foto Urška Boljkovac
Jozef Houben, Emily Wilson in Alois Ellmauer so na umetniški rezidenci festivala Mladi levi ustvarili in predstavili svoj projekt Holz.
foto Urška Boljkovac
Festival Mladi levi je na rezidenci gostil tri gledališke ustvarjalce, ki so v petih dneh postavili raziskovalno-umetniški projekt Holz (sl. 'les'). Zakaj takšen naslov? Kot šaljivo pravijo, je ta beseda takšna, da jo hitro razumejo vsi trije ustvarjalci, ki prihajajo z različnih jezikovnih področij. Projekt je bil izbran na natečaju, ki ga je zavod Bunker razpisal v okviru mreže Network 2020 – Umetnost in klimatske spremembe (angl. Arts and Climate Change). V njem so se osredotočili na »tržno, kulturno in poetično vez, ki smo jo spletli s tistimi drugimi vertikalnimi bitji, živečimi na Zemlji – z drevesi«, označujejo pa ga kot nekaj med instalacijo in gledališkim prostorom.
Polomljen stol, stara violina, masivna vrata, nove grablje, kuhalnica, lestev, vrata od omare, papirji, iztrgani iz stare knjige ... Naši vsakodnevni objekti, ki jih ne bi bilo brez drevesa, ki je umrlo, da so ti lahko nastali. Te so Jozef Houben, Emily Wilson in Alois Ellmauer zbrali na kup in v petdnevnem igrivem delovno-ustvarjalnem procesu postavljali, preizkušali in se čudili, kaj nastaja.
Sprva so iz njih želeli poustvariti drevo. Novo drevo iz starih rabljenih lesenih objektov. Drevo kot skulpturo iz človeških artefaktov, ki sanjajo, da bi se vrnili v svoje prvotno življenje. Pa niso. Narava gre svojo pot in človeška dejanja tudi. Med procesom ustvarjanja se je porodila drugačna postavitev, ki je namenjena, kot so poudarili, za interaktivnost, za to, da obiskovalec poseže vanjo, ne glede na to, ali preizkusi povezanost in gibljivost objektov, kaj zapoje, zapleše ali pa ima tam celo piknik. Na predstavitvi je instalacijo s svojim glasom dopolnila Irena Tomažin.
O projektu in njegovem ustvarjanju sem se pogovarjala z vsemi tremi ustvarjalci, ki so prav tako igrivi, kot to značilnost poudarjajo v svojem delu. Živahno so si vskakovali v besedo in se dopolnjevali. Vse, kar sem ujela vmes, pa lahko preberete tu.
Kakšna je bil vaša osnovna ideja, ko ste se s projektom prijavili na natečaj Umetnost in klimatske spremembe?
Emily Wilson: Vsi trije imamo obsesijo z drevesi.
Jozef Houben: Lansko leto smo obiskali gledališče v Franciji, ki stoji sredi gozda. Razmišljali smo o tem, da bi gozd, drevesa vzeli za osrednjo temo performansa ali instalacije. Vseeno, kakšno umetniško delo, da le v center ne postavlja človeka, ampak drevo. Integralno, neodvisno od človeka, drevo brez kulture. To je bila začetna točka našega projekta, razmislek o tem, kako se povezati z vertikalnimi bitji na Zemlji. Ko smo slišali za razpis, smo začutili, da je to priložnost, da kontekstualiziramo idejo in tudi povemo: drevesa so tu, a jih je vedno manj.
EW: Razmišljali smo, kako bi lahko govorili o drevesu na drugačen način, z objekti, ki prihajajo iz drevesa.
Alois Ellmauer: Emily in jaz sva prišla do podobne ideje, da bi poustvarili drevo. Moja ideja je bila, da bi ga ustvaril iz drevesa, Emilyjina pa, da bi drevo ustvarili iz različnih objektov, pohištva. To je bila tudi naša začetna ideja, ki smo jo prijavili na razpis. A te ideje nismo realizirali. Na začetku smo imeli le objekte, preizkušali smo jih in opazovali, kaj se bo zgodilo. Nastalo je nekaj drugega, kot je bilo načrtovano.
Kako ste izbirali objekte in kje ste jih nabrali?
JH: Bunker smo prosili, naj nam priskrbijo veliko objektov, ne glede na to, kaj so, kakšni so ali od kod prihajajo. Nekaj objektov pa smo zbrali tudi sami na bolšjih sejmih.
EW: Pomembno je le, da so leseni.
JH: In da so bili kontaminirani, narejeni kot kulturni objekti; agrikulturni objekti, glasbeni instrumenti, knjige … Res nismo ustvarili načrtovanega drevesa, ampak gre bolj za nekakšen rastlinski svet. V instalaciji lahko vidite naravo, način, kako trte rastejo, hkrati pa je viden pritisk narave, njena brutalnost.
AE: Oživili smo dinamičen princip rasti narave. Kot da objekti rastejo.
EW: Pri tem, kako so objekti povezani med seboj, smo pogosto sledili naravni, organski rasti. Objekti so povezani med seboj s čim manj lepila, vrvic in drugih »zunanjih pomagal«, postavljeni so tako, da se sami podpirajo, uravnotežujejo …
AE: Pri tem smo upoštevali čisti fizični koncept, tako, kot je v naravi.
JH: Upoštevali smo zelo preproste kontrapunkte. Če je bil nekje prostor gost, smo nasproti ustvarili prazen prostor. Če smo na primer imeli utilitaren objekt, smo zraven postavili estetski objekt. Ne, da sta dve kladivi ali dve žagi skupaj.
AE: A kot celota naše postavljanje objektov ni bilo konceptualno ali intelektualno premišljeno, ampak zelo direktno in predvsem intuitivno. Pa tudi igrivo. Preizkušali smo različne stvari in opazovali, kaj nastane.
EW: Igra je bila pri tem res najbolj pomembna za nas. Delali smo skupaj in marsikaj nas je spravilo v smeh.
AE: In opazovali smo, kako reagiramo na rezultate drug drugega.
Ko ste prišli na rezidenco, ste torej tu imeli zbrane vse objekte, niste pa vedeli, kaj bo nastalo – to ste ugotavljali sproti?
JH: Ja. Na začetku si nismo ničesar začrtali. Preprosto smo vzeli nek objekt in začeli. Nekdo je naredil nekaj, drug se odzval in tako je šlo cel teden.
AE: Določena smo imeli le dva pristopa: naravni koncept grajenja od tal in pa da poskusimo obratno, obesiti stvari s stropa. Nato pa smo naredili oboje. Celotno postavljanje je potekalo zelo igrivo. 
FOTO URšKA BOLJKOVAC
Kako to, da ste objekte naročili zavodu Bunker – ste hoteli element presenečenja in nepripravljenosti pred začetkom »gradnje«?
JH: Ja!
AE: Nekatere stvari smo vendarle sugerirali, na primer, da bi bilo fino imeti kak glasbeni inštrument.
JH: Lahko bi dali tudi oglas v časopis, da bi ljudje prinesli svoje objekte in bi jih tu videli vključene v instalacijo. Morda bomo to naredili v naslednjem koraku.
EW: Ljudje bi lahko prihajali vsak dan in videli, kako se postavitev spreminja, napreduje.
JH: Lahko bi prihajali že v času, ko smo delali, kaj predlagali, bili priča procesu, rasti. Tudi mi smo v tem času v Ljubljani ustvarjali povezave z galerijo, z ljudmi, ki so prišli sem. Vse je nenehno raslo.
AE: Raste v različnih dimenzijah.
JH: Organsko.
Uporabili ste stare, rabljene objekte in nove. Občutek, ki ga dajo eni ali drugi, pa je popolnoma različen.
JH: Res je, občutki so zelo drugačni. Imeli smo veliko starih objektov, potrebovali smo še nasprotje, kontrapunkt, zato smo kupili leseno žlico, grablje in lestev. Tako smo dobili lepo teksturo, objekti pa privabijo drugačno pozornost.
AE: Pojavljalo se je veliko vprašanj. Pogovarjali smo se na primer o starodavnih objektih – vsak od njih sam zase govori svojo zgodbo, kar celotni postavitvi daje drugačen pomen, kot pa če bi uporabili samo nove objekte. Ne vemo še, če želimo v to smer. Radi bi prišli do lesa, do golega materiala, star objekt pa je star objekt, stara violina, omara itd., ni pa v prvi vrsti les.
JH: Zdaj se nam je postavilo več vprašanj, kot smo dobili odgovorov. Ampak za nas je pomembno tudi, da je bil pretekli teden čas spraševanja. No, pa tudi zabaven teden.
Za projekt ste rekli, da je »work in progress« in da ga boste še razvijali. Že veste, v katero smer boste šli?
EW: Ne. Možno je, da bomo začeli popolnoma drugače.
JH: Najprej potrebujemo distanco, da vidimo, kako bomo projekt razvijali naprej. Morda se nam bo to zdelo preveč preprosto in si bomo zastavili nova vprašanja.
Kaj je bil vaš prvotni namen? Kako bi si želeli, da bi postavitev učinkovala?
JH: Rad bi, da se ljudje dotaknejo objektov, da vstopijo v instalacijo. Ne gre mi za to, da bi ljudje kaj razumeli, da bi jim predali sporočilo, ampak za čustveno reakcijo in za »naselitev«. Instalacija vabi, da ljudje vstopijo v njen prostor in da se v tem prostoru kaj zgodi.
Kaj menite o povezavi ekologije in umetnosti? V zadnjem času je veliko umetniških projektov na temo ekologije in tudi veliko razpisov zanje. Je morda ekologija že nekoliko izkoriščena tema v tem smislu?
JH: Je. Pa ne samo tema ekologije. V Belgiji je bilo v enem času zelo veliko multikulturnih predstav, predstav, v katerih so nastopali emigranti. Zakaj? Ker so dobili denar za to. Če v predstavi poleg belgijskih nastopajo tudi alžirski, maroški ali drugi plesalci, je lažje dobiti finance za predstavo. Tudi ekologija je nekoliko izrabljena tema. Postavljena je kot »sladka past« za umetnike in ti so morda malo prostituti.
AE: Je pa podpora ekološki tematiki v umetniških projektih tudi pozitivna, saj ustvarja in povečuje zavest o sebi. Čeprav le za kratek čas.
JH: Končni rezultat je le pozitiven. In za vsako pozitivno potrebuješ nekaj negativnega.
Veliko umetniških projektov pristopa kritično do obravnavane tematike, bodisi ekologije (na primer človeške zlorabe in uničevanja okolja) bodisi katere druge. Pri vas je izpostavljeno prav nasprotno – pozitivno, afirmativno.
EW: Nismo želeli intelektualne debate ali kritike, ampak praznovanje vsega, kar je za nas lepo in nujno.
AE: Sprva nismo želeli, da bi pri instalaciji šlo za ekološki komentar. Če se pokaže, da je, potem še toliko bolje, ni pa to v ospredju.
JH: Naša predzgodba je bila ekološka katastrofa, po kateri bi vsi gozdovi izginili. In ljudje bi ponoreli ter bi gozd ponovno naredili iz lesa in lesenih objektov. Kot znanstvenofantastična zgodba. Sem gledališčnik in rad začnem iz zgodbe. Predvsem pa je zame pomembno negovanje, skrb in spodbujanje, opogumljanje. Pozitivno. Negativnega imamo že tako dovolj. In v tem se strinjamo vsi trije.
Jozef, lani ste na Mladih levih gostovali s predstavoArt of Laughter (sl. 'umetnost smeha'), ki je bila zelo igriva, sproščena, osebna in polna humorja. V vaši instalaciji Holz zaznavam podoben pristop. Lahko najdemo humor tudi tu?
JH: Absolutno. Postavitev je zelo igriva, obiskovalci preizkusijo kaj in se smejijo. Tudi mi smo se veliko smejali, ko smo postavljali instalacijo. Doživeli smo čudovita odkritja, ki so nas navdušila, in smo si kar zaploskali.
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/kaj-bi-bilo-ce-bi-katastrofa-na-zemlji-unicila-vse-gozdove