Mario Uršič / SSG Trst
Znan je prvi od treh letošnjih dobitnikov primorske gledališke nagrade Tantadruj. Gledališki režiser Mario Uršič bo na slavnostni podelitvi na Velikem odru Slovenskega stalnega gledališča kot prvi prejel nagrado za življenjsko delo. Razglasili bodo letošnje dobitnike še dveh nagrad Tantadruj: za najboljšo igralsko stvaritev in za ustvarjalni dosežek iztekajoče se gledališke sezone. Glavni pokrovitelj dogodka je Luka Koper.
Mario Uršič / SSG Trst
Obe strokovni žiriji sta zaključili delo. Žirija za življenjsko delo, ki jo sestavljajo Boris Cavazza, Zdenka Lovec in Minu Kjuder, je na ponedeljkovi novinarski konferenci sporočila, da je prvi dobitnik nagrade režiser Mario Uršič. Nagrado Tantadruj za življenjsko delo, bronasto masko kiparja Jakova Brdarja, bo prejel za zelo bogat in prepoznaven ustvarjalni opus, ki je močno zaznamoval primorski gledališki prostor.
Mario Uršič (1939), tržaški režiser, se je šolal na ljubljanski AGRFT in pod mentorstvom Jožeta Babiča pa tudi drugih slovenskih režiserjev, ki jim je na začetku svoje gledališke poti asistiral, dozorel v samosvojega gledališkega ustvarjalca z obsežnim opusom stvaritev. Največ predstav je oblikoval v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu, gostoval pa je tudi v drugih slovenskih gledališčih, v italijanskem gledališču na Reki ter alternativnih gledališčih v Trstu in Vidmu. Njegovo prepoznavno estetiko uprizarjanja opredeljujejo »stiliziranje, modernizacija in mediteranskost«, trije režijski prijemi ali pristopi, ki jih je prepletal v oblikovanju lastnega avtorskega izraza. Za svoje delo je prejel več nagrad, med njimi nagrado Borštnikovega srečanja 1988 in dve nagradi Prešernovega sklada.
Uršičev doprinos k podobi slovenskega tržaškega teatra, kjer je režiral preko sedemdeset predstav, je neprecenljiv. Mario Uršič je v sedemdestih in osemdesetih letih pustil pečat svojega ustvarjalnega duha tudi v novogoriškem gledališču, Primorskem dramskem gledališču, in to ne le kot gostujoči režiser šestih predstav, ampak tudi kot umetniški vodja. S svojim delom, ki odseva izjemno senzibilnost, kultiviranost in avtorsko izbrušenost, se je zapisal med najbolj dragocene slovenske gledališke umetnike, posebno mesto pa ima prav v primorskem gledališkem prostoru, saj je v njem in v zanj značilnem duhu uresničil največ svojega kreativnega potenciala ter tako požlahtnil podobo gledališkega snovanja na obeh straneh zahodne slovenske meje.
***
Vsaka predstava me je posebej intrigirala, zato bi v svojem spominu težko ustvaril lestvico. Prav gotovo ima poseben pomen Moč uniforme (sezona 1969-70), v kateri je igral prijatelj Boris Cavazza, saj sem ob tej priložnosti prvič delal v tržaškem profesionalnem gledališču. V osemdesetih letih so nastale zame nepozabne predstave, kot so Chicchignola (sezona 1984-85), Smrt trgovskega potnika (sezona 1986-87) s Silvijem Kobalom, Kralj na Betajnovi (sezona 1987-88), Slehernik (sezona 1988-89), in predvsem Tetovirana roža (sezona 1989-90). Slednji tekst mi je zelo pri srcu, saj me spominja na borbo za uprizoritev in na nepozaben uspeh interpretacij Mirande Caharija in Borisa Cavazze. Med novejšimi predstavami na odru SSG bi citiral še predstavo Deja Husu (sezona 2004-05) in monolog, ki sem ga napisal za Mirando Caharija Jaz in one, skratka me: ženske (sezona 2008-09). V bližnjih časih sem redno pisal in prirejal tekste tudi za Kriški teden, od Čarobne noči do Zakonskih zdrah. Sami naslovi ne povedo veliko, z vsakim pa se zgrnejo spomini na medsebojne odnose med študijem, na srečanja z različnimi ljudmi, njihovimi izkušnjami in značaji, ki so lekcije življenja, kulture, medsebojnega sodelovanja.
Vsaka gledališka zgodba nosi v sebi neprecenljivo bistvo, ki je tudi to, kar se gledalcem vtisne v dragocen spomin. Najraje bi se izognil retoriki, a moram priznati, da me je priznanje primorskih gledališč razveselilo, ker potrjuje dejstvo, da je sled ostala, da spomin ni skopnel, da lahko vzameš tekst pod pazduho in greš naprej!
***
Četrtkov večer v znamenju ustvarjalnih vrhuncev primorskega gledališča bo odprlo Slovensko stalno gledališče z uprizoritvijo dramskega dela Zlati zmaj Rolanda Schimmelpfeniga v režiji Janusza Kice, nadaljeval pa se bo s prvo podelitvijo primorskih gledaliških nagrad Tantadruj.
Strokovna žirija, ki jo sestavljajo gledališki kritik Matej Bogataj, gledališki režiser Marko Sosič in dramaturginja Mojca Kranjc, je odločala o dobitnikih nagrad za najboljšo igralsko stvaritev in za ustvarjalni dosežek iztekajoče se gledališke sezone. Ogledala si je deset premiernih uprizoritev letošnje primorske gledališke sezone: tri predstave Slovenskega stalnega gledališča Trst (Kažin ali karabinjerjeva Katra v režiji Vita Tauferja, Vrtiljak v režiji Dina Mustafića, Zlati zmaj v režiji Janusza Kice), štiri predstave Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica (Obisk stare gospe v režiji Dušana Jovanovića, Sovražnik ljudstva v režiji Dušana Mlakarja, Sobica na vrhu stopnišča v režiji Jake Andreja Vojevca in Grenki sadeži pravice v režiji Andreja Jusa) ter tri predstave Gledališča Koper (Poslednji Termina(l)tor v režiji Sama Strelca, Štorklje umirajo v režiji Dušana Jovanovića in George Dandin ali kaznovani soprog v režiji Luke Martina Škofa).
Odločitev o najboljši igralski stvaritvi in ustvarjalnem dosežku iztekajoče se gledališke sezone bo znana šele v četrtek zvečer na slavnostni prireditvi. Njen glavni pokrovitelj je Luka Koper.
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/mario-ur%C5%A1i%C4%8D-dobitnik-nagrade-tantadruj-za-%C5%BEivljenjsko-delo