foto Rasto Božič/STA
Svet je sestavljen iz odnosov: med mano in drugim, med mano in drevesom, med mano in hišo, mojim spominom na hišo in hišo danes, med mano in zgodbo, ki jo berem, med mano in predstavo, ki jo gledam, med mano in predstavo, ki sem jo gledala in je ostala v mojem spominu, med sliko in zvokom, med govorjenjem in molčanjem, med prostorom in časom, med prej in potem, med pogledom in podobo, med videzom in dotikom.
foto Rasto Božič/STA
Nič ni samo po sebi in nič ni samozadostno. Vsak je center svojega sveta, svoje zgodbe. In svet je oder.
Z izkušnjo gledališkega odra, torej z izkušnjo umeščanja zgodb v posamezne (sicer namišljene) prostore, ki ga razumem kot specifični laboratorij življenja, torej tudi prostora, se nenehno odpirajo zanimiva vprašanja in razmišljanja.
Oder je svojevrstna Faradayeva kletka, točka nič, azil in eksil, kjer se prepletemo vsi v isti zgodbi, ki čaka, da vstopimo vanjo, jo dopolnimo, razpremo in dokončamo. Jaz, gledalka, tista s pogledom, postajam del te zgodbe, ujamem se v pravo ravnotežje z njo, dograjujem jo, doustvarjam. Tako postajam soustvarjalka zgodbe, predstave in prostora odra. Potegne me vase, v svoje »vesolje«. Sem v točki nič, lebdim v njej in čas drugače uravnava zgodbo, prostor in mene.
Človek je v svojem bistvu graditelj, ustvarjalec. Vsi nekje nekaj počnemo in nekam hitimo. Če ne zares, se nam vsaj zdi tako. Sezidamo hišo, posadimo drevo, napihnemo balon itd. To graditeljstvo se v nekem trenutku, ko se prisilim, da neham hiteti, ko se ustavim da razmislim, pokaže v nenavadni luči, v drugačni podobi, obrnjeno. Graditeljstvo je tudi uničevanje prostora, je ukinjanje, in tudi spreminjanje pogledov. V resnici nič ne dodajamo, dograjujemo, vedno samo spreminjamo. Tako dodajanje postaja »odvzemanje« oziroma ustvarjanje na neki točki lahko postane »uničevanje«.
In tu vstopi umetnost, gledališče, ki deluje kot purgatorij, kot čistilna naprava, filter.
Zgodbica
Hodim po pokrajini. Moj pogled se ustavi na drevesu. Samotno stoji sredi ravnice, pod njim je morda znamenje, morda človek, ne vidim natančno, morda ga ni, morda bi moral biti. Na drevesnem deblu je pripet listek, obvestilo. Koliko časa sem ujeta v ta pogled? Koliko časa zdržim v njem? Kdaj se odmaknem v nov pogled? V ta moj pogled se je ujela podoba, ki je preprosta, vsa mirna v svoji enostavnosti, nič ne manjka in nič ni odveč. Ta podoba vsrka moj pogled in mene z njim. Tako deluje tudi gledališka predstava kot (ne)dokončano umetniško delo, ki čaka, da vstopim vanj in ga dopolnim, dokončam. Jaz, tista, ki gleda, tista s pogledom, čutim, da postajam njen del, da se ujamem v pravo ravnotežje z njo. Tako postajam soustvarjalka pokrajine, soustvarjalka zgodbe, soustvarjalka predstave, ki me obdaja in me ne izriva. Potem se na drevesnem deblu pojavi z risalnim žebljičkom pripet list papirja, ki vabi na Kravjo ruleto, na veselico na Marjetno nedeljo, ko bo cela dolina usmerila svoj pogled v kravjo rit in čakala, na čigavo tombolsko polje bo krava spustila svoj zmagovalni žeton, kdo bo zadel kravo oziroma koga bo krava izbrala za svojega novega gospodarja. Potem vabilo na Kravjo ruleto vedno hitreje prekrivajo novi panoji, vedno večja reklamna sporočila, pojavijo se nove tehnologije, v moj pogled se ujame cela vrsta različnih informacij, ki se prehitevajo in drenjajo. Drevesa ni več videti, pokrajine ni več. Vse te informacije popolnoma prekrijejo podobo, začnejo tekmovati med seboj, poskušajo biti atraktivne, posebne, duhovite, inteligentne. Postanejo nasilne v svoji formi, ki velikokrat nima več prave zveze z zgodbo, ki jo hočejo povedati.
Tako se začne tista prava »Kravja ruleta«, ki s tisto dobrodušno kravo z velikimi žalostnimi očmi, ki prostodušno spusti svoj »žeton«, kjer jo pač prime, nima nobene zveze več.
Atrakcija sama uniči svoj namen, sama sebe požre in nič ne ostane v moji glavi, nobene prijetne sledi ne pusti za sabo. Ker je tako, se atrakcije začnejo množiti, obstreljujejo moj pogled, ki zato postaja vedno bolj selektiven in nekaterih posegov vanj ne sprejema. Enostavno: gledam še, vidim ne. Pojavi se občutek ogroženosti. Atrakcija je vedno napadalna. Vabi za en kratek hip, potem odbija (in ubija).
Tako »informacijska« družba počasi požira samo sebe. Pokrajina in arhitektura z njo je postala scenografija za spektakle, za reality show, ljudje igrajo sami sebe, zgodbo podtika in narekuje kapital. Vse se spreminja v družbo sanj, »dream society«.
In tu spet, kot že tolikokrat nastopi gledališka umetnost. Predstava, ki previdno zleze vate in ti vanjo. Predstava, ki ne jemlje prostora zgodbi, igralcu in gledalcu. Predstava, ki razpira fantazijo. Prostor zgodbe, postane dokaz, da zgodba je tu in zdaj. Da se dogaja, da se je zgodilo. Prostor, ki sugerira, da sledim igralčevemu pogledu, ki zre nekam gor, da sledim misli, ki je zadaj, da postane tudi moja.
Na odru videz lahko postane tudi dotik.
Na pohodu je družba sanj. Zato se je treba umakniti v gledališče, v umetnost. (Kakšen paradoks!)
Prava umetnost je vedno korak pred realnostjo vsakdana, in gledališče še prav posebej. Spet se ukvarja s pravimi stvarmi.
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/kravja-ruleta