Zmore slovenski manjšinski prostor dobrohotno samokritičnost, ki je pogoj, da se potreba po iskanju ustreznih strategij za npr. ohranjanje jezikovnega znanja sploh artikulira?
Samo M. Strelec mi je večkrat govoril o tem, kako pomembno je, da se gledališče oziroma vsaka predstava na nek način zaveda tudi lokalne situacije oziroma kulturnega in sociološkega konteksta, v kateri se bo dogajala. Zato sem, še preden smo z vajami v Slovenskem stalnem gledališču sploh začeli, pogosto romala v Trst in se srečevala s prijaznimi sogovorniki, si z drugimi dopisovala in se s tretjimi dolgo dolgo pogovarjala po telefonu.
Emidij Susič o asimilaciji:
Zdi se mi, da je v tem trenutku eden od ključnih izzivov, pred katerega je postavljena slovenska manjšina v Italiji, problem asimilacije. Pravzaprav ne: asimilacija ni problem, je naravna zakonitost, ki ji je izpostavljena vsaka manjšina. Problem nastane šele, če se manjšina obnaša, kot da se asimilacija ne dogaja, kot da se narodovo telo ne krči. Že iz svojih zasebnih življenj in intimnih izkušenj vemo, da se pristop zatiskanja oči pred stvarmi, ki niso takšne, kot bi si mi želeli, navadno izkaže kot ne najbolj posrečen.
Znotraj slovenske manjšine v Italiji imamo posameznike – raziskovalke in raziskovalce, ki na izredno visokem nivoju raziskujejo probleme identitete na narodnostno mešanem ozemlju, žal pa njihove strokovne sugestije in opozorila zaman trkajo na gluha ušesa politikov in funkcionarjev oziroma aktualnih segmentov oblasti.
Pripadniki manjšine so v italijansko družbo dobro vključeni, srečamo jih na univerzah, v podjetjih, v bankah, v pridobitvenih dejavnostih itd. Vendar pa v gledališče zahaja vedno manj ljudi, manjša se število naročnikov na slovenske časopise, izgublja se tudi jezikovno znanje Slovencev v Trstu.
Izguba jezikovnega znanja pomeni izgubljanje zavedanja o pripadnosti narodovemu telesu, to pa brez dvoma vodi v asimilacijo (ki jo je sicer mogoče opazovati samo v daljšem časovnem obdobju).
Tudi družina kot osnovna celica izgublja pomembno vlogo, ki jo je imela nekoč pri vzpostavljanju in ohranjanju močne narodne identitete. Močan je strukturalni pritisk (Emidij Susič), ki mu je podvržena manjšina in pri katerem gre preprosto za to, da so Slovenci v italijanskem okolju tako rekoč štiriindvajset ur na dan in da so stiki z italijanskim svetom neprimerljivo intenzivnejši kot tisti s slovenskim svetom.
Zamejski vinarji, plemiči zahodnega Krasa (Boris Gombač), so bogati, uspešni ljudje, ki s svojim znanjem in vrhunskimi izdelki prodirajo na najzahtevnejša svetovna tržišča, vendar pa v tej "špici" ni neke močne identifikacije s slovenstvom. Zakaj?
Emidij Susič poudarja, da sama avtoidentifikacija ne more biti dovolj in da je ohranjanje narodne identitete mogoče samo v socializaciji: ob integraciji v italijansko družbo se je treba tudi zavestno vključevati v dejavnosti slovenske manjšinske skupnosti.
Toda kaj slovenski zamejski prostor sploh lahko ponudi mladim v zamejstvu? S čim konkurira ponudbi italijanskega prostora? Se zaveda lastne majhnosti in zadušljivosti? Se sploh zaveda, da je treba načrtno in strateško konkurirati? Da načelnost ni dovolj? Saj menda ne pričakuje, da bodo mladi svoje želje in ambicije prikrojili glede na ponudbo v slovenskem prostoru? Ne bodo (in prav imajo). Preprosto bodo prestopili v italijanski prostor.
Zmore slovenski manjšinski prostor dobrohotno samokritičnost, ki je pogoj, da se potreba po iskanju ustreznih strategij za npr. ohranjanje jezikovnega znanja sploh artikulira?
Odsotnost vizije, ponudbe, predvsem pa odsotnost samokritičnosti je najhitrejša pot v asimilacijo.
Zdi se, kot da so delni interesi različnih ideoloških opcij pomembnejši. Najpomembnejši, na dolgi rok pa pomenijo skupno smrt.
Povezave:
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/andiamo-ragazzi