Slovenija že petič na Praškem kvadrienalu

Avtor: Slovenski gledališki muzej

Med 16. in 26. junijem 2011 bo Praga znova postala svetovna prestolnica gledališke in uprizoritvene scenografije, kostumografije ter dizajna nasploh. Na Praškem kvadrienalu gledališke scenografije, kostumografije in dizajna, največji svetovni manifestaciji, posvečeni vizualni podobi gledaliških, opernih, plesnih, baletnih ter spektakelskih odrov, stavb ter arhitekture nasploh, bo Slovenija zastopana tudi tokrat.



To bo po letu 1995, ko si je prvo predstavitev v nenavadnem prostoru Mete Hočevar na otvoritvi ogledal tudi takratni češki predsednik Vaclav Havel, že peta predstavitev naših umetnikov na tej manifestaciji. Nosilec predstavitve je Slovenski gledališki muzej.

Ta največja svetovna razstava vizualne kulture gledališča in spektakla se v letu 2011 osredotoča na scenografijo kot interdisciplinarno umetnost, ki nastaja na meji med uprizoritveno in vizualno umetnostjo ter preči žanre in discipline.

V skladu z usmeritvijo letošnje manifestacije je v osrednjo sekcijo Države in regije komisar razstave, dramaturg in teoretik uprizoritvenih praks dr. Tomaž Toporišič, izbral dve vrhunski vsestranski umetnici Emo Kugler in Dunjo Zupančič. Njuna dela je združil pod naslovom Performans + prostor = performativni prostor in podnaslovom Utelešeni prostor in uprostorjeno telo. Ema Kugler je svojo predstavitev naslovila Odmevi časa, Dunja Zupančič pa se bo skupaj s svojim tesnim sodelavcem Mihom Turšičem predstavila pod sintagmo Postgravitacijska umetnost.

Slovensko udeležbo bo zaokrožila Belinda Radulović v mednarodni sekciji Ekstremni kostum, v katero je na priporočilo slovenskega komisarja Toporišiča ter direktorja Slovenskega gledališkega muzeja Iva Svetine kustosinja Simona Rybakova izbrala njen kostum za predstavo Vilija Ravnjaka in Sebastijana Horvata Pot v Rim (Caravaggio) v izvedbi ansambla Drame SNG Maribor.

Slovenski gledališki muzej pa bo v okviru Praškega kvadrienala predstavil tudi monografijo Occupying spaces. Knjiga vključuje prispevke avtorjev iz petih držav. Z njo Slovenski gledališki muzej uspešno zaključuje sodelovanje pri mednarodnem projektu TACE (Theatre Architecture in Central Europe – Gledališka arhitektura v srednji Evropi).

Poleg tradicionalnih razstav, sekcij, predavanj in dogodkov, na katerih pričakujejo več kot dva tisoč profesionalcev z vsega sveta in številno publiko, bo letošnji kvadrienale s številnimi performansi pljusknil tudi na ulice. V posebni sekciji se bodo predstavila imena, kot so Romeo Castellucci, Anna Viebrock, Ilya in Emilia Kabakov, Nathaniel Mellors in Josef Nadj. Na kvadrienalu v desetih dneh pričakujejo več kot 40.000 obiskovalcev z vsega sveta, kar tudi za slovenske ustvarjalce pomeni izjemno odskočno desko za nadaljnje uveljavljanje v svetovnem prostoru.

***
Iz konceptualne utemeljitve komisarja razstave:
“Prostor je dokaz za zgodbo. [...] Zgodbi verjamem, ker verjamem prostoru. [...] Elementarni sistemi odnosov, ki opredeljujejo gledališko predstavo [...], se razvijejo med vizualnimi in akustičnimi deli, med dvema poloma, ki se vzajemno dopolnjujeta, ki se spodbijata, se ponazarjata, sklepata kompromise, si nasprotujeta in se med seboj ujemata.”  (Meta Hočevar)
Skozi zadnji dve desetletji so taktike pokrajinskih predstav, vizualne dramaturgije, metonimičnega prostora, oblikovanja, scenske montaže, estetike hitrosti, vprašanja estetike v nasprotju z resničnim telesom in intermedialnosti privedle slovensko (nič več) gledališče v heterogene sfere sodobnih uprizoritvenih umetnosti na točki preseka z različnimi umetniškimi mediji, ki so obogatili njegovo področje. Prostorski mehanizmi uprizoritvenih umetnosti so sledili načelu badioujevskega nemira, utelešenega v novih (re)interpretacijah klasičnega odra. Uvedli so nove različice utopičnih konceptov (neo)avantgarde, kot so prazen prostor, totalno gledališče in lieu unique (samo pomislimo na Dragana Živadinova in njegov koncept gledališča v breztežnosti).

Hkrati so se uprizoritvene umetnosti vedno znova vračale k črni škatli, ki je razumljena podobno kot Lotmanova semiosfera, dinamični prostor prehoda in prečkanja mej. Deluje kakor uprizoritveni prostor, prostor živosti, v katerem se odvijajo centripetalni in centrifugalni procesi. Če se vrnemo k Badiouju: Stoletje na tem področju ni sprejelo odločitve, zato se skupaj z njim pomikamo med začetkom in koncem, med klasičnim prostorom in praznim prostorom. Vendar pa je kljub temu spoznalo, da je gledališki prostor zmeraj uprizoritveni.

V uprizoritvenem dejanju pride do preoblikovanja obeh strani – tako nastopajočih kot prostora:

Utelešeni prostori in uprostorjena telesa
Povabljeni slovenski umetnici performansa in vizualni umetnici Ema Kugler in Dunja Zupančič (skupaj z njenim povabljenim umetnikom Mihom Turšiščem, pa tudi njunimi sodelavci scenografi, kostumografi, režiserji, koreografi, igralci, plesalci, performerji, dramaturgi, skladatelji) bosta razglabljali in udejanjali uprizoritveni prostor današnje umetnosti. Podali bosta nekaj morebitnih odgovorov na vprašanja: Kaj neki se je zgodilo s prostorom in performansom? Kako uprizorimo prostor in kako naredimo uprizoritev prostorno?

(dr. Tomaž Toporišič)

***
Ema Kugler
Rojena 1955. Diplomirala je na ljubljanski Ekonomski fakulteti. Kot samozaposlena umetnica združuje umetnost performansa, instalacije in videa. Ustvarja izjemne svetove odtujene naklonjenosti, tesnobe in nemirnih posameznikov, podvrženih nerazumljivim manipulacijam neopredeljivih sil – usode, zgodovine, države, verstev –, pri čemer že bežen trenutek zadostuje, da žrtve postanejo rablji in obratno. Za njene performanse je značilna temačna, obširna, skorajda veličastna scenografija, ki si jo zamisli sama, in nekoliko svečeniški kostumi, ki omogočajo preobrazbo performerjev (klasičnih baletk, plesalcev sodobnega plesa, gledaliških igralcev). Njene formacije rezultirajo v raznolikih odrskih konfiguracijah človeškega telesa znotraj enega samega projekta, ki namigujejo na zastrte arhetipske situacije. (Jana Pavlič: Kastracijski stroji)

Kot scenografinja, oblikovalka, pa tudi v drugih vlogah, je sodelovala s številnimi gledališkimi režiserji, koreografi in drugimi uprizoritvenimi umetniki.

Dunja Zupančič
je diplomirala leta 1987 na Akademiji za likovne umetnosti v Ljubljani na temo Eisensteina in ruske avantgarde.

V osemdesetih letih 20. stoletja je z uporabo procesov, ki vključujejo montažo abstraktnih tekstur in konstrukcijo sestavljenih snovi, izdelovala veličastno obsežne slike. V devetdesetih je začela tesno sodelovati z Draganom Živadinovom. Skozi vsa devetdeseta leta je prek tehnike pnevmatskih in hidravličnih elementov sestavljala mehatronske abstrakte in umetniške satelite (umbote). 15. decembra 1999 je vizualizirala in materializirala Biomehaniko Noordung, prvo zaključeno gledališko produkcijo, uprizorjeno v pogojih breztežnosti. Od leta 2000 se posveča nadomestkom korporesničnosti, ki jih s pomočjo digitalnih orodij prevaja v amorfne strukture. Leta 2007 je zasnovala umetniški satelit/tehnološki demonstrator za petdesetletno gledališko produkcijo. Njen najtesnejši vizualni sodelavec je Miha Turšič.

Miha Turšič
je med letoma 1994 in 1999 študiral industrijsko oblikovanje na Akademiji za likovne umetnosti v Ljubljani.
 

Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/slovenija-%C5%BEe-peti%C4%8D-na-pra%C5%A1kem-kvadrienalu