ajda Ross je poudarila, da je šlo za eksperiment in odkrivanje še povsem neznanih lutkovno izvedbenih polj.
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/bienale-ulu-porocilo-z-2-pogovora-o-predstavah