Soočanje s sedanjostjo skozi zgodovino

Zmajsko nebo je realno-sanjska zgodba, prepoznavna za dramski svet Žanine Mirčevske, kjer realnost nenadoma presekajo vdori sanjskega, nadrealnega sveta, ki pomeša časovne in prostorske krivulje v nekoliko metafizično zmes, iz katere izstopa prepoznavno iskanje resnice. Njeni okruški se drobijo v postopnem razkrivanju njene večplastnosti, pri tem pa sama ostaja vedno skrita in nikoli dosežena. Fragmentiranje zgodbe v prehajanju različnih časovnosti razbija jasno razumevanje preteklosti ali sedanjosti, ki ju zaplete v univerzalni klobčič nad-svetnega, od koder se kaže ciklična povezanost vsega obstoječega in v konkretni stvarnosti nemoč jasnega razbiranja te celote kljub vsej želji in njenemu naporu.

Realni zgodbeni okvir kupovanja starega meščanskega stanovanja v centru Ljubljane prav kmalu sprevrže vdor zgodovine; zgodovine v nikoli dokončani podobi, čeprav si jo še tako želimo dojeti, a se nam ta vseskozi izmika (»LUKA PISANSKI: Hočem le zgodovino zapisati kot je bila. / IVAN ŽELEZNIK: Zgodovina je proces. / LUKA PISANSKI: Zgodovina je zapis resnice. / IVAN ŽELEZNIK: Predvsem proces …  / LUKA PISANSKI: Posledica nekega procesa …«). Slutnje tega procesa vdirajo skozi zgodbo, ki jo »pripoveduje« nemo stanovanje (»Čim bolj si tiho, bolj se te sliši.«) s svojimi stenskimi madeži in človeškimi vpisi vanje; zgodbo, ki združuje tako preteklost lastnika kot preteklost morebitnega kupca.

Mirčevska s prepletom sedanjosti in preteklosti ter dvoumnimi in zamolčanimi mislimi ustvarja atmosfero zamegljene skrivnosti, za katero se zdi, da je izredno pomembna tudi glede svojega učinka na današnjost, a se po drugi strani vztrajno upira razkritju, ostaja v preteklosti in izkazuje nekakšno nesmiselnost njenega razkrivanja. S tem spominja na realne filozofsko-politične debate o zgodovini, njenem vplivu na današnja vrednostna merila in o nujnosti prepoznanja te zgodovine ali spoznanju njene minljivosti na drugi strani, preteklosti, ki naj jo pustimo tam, kjer je ostala. A ne gre le za občo zgodovino politične situacije, vezane na čas druge svetovne vojne, in njene implikacije za naše sedanje, osebno in kolektivno življenje, nenehno prisotna slutnja sproža ugibanja, koliko gre pri vsem tem tudi za razkrivanje osebne zgodovinske skrivnosti (razkrivanje rodovnika). Preplet osebne in obče zgodovine tako podvaja apriorno prepletenost obče družbenega z osebnim in nemožnost njunega razločevanja. (»To ni le vaša osebna preteklost, gospod Ivan. To je zgodovina.«)

Razkrivanje osebne preteklosti se zdi kot impulz, ki zgodovinsko raziskovanje sprevrže v kopanje po obči zgodovini preživetja v taboriščih in po njih (dachavski procesi leta 1948 v Ljubljani), vpraševanje po realnih dogodkih pa ima vseskozi željo po razpoznavanju vsega tistega, kar je realno človeško, skupaj z vsemi dejanji za lastno preživetje in z vso krivdo, ki jo takšna dejanja morebiti sprožajo. A nikoli ni povsem jasno, kaj je tisto, kar v resnici želimo razkriti, in zakaj.

In v tej izgubljenosti se iskanje razumevanja sprevrača v obtoževanje, iskanje krivca, iskanje krivde, a kot da v spopadu s samim seboj. V tem samoiskanju na dan prihajajo duhovi preteklosti, duhovi, ki ne morejo zapustiti sedanjosti; duhovi osebnih in zgodovinskih žrtev: duhovi žrtev v dachavskih procesih, duh mame kupca stanovanja, ki je kot deklica med vojno služila lastniku stanovanja, duh dijakinje, s katero se je kupec stanovanja zapletel v nenavadno zgodbo. Kolektivni duhovi, ki obiščejo sedanjost kot zbor, ki odgovarja na obtožujoča vprašanja sodobnikov, ter posamezni duhovi, katerih vloge v določenih trenutkih prevzamejo sodobniki. »Čas je gibljiva podoba večnosti,« pravi lastnik, ki je preživel zgodovino. Zgodovina pa je vedno tu in z njo spomini in njihovi duhovi. Realne osebe prehajajo v svojih dramskih vlogah; njihovo prevzemanje vlog nekaterih oseb iz preteklosti ustvarja vzporedne svetove in uvaja drugačno časovnost, »gibljivo podobo večnosti«.

Cikličnost, vasezaprtost časa in poljubno prehajanje med različnimi časovnimi linijami gradi metafizično podobo sveta, v kateri se niti vlečejo od vsakega trenutka k vsakemu drugemu. Dramska struktura časovnega prehajanja in premenjave vlog celotno dramsko situacijo ukvarjanja s spomini in grabljenja po preteklosti, kar naj bi olajšalo našo sedanjo dušo, zakopava v krožno, skorajda absurdno temačno eksistencialno negotovost, v kateri morda z dovolj globokim kopanjem pridemo do lastnih razkritij in priznanj sami v sebi, ne pomeni pa to nujno pomiritve s samim seboj. Nekaj ostaja za vedno. Gibljiva podoba večnosti.