(Mimogrede, lepe roke ima.) „Zanima me življenje kot tako. V vsej svoji prisotnosti. Zanima me, kako zintrigrirati mesto, potem tudi širše okolje. Ptuj, Slovenijo, svet. Moj razmislek izrašča iz nenehnega spraševanja, katere so tiste prave teme in vprašanja. In slutim, da včerajšnji odgovor ni enak današnjemu in današnji ne jutrišnjemu.“
Ko sem Petra prvič srečala, je bilo poletje, to vem z gotovostjo. Bil je velika in nepozabna ljubezen ene od mojih kolegic in tako smo se punce še celo jesen in zimo grele ob spominih nanj in ob spominih na druge nepozabne trenutke poletnih gledaliških seminarjev.
No ja. Saj vem, da takšen uvod ni najbolj primeren v trenutku, ko Peter prevzema funkcijo direktorja Mestnega gledališča Ptuj. Tudi leta so pretekla vmes, punce smo se poročile in rekla bi celo, da se komajda spodobi obujati te lepe in sladke spomine.
Ponovno sem ga srečala aprila 2008 na Ptuju, ob nastanku Novega ZATO. Oblečen je bil v rdečo jopico in smejal se je, ko sem ga lovila s kamero in smejal se je, ko sem skušala nebogljeno zimprovizirati nek tekst, za katerega bi bilo morda bolje, da bi ga prebrala oziroma še bolje, če bi ga kar izpustila.
Ta njegov smeh je bil v bistvu prijazen, nič posmehljivega ni bilo v njem. Neka osebna skromnost, dobronamernost. Neka dostopnost, ki sprošča, odpira. Ko zdaj ob pripravi tega prispevka, ko prebiram njegov življenjepis, me tako ne čudi značaj njegovih delovnih izkušenj: vodja projekta, vodja projekta, avtor projekta, vodja projekta, direktor projekta, vodja skupine, javni nastopi, izobraževanja, poslovna svetovanja, različna področja komunikacije, priprava kreativnih rešitev za različna slovenska podjetja, promocijske in marketinške aktivnosti itd. itd. itd..
Peter Srpčič se je rodil leta 1972 na Ptuju. Po izobrazbi je diplomirani gledališki in radijski režiser. V gledališču se je preizkušal v različnih funkcijah: režiser, programski vodja in organizator, avtor, producent, igralec, prevajalec, scenograf. Sprašujem ga, na kakšen način je povezan z gledališčem na Ptuju: „Gledališče na Ptuju, ta stavba je prva gledališka stavba, v katero sem vstopil, njegove deske so tiste prve, na katerih sem stal, Mestno gledališče Ptuj je prvo gledališče, v katerem sem poklicno režiral. Prvega ne pozabiš nikoli (gledališča mislim).“ Po njegovih besedah je na razpisu za direktorja Mestnega gledališča Ptuj člane komisije prepričal s svojim programom in vztrajnostjo: „Ni bilo lahko. Ampak imam občutek, da je bilo vredno.“
Ne sediva pred Cafejem nasproti teatra, ko je na eno stran nebo črno od oblakov in na drugo rdeče od sonca, ko je v zraku že vonj po kapljah, mokrem asfaltu, in ne motrim ga pronicljivo izpod trepalnic (kako se to sploh dela?) medtem, ko tuhtam, kako mu zlesti pod kožo, kako izbezati na plan malo privatnosti, malo zasebnosti. Kaj vem o njem razen tistih par dekliških tračev izpred desetih (ok, malo več) let? Rad ima pse – oglejte si njegov profil na Facebooku. „Si kdaj osamljen?“ butnem. Pogleda me, se ustavi, si privošči zamolk in reče, da več skoraj nikoli. Da pa je včasih znal biti: „Samota je prostor in čas, ko si lahko blizu sebi, osamljenost pa je stanje duha, ki ga lahko občutiš tudi sredi največje množice. Zadnje čase ne poznam več njenega vonja, okusa, izgleda, nekako ni več v moji navadi, da bi si dovolil biti osamljen. Sem pa rad sam, takrat razmišljam, ustvarjam …“
Deluje mirno. Skulirano - z lepo slovensko besedo. Kot bi mu bilo ok tam z menoj in kot bi se mu ne mudilo histerično k tisočerim opravkom, ki pritičejo vsakemu direktorju. „Rad se ustavim z ljudmi. Z vsakim zvedavim, odprtim, ustvarjalnim bitjem. Še posebej s tistimi, ki imajo željo spreminjati stvari na bolje. Ampak razveselim se tudi tistih, ki mi prinašajo preizkušnje. Tako se kalimo … ;-)“
(Čisto sem nora na kavo. Malček zadrogirana z njo. Težko odklonim, če me kdo povabi.) Boš kavo, reče Peter. (In brbončice v mojih ustih se pripravijo na pravi italijanski kapučin sredi Ptuja. Molčiva. V redu je. Gledava naokoli. Mesto je prazno, mirno.) „Če dobro pogledamo antično in kasneje srednjeveško dramatiko in odlepimo zgodbo od časa, lahko ugotovimo, da se gledališče vedno znova dotika enih in istih tem povezanih z našim (človeškim) obstojem na tej strani neba. Vsaka generacijo znova si postavlja ta vprašanja in išče odgovore nanje in ena od oblik tovrstnega odgovarjanja je tudi gledališče.“
(Veter piha, hladno postaja.) - „Imaš … rad gledališče?“ - (Mogoče bo bolje, če se presedeva notri. Čeprav ima posedanje zunaj in nezainteresirano opazovanje mimoidočih nek poseben, pomirjujoč čar.) - „Zaupaš v gledališče?“ - (V tem letnem času nikoli ne vem, kako naj se oblečem.) - „Ima gledališče še zmeraj nek šarm, zapeljivost?“ - (Danes sem hotela narediti vtis, pa sem si oblekla zimsko jakno, ampak ker je bilo popoldne vroče, sem jo pustila v avtu.) - „Na kakšen način razmišljaš o gledališču?“ - (Peter je eden tistih ljudi, ki si preprosto znajo s cigareto. Si vzamejo čas za to. Vzamejo v dlan zlato škatlico, z nekim minimalizmom v kretnji sunejo ven cigareto, jo primejo z ustnicami in … vrnejo nazaj med prste.) „Gledališče je zame način komunikacije, jezik, ki ga uporabim, ko želim deliti s svetom zgodbo. Zgodbo o sebi in o svetu. Če ne bi imel gledališča rad, se z njim ne bi ukvarjal. Zame gledališče ni stvar zaupanja, vere. Preprosto JE. Vsak vstopi vanj z nekim namenom. Zame je to govorica življenja, ko z življenjem samim izpovem neko zgodbo. Seveda hodim v gledališče in vsake toliko naletim na kako predstavo, ki me prevzame. Ja takih malih in velikih gledaliških draguljev sem videl kar nekaj ...“
(Gledam prste, ki svaljkajo cigaret. Ko sem bila frklja in sem še kadila, sem včasih vadila te trike. Kako suniti ven iz škatlice samo en cigaret. To mi nikoli ni šlo. Ali jih je pogledalo ven pet, ali pa so vsi trmasto tičali notri.) „Naloga je navidez preprosta: omogočati delo tistim, ki USTVARJAJO gledališče. Izbirati najboljše sodelavce, projekte in jim ponuditi vso potrebno podporo. Noben dan ne bo enak drugemu. Vsak bo prinašal nove naloge, nove izzive, nova srečanja in slovesa. Veliko idej nestrpno čaka na uresničitve in ko tako pogledam, se mi zdi prihodnjih pet let res kratek čas, da jih vse uresničimo.“
(Mimogrede, lepe roke ima.) „Zanima me življenje kot tako. V vsej svoji prisotnosti. Zanima me, kako zintrigrirati mesto, potem tudi širše okolje. Ptuj, Slovenijo, svet. Moj razmislek izrašča iz nenehnega spraševanja, katere so tiste prave teme in vprašanja. In slutim, da včerajšnji odgovor ni enak današnjemu in današnji ne jutrišnjemu.“
(Bi ga vprašala, če mi posodi jakno, ma mi bo premajhna, torej kaj se čem blamirat.) „Veliko priložnosti ima gledališče v povezovanju. Gledališča v Sloveniji niso konkurenti, ampak naravni zavezniki. Veliko priložnosti je v povezovanju s podjetji, drugimi zavodi, ustvarjalci z različnih področij … Zanima me omogočati in ustvarjati najboljše projektno gledališče daleč naokoli, gledališče, v katerem bo veliko zadovoljnih gledalcev in ustvarjalcev, gledališče, v katerem se igra - igra ... “
Peter z elegantno kretnjo zlomi cigaret na dva dela in neprižganega odvrže v pepelnik (Bu?! Navade novodobnih direktorjev ;-) Natoči si čaj. Potem sva še nekaj časa tiho. Eden od naju osamljen, drugi samo – sam. Na Facebooku je zeleno utripala najina dosegljivost. Sem se odločila, da pustim okno odprto.
Hvala in srečno.
Povezave:
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/na-kavi-s-petrom-srp%C4%8Di%C4%8Dem-novim-direktorjem-mestnega-gledali%C5%A1%C4%8Da-ptuj