Vir fotografije: www.mgl.si
Vsak izbor, vsak program, ki ga človek v življenju naredi, poklicno ali zasebno, je rezultat kompromisov.
Vir fotografije: www.mgl.si
Pri portalu SiGledal smo se odločili povprašati gledališča, da nam sama ovrednotijo izteklo sezono in hkrati povedo načrte za prihajajočo.
Pogovor z Aljo Predan, vodjo gledališkega in sodobnoplesnega programa v Cankarjevem domu, 2007/08 - 2009/10.
Kako bi ocenili iztekajočo se gledališko sezono Cankarjevega doma?
Mislim, da sem lahko s preteklo sezono zadovoljna. Izpeljali smo dve veliki koprodukciji, eno mednarodno in eno vseslovensko. Mednarodna koprodukcija je bil velik tridelni projekt Romea Castelluccija in njegovega skupine Socíetas Raffaello Sanzio Inferno, Purgatorio, Paradiso, inspiriran z Dantejevo Božansko komedijo. Cankarjev dom je koproduciral samo prvi del, Pekel. To je bil obsežen vseevropski projekt s številni koproducenti. Partnerjev, s katerimi je nosilec kandidiral tudi za evropska sredstva, pa nas je bilo samo pet, poleg CD še štiri druge ugledne institucije: Avignonski festival, Barbican Center iz Londona, de Singel iz Antwerpna in Vilnius - evropska kulturna prestolnica. Vseslovensko koprodukcijo Vihar sem še podedovala, moči in sredstva smo združile štiri velike slovenske kulturne ustanove: SNG Maribor, Slovensko mladinsko gledališče, SSG Trst in Cankarjev dom. To je do zdaj največji in najzahtevnejši skupni projekt, kakršnega še nismo imeli. Je pomemben podvig za vse nas, ki delujemo v kulturi, in kazalo bi se še kdaj lotiti česa podobnega. V mednarodnem programu naj omenim gostovanje nadvse nadarjenega mladega koreografa maroško-belgijskega rodu Sidija Larbija Cherkaouija, ki je prišel v Ljubljano s predstavo Izvor, septembra pa se vrača s čarobno uprizoritvijo Sutra. Velja omeniti še znameniti švedski balet Cullberg, ki je z novim koerografom Jochanom Ingerjem in njegovimi tremi koerografijami po daljšem premoru ponovno gostoval v Cankarjevem domu. Prvič smo v Sloveniji gostili znamenito dansko skupina Hotel Pro Forma z vizualno opero Operacija Orfej, predstavo, ki že sedemnajst let navdušuje publiko po vsej Evropi. Sezono smo sklenili z nenavadano vizualno poslastico Sedem polj sestavljanke francoske skupine Cie 111. To je bilo nekaj zelo lepega, prava paša za čute. Pri tem projektu smo že drugič sodelovali z mednarodnim gledališkim festivalom Evrokaz iz Zagreba. Cankarjev dom vsako leto izpelje tudi znatno število slovenskih koprodukcij. Od večjih v Linhartovi dvorani velja omeniti uprizoritev Iztoka Kovača Kraljestvo za konja. Tudi na manjših odrih smo imeli zelo odmevne koprodukcijske uprizoritve. Gotovo najboljša in superlativno ocenjena predstava je bila Macbeth Heinerja Müllerja v režiji Ivice Buljana. Velik odmev je dosegel tudi Sahib v režiji Ivane Djilas in izvedbi letošnjega Župančičevega nagrajenca Braneta Završana. Omenila bi tudi Ireno Tomažin in njeno uprizoritev Kot kaplja dežja v usta molka. Mislim, da je Irena ena redkih pravih gledališko-plesnih eksperimentatork pri nas, brez katere si slovenskega neinstitucionalnega gledališča sploh ne morem več predstavljati. Potem bi izpostavila še dve manjši dramski uprizoritvi, Elo v režiji Primoža Ekarta, ki poleg gospe Štefke Drolčeve v predstavi igra glavno vlogo, in uprizoritev Črni Kos z izjemnima igralcema Ivo Babić in Janezom Starino v režiji Reneja Maurina. Ja, sezona je bila uspešna. Potem smo v Cankarjevem domu gostili še bienalno plesno platformo Gibanica, mednarodne festivale Goli Oder, Exponto in Mesto žensk. Skupaj z Masko smo izpeljali zanimiv projekt Dance Academy. Šlo je za predavanja, seminarje, instalacije, video projekcije na temo arhiviranja, rekonstruiranja in revalitiziranja umetnosti. Cankarjev dom se vsako leto osredotoči na eno od oddaljenih kultur. V okviru letošnje, posvečene mehiški, smo si lahko ogledali uprizoritev mehiške skupine Teatro de Ciertos Habitantes Sivi avtomobil. Šlo je za zelo nenavadno kombinacijo filma in žive igre. Predstava je bila zanimiva, inovativna, poučna.
Po čem pa merite uspeh predstave oz. sezone?
Merljivost je vedno vprašljiva. Napačno bi bilo meriti uspešnost neke uprizoritve po tem, koliko ljudi jo pride gledat. Število gledalcev na prireditvah je namreč tudi odvisno od količine denarja, vloženega v promocijo. Tega seveda kulturne ustanove nimamo oziroma je zelo omejen. Publika zato variira. Cankarjev dom že ima svojo stalno publiko. Res pa je, da bi jo moral skrbneje negovati. V lanskem letu sem uvedla tri gledališko - plesne abonmaje. Upam, da se bodo sčasoma prijeli in privabili še več ljudi. Publiko je treba gojiti in jo tudi malo crkljati. Tega Cankarjev dom ni vajen, s tem se mora ukvarjati določen segment strokovnjakov. Temu namenjamo premalo pozornosti. Če je komponenta za merljivost uspeha prodaja vstopnic, potem smo v pretekli sezoni izpolnili pričakovanja. Celo presegli smo jih za 30 odstotkov. Vendar pa to za moj osebni pogled sploh ni ključno. Problem pa so odzivi strokovne kritike. Namreč zelo veliko uprizoritev v Cankarjevem domu sploh nima kritiškega odziva. Očitno je nekaj hudo narobe tako z uredništvi medijev kot tudi s samimi kritiki. Gre za problem aparata, kako oceniti nekaj, kar je povsem drugačno od klasične gledališke ponudbe? Ne vem. Ne gre mi iz glave, da tako kompleksna predstava, kot je Castelluccijev Pekel, ni imela tako rekoč nobene kritike. Take ali drugačne. Da je program uspešen, pričajo tudi pozitivni odzivi publike, s katero se pogovarjamo po predstavah. To sem uvedla ob prihodu v Cankarjev dom. Ljudje ostajajo, se pogovarjajo. Gledališki program Cankarjevega doma ni program za široke ljudske množice, temveč za sladokusce, za gledališke navdušence. Za ljudi, ki so radovedni, ki jih zanimajo drugačne oblike teatra, kot so v repertoarnih gledališčih po vsem svetu.
Ali ste v letošnji sezoni doživeli kakšno presenečenje?
V negativnem smislu sem presenečena nad tem, da je Hotel Pro Forma s predstavo Operacija Orfej doživel katastrofalno, celo zelo ponižujočo kritiko. In to s strani glasbenega kritika. Gledališke kritike pa sploh ni bilo! Moram reči, da sem prav šokirana. Medtem ko je bil odziv ljudi, ki so predstavo videli, povsem drugačen.
Pravite, da je Cankarjev dom bolj za sladokusce, mogoče ne tako za široko publiko. Gotovo so potem tudi pričakovanja določena. Na kaj se potem najbolj osredotočate, ko zastavljate novo sezono? Vem, da je ogromno dejavnikov, ki jih morate upoštevati, ampak je tukaj vseeno tudi publika, na katero ciljate, ti sladokusci? Ali pa so izbori le po vaše okusu?
Človek si predstavlja, da si popolnoma avtonomen pri izboru. To seveda ni res. Vsak izbor, vsak program, ki ga človek v življenju naredi, poklicno ali zasebno, je rezultat kompromisov. Finančnih, časovnih, prostorskih. Poleg tega pa naj bi program, za katerega sem zadolžena, zajemal tako sodobno gledališče kot ples. Sodoben do te mere, da je še vedno dostopen širši publiki. To je program za urbano publiko. Taka je tudi ta ustanova. Cankarjev dom si težko privošči izrazito off programe za ozko profilirano publiko. Publika Cankarjevega doma je različnih generacij, predvsem pa so to ljudje, ki si naše predstave lahko privoščijo. Program je prav gotovo zelo kompromisen, seveda pa vsebuje tudi nekaj mojega osebnega okusa. Se pravi mojega pogleda na gledališče, to je tisto, kar je avtorskega v selekciji.
Kaj nas čaka v prihodnji sezoni?
S sezono, ki jo napovedujem, sem zelo zadovoljna. V sklopu mednarodnega programa bomo imeli tri plesne in tri gledališke uprizoritve. Vseh šest po moji presoji vrhunskih. Kot rečeno, ponovno prihaja Sidi Larbi Cherkaoui z uprizoritvijo Sutra. Premiera je bila pred letom dni v londonskem Sadler’s Wellsu, potem pa je z velikim uspehom gostovala v Avignonu in drugod po Evropi. Gre za nenavaden plesni spoj borilnih veščin šaolinskih menihov na eni strani ter neverjetne miline, poetičnosti in prefinjenosti evropskega plesalca, kakršen je Larbi, na drugi. Zelo pomemben dejavnik te uprizoritve je scenografija Antonya Gormleya, enega vodilnih sodobnih britanskih kiparjev. Sutra bo odprla letošnji Bitef, nato prihaja v Ljubljano. Sodelovanje s festivali našega nekdaj skupnega prostora se mi zdi zelo pomembno. Imajo tradicijo, velik ugled v svetu in blizu so. Druga plesna predstava je velika mednarodna koprodukcija skupine Peeping Tom. Gre za nam že znano belgijsko skupino, ki smo jo preteklo leto videli v CD s predstavo Dnevna soba. Naslov nove uprizoritve, ki bo doživela premiero novembra v Bruslju, je 32 Rue Vandenbranden. To sta ulica in hišna številka , kjer skupina živi in vadi. Tretja plesna predstava bo nekoliko bolj klasična. To bo balet Lorenzaccio po drami Alfreda de Musseta, ki ga je ustvaril nemški koreograf in šef baleta v Deželnem gledališču v Linzu, Jochen Ulrich. Gre za spektakularno uprizoritev s kostumi naše rojakinje Bjanke Adžić Ursulov, in izvirno glasbo Aleksandra Balanescuja, ki bo v Ljubljani tudi nastopil. To so tri pomembne plesne predstave. Zelo me veseli, da bomo imeli tudi tri močne gledališke predstave. Prva bo velika mednarodna koprodukcija, katere nosilec je gledališče Ubu iz Montrala, koproducenti pa so poleg Cankarjevega doma še festivali La Bâtie iz Ženeve, TransAmériques iz Montreala, Festival ď Avignon iz Francije, Manège-Mons iz Belgije, Maison de la culture ď Amiens iz Francije in drugi. Gre za dramski prvenec Thomasa Bernharda Zabava za Borisa, ki ga pri nas še nismo uprizorili, v izvedbi gledališča Ubu in režiji Denisa Marleaua, enega vidnejših kandaskih režiserjev. Potem prihaja Mestno gledališče Vilna iz Litve, ki je s Hamletom v režiji Oskarasa Koršunovasa doslej praktično osvojilo že vse evropske odre. In končno bo pri nas prvič gostovalo znamenito nemško gledališče Deutsches Theater iz Berlina z imenitno, večkrat nagrajeno uprizoritvijo Peržani v režiji Dimitra Gotscheffa. Na mednarodni program sem še posebej ponosna. Med slovenskimi koprodukcijami naj omenim HannoPreuss in njeno zvočno-vizualno instalacijo Sence.Misli.Risbe.Takt, pa po dolgem času spet koerografa Matjaža Fariča z novo uprizoritvijo Srh s podnaslovom Zvok na koži, ki sta jo zasnovala skupaj s komponistom Milkom Lazarjem in ki bo doživela premiero novembra na Linhartovem odru. Izvajalo jo bo pet plesalk in pet tolkalcev slovenskega tolkalskega projekta SToP. Potem sta tu še uprizoritev Parfuma po znamenitem Süskindovem romanu v režiji Boruta Bučinela in pa plesni projekt Takt, katerega avtorici sta Uršula Teržan in Klavdija Zupan. V spomladanskem delu se bodo zvrstile še tri uprizoritve: nov projekt Irene Tomažin, Splet okoliščin. Potem dramska uprizoritev z naslovom Čudež v režiji Borisa Ostana. Gre za prvo slovensko izvedbo dramskega teksta danskega dramatika Christiana Lollikeja. Nato pa se bo s svojim avtorskim plesno-igralskim projektom Dih slutnje predstavil še igralec Jaka Lah. Že po tradiciji bomo gostili tudi tri festivale; ExPonto, Mesto Žensk in Goli Oder, sezono pa bomo zaključili z Improvizijo 2010.
Kakšen se vam zdi, da je trend obiskovanja teatra v Sloveniji? Oziroma odnos ljudi do teatra?
Težko ocenjujem druge hiše, ker nimam podatkov. Ko pa poslušam ljudi, se mi zdi, da so slovenske predstave relativno dobro obiskane. Repertoarna gledališča so bolj ali manj polna, vsaj v Ljubljani. Večina te publike prihaja iz srednje in starejše generacije. Kar se mlajših ljudi tiče, vidim več problemov. Ključen je ta, da pri nas mlajše publike ne vzgajamo. Imamo lutkovno gledališče za najmlajše, potem pa ogromna luknja do poznih najstnikov, ki jih gledališča vpisujejo v svoje dijaške abonmaje. Nekaj te vrzeli sicer zapolnjuje Slovensko mladinsko gledališče. A to je premalo. Nimamo pravega gledališkega izobraževanja, nihče ne vzgaja ljubezni do gledališča. Sporadični gledališki entuziasti rastejo samoniklo. Ne rečem, so programi kulturne vzgoje po različnih inštitucijah, tudi v Cankarjevem domu, ki so zelo dragoceni. A na nivoju splošne izobrazbe je količina gledališke vzgoje zanemarljiva. S publiko se je treba ukvarjati od mladih nog, jo osveščati, informirati, stimulirati, nagovarjati, jo spoznavati, se odzivati na njene sugestije, ji prisluhniti, a ji ne podleči, obenem pa je tudi ne podcenjevati. Komunikacija s publiko je zelo pomembna. Mislim, da ji ne posvečamo dovolj pozornosti. Repertoarna gledališča malo več, ker se dobro zavedajo, kako pomembni so abonenti, kako težko jih je pridobiti in kako zlahka odidejo. Škoda, da druge ustanove publiki namenjajo tako zanemarljivo pozornost.
Se krize ne bojite?
Kultura je zmerom blizu krize. Zanjo je zmerom premalo denarja, njej se zmerom odmerja mačehovsko malo, zmeraj je odrinjena na rob družbe. Mi smo kriz navajeni. Sedanja kriza je zaenkrat prizadela ljudi nižjih slojev. Ampak ti niso večinska gledališka publika. Kar se pa gledališča tiče, gledališče je in bo preživelo vse krize. O tem priča zgodovina. V najbolj kriznih časih, denimo v vojni, je gledališče zmerom in povsod živelo in reševalo duše. Potreba po umetnosti je človeku imanentna. Pika. Pa naj se pragmatiki še tako trudijo dokazati nasprotno.
POVEZAVE: http://www.cd-cc.si
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/o-pretekli-in-prihodnji-gledaliski-sezoni-alja-predan