foto Urška Boljkovac
Uprizarjanje atiških klasikov je težaško in kompleksno delo. To v toliko večji meri velja za Antigono, vsesplošno znano, nič kolikokrat preinterpretirano, v vsakdanjih floskulah zlorabljeno klasiko. Kolektiva Motus to očitno ni zmotilo, saj je v Ljubljani predstavil eno izmed treh uprizoritev, ki jih je navdihnila prav Sofoklejeva Antigona. Za gostovanje na Mladih levih je bila izbrana predstava »TOO LATE!_(antigone)contest # 2«. Je kljub temu prepozno za Antigono?
foto Urška Boljkovac
Uprizoritev TOO LATE!_(antigone) contest #2 je povsem osvobojena teže stoletij in gomile interpretacij. Študija političnih situacij in malega posameznika v njej je sodobna, formalno izčiščena, fluidna v uprizoritvenih možnostih, poglobljena in izčrpna ter obenem osebno zaznamovana. Neizčrpno polje možnosti, značilno za klasične tekste, je predstavljeno v vsej polnosti. Ravsanje dveh popadljivih psov za gumijasto simulacijo človeške glave ali kultivirano kramljanje o možnih upodobitvah Kreona v današnjem svetu? Artaud ali Brecht? Mlatenje nepopustljivo trmastega Kreona ali diplomatsko zadržano skrivanje mimičnih izrazov pod hladno politično masko iz gume? Dionizično ali apolinično? Od ponarodelega stavka: »Ne, da sovražim, da ljubim, sem na svetu«, do posega v dramaturško tkivo izvirnika: »Kreon na tej točki nujno umre«. Izvirniku zvesto upodabljanje besedila ali adaptirana verzija z vložki iz sodobnega sveta? Tradicionalno iluzionistično doživeto (ali bolje: vživeto) ali brechtovsko odmaknjeno dvomljivo: »Ne morem se poistovetiti z Antigoninim domoljubjem«. Dramsko ali performativno? Čeprav se sliši nezdružljivo, Motus v aktualni uprizoritvi izpostavi tako rekoč vse ključne segmente besedila in jih prikaže z vsemi mogočimi uprizoritvenimi postopki.
Da se predstava ne zasiči, skrbi premišljena fragmentarna dramaturgija (indice za dekodiranje pomena si performerka po brechtovsko tudi vpisuje na lastno telo). Ta skrbi za aluzijsko, asociativno in metaforično podkrepljeno strukturo, z ne prebanalnimi, predvsem pa z inventivno izrabljenimi, učinkovitimi simbolnimi podobami. Prebliski so nanizani v kratkih prizorih in prekinjani z osebnimi premisleki, ki se porajajo v toku ustvarjalnega procesa, npr. o odnosih med liki in njihovo igralsko interpretacijo ter navezavi na aktualno politično situacijo.
Besedilo je mestoma predelano, predvsem pa skrčeno na ključne dialoge, najprej med Kreonom in Hajmonom, nato še med Kreonom in Antigono. Oba performerja se pri tem izkažeta za več kot suverena, koncentracijsko zdržljiva, energetska in karakterna kameleona. Simpatično zadržan in umirjen Vladimir Aleksić v primerjavi z drobceno deško podobo Silvie Calderoni zraste v mogočnega hrusta, a v intelektualno zakamuflirani pojavi. V uprizarjanju Kreona niha med vsaj dvema podobama, masivnim grobijanom in izmuzljivim dvoličnežem, pri tem občasno z uporabo gumijaste maske naniza študijo klišejske gestikulacije vodilnih funkcij. Calderonijeva kot Hajmon prehaja od odrezavega mladeniča z nekontroliranim izbruhom fizičnega nasilja do podivjanega psa ali priliznjeno poklapanega kužka, kot Antigona od pankerske upornice do neubogljive šolarke. 
FOTO URŠKA BOLJKOVAC
Posamezne gledališko intenzivne prizore prekinjajo s (pogojno) »potujitvenimi efekti« dialogi obeh performerjev, ki nežno tkejo njun (kvazi)privatni medosebni odnos, ob iskanju stične točke med fabulo in lastno biografijo pa se v predstavo prefinjeno vpleta njun aktualni in osebni kontekst. Aleksić nosi s seboj izkušnjo obleganega Beograda in z bombami razžarjenega neba. (Nekoliko je kontekst predstave celo prilagojen za gostovanje v Sloveniji z izpostavljanjem srbsko-slovenskih odnosov). Calderonijeva zavzema pozicijo sodobne Italijanke. Tudi ker gre za italijansko produkcijo z italijanskim režiserjem (Enrico Casagrande) in dramaturginjo (Daniela Nicolo), je večji del predstave naravnan na kritiko italijanske politične garniture (od Cossige, Andreottija do Berlusconija), čeprav minimalno odseva tudi druge politične figure. Kljub temu ostaja kritičnost še znotraj meja univerzalnega. Navsezadnje pa je mogoče prek identifikacije, če ne kar indukcije, na podlagi osebnega vložka obeh performerjev problematiko prenašati na podobo splošnega političnega mehanizma – pa naj gre pri tem za zgodovinsko stalnico, ki bolj ali manj izmenično ustoličuje dva tipa voditeljev: »poslovneža«, ki si boji umazati roke, in mišičnjaka, ki časti kult telesa; ali pa povsem aktualno in intimno stanje: osamljeno in izgubljeno politično podobo malega posameznika.
Čeprav je material sijajno strukturiran, je po sporočilni gostoti skoraj nepregleden (vmes najdemo še odnos mladostnice do družinskega patriarha ali malega človeka do samovolje, brisanje enačaja med domoljubjem in nastavljeno vladajočo elito pa še kaj). Pomislek, ki bi ga lahko ta, sicer dobrodošla neprehodnost, kljub temu izzvala, je naslednji: v uprizarjanju in problematiziranju vsega predstava tako rekoč ne zavzame nobenega določenega stališča, niti ne privilegira nekega vidika. Učinkuje skoraj kot grški »agon«, kot tudi nakazuje naslov Antigona Contest #2, pri čemer je Antigona prevzela funkcijo sodobnega mita, aktualna uprizoritev pa pred gledalca postavi tisoč in eno variacijo mogočih uprizoritev/tragedij v skrčeni obliki. Morda za kanec izstopa trenutno popularno branje Antigone skozi vidik »ženskega« vprašanja (oz. tudi vprašanja o alternativnih oblikah družine), ki ga je po svojem zadnjem monografskem posredovanju v javnost lansirala Judith Butler. Na to možnost namiguje tudi konec, ki kot alternativno osebno svobodo izpostavi podobo dveh fantov, ki skupaj opazujta sončni zahod.
Ne vem sicer, če predstava res lahko napoveduje novo politično gledališče (v Italiji) – kolikor gre z rezervo jemati napovednike – a nedvomno je za uprizarjanje pre-prepoznavnih dramskih predlog strateško premišljena in gledališko učinkovita rešitev, ki je prav gotovo presenetljivo sveža v načinu izvedbe.
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/antigona-na-sodobnem-agonu