»Gledališče je raziskava samoumevnosti«

Avtor: Urška Klajn, SiGledal

INTERVJU: BLAŽ ŠEF, najmlajši igralec ansambla Slovenskega mladinskega gledališča. Klepet o njegovih dosedanjih vlogah, občutkih, o spopadanju z nastajanjem gledališke predstave in o festivalu Prelet.


Blaž Šef / foto Iva Novak

Blaž Šef je mlad igralec, ki je lansko leto diplomiral na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo in se takoj zaposlil v ansamblu Slovenskega mladinskega gledališča. Danes je njihov najmlajši član. Predanost gledališču ga vodi v številne projekte, ki se jih loteva s svežino in z mladostno zagnanostjo. Njegova najnovejša stvaritev je lik Petra v Cankarjevi drami Pohujšanje v dolini šentflorjanski, v sproščenem pogovoru pa je beseda tekla tudi o njegovih dosedanjih vlogah, občutkih, delu v gledališču, delu na televiziji in vprašanjih, ki se mu zastavljajo tekom napornega procesa nastajanja predstave.

Glede na to, da si še zelo mlad igralec, je za teboj že veliko dobrih predstav. Se ti je katera od vlog še posebej vtisnila v spomin? Zakaj?

Predstav, ki gredo bolj »mirno« mimo tebe, brez večjih čustvenih pretresov ali frustracij, si človek ne zapomni tako dobro kot tistih, ki si jih z veliko muko delal ali celo niso tako dobro uspele. Tam se pojavi vprašanje, ki ostane za vedno. Različni problemi se stalno meljejo v tebi in vedno, ko se soočiš s podobno situacijo, pridejo na plano. Najbolj se spomniš tistih stvari, ki jih nisi do konca razrešil. Spremljajo te kot nek Mefisto na rami. Težko bi rekel, da mi je neka vloga ostala še posebej v spominu, ker sam v sebi še nimam te refleksije, kaj vloga pravzaprav je. Včasih začutim. Ne morem pa tega reči zagotovo. Vse, kar sem delal med in po akademiji, je bila zame zelo velika izkušnja. In do sedaj še nisem imel takšne predstave, kjer bi zlahka »prišel skoz«. Kjer bi šel proces mimo mene. Od vsake se spomnim nekaj.

Preizkusil si se tudi kot voditelj mladinske TV oddaje. Na kakšen način se delo pred kamero razlikuje od dela na odru?  Kaj je zate večji izziv?

Vsekakor je v Sloveniji več priložnosti za dokazovanje in iskanje samega sebe v gledališču. Na filmu in televiziji je manj prostora. Tam dela več profilov ljudi, ki niso zgolj igralci. Tudi filmov se snema bistveno manj, kot pa je gledaliških predstav. Zato so vse izkušnje, povezane s filmom in televizijo, veliko vredne. Sploh, če si mlad igralec. To je odlična priložnost, da te ljudje lahko vidijo in te imajo s tem možnost kam povabiti – vsaka izkušnja je dobrodošla. Ponudbo sprejmeš tudi iz čiste radovednosti; kako osvojiti komunikacijo pred kamero, ki je povsem drugačna od komunikacije z živo publiko. Morda bi lahko na nek način rekel, da gledaliških priložnosti ne pogrešaš tako zelo, ker veš, da vedno bodo. Televizijske in filmske pa so zelo redke, zato takrat, ko pridejo, veliko bolje premisliš, če jih boš sprejel ali ne.

Za SiGledal si enkrat povedal, da z veseljem pristopiš k vsakemu projektu, v katerega te povabijo. Imaš veliko dela. Si po naravi deloholik? Se ti zdi, da igralec to mora biti, če želi uspeti?

Vsekakor mislim, da nikomur ni potrebno biti deloholik. Nikdar. Tudi igralcu ne. Za vsak poklic potrebuješ življenje, ki je popolnoma tvoje. Življenje, v katerem imaš čas razmišljati o stvareh in se od tam spopadati s tistim, kar rad počneš. V teatru pa toliko bolj, ker se ukvarjamo s toliko različnimi osebami. Ljudje navadno tega ne počnemo. Zato je to včasih zelo težak položaj – soočati se moraš s problemi, ki trenutno niso tvoji. Večinoma je res tako, vendar se lahko kasneje izkaže, da je to vendarle tudi tvoj problem. Poglabljati se moraš v toliko različnih sfer, da je dobro, da imaš sam stabilno življenje. Nekaj, kamor se lahko vrneš. Če izgubiš to svojo bazo, postane vse, kar počneš, poljubno. Vsaka emocija na odru, vsak dotik, vsaka beseda; vse mora vendarle imeti svojo ostrino. Zato je dobro, da v gledališču veliko delaš. Včasih celo več, kot misliš, da si v nekem trenutku sposoben. S tem lahko včasih premagam svojo glavo, ki mi govori, kaj je spodobno, kaj je prav, predvsem pa, kaj bi moralo biti. Mislim, da se zares posebna umetnost rodi takrat, ko se izgubiš v materialu, ki ga delaš. In se potem spet najdeš v neki novi snovi. Če ti je v procesu ustvarjanja umetnine od začetka do konca vse jasno, ne nastanejo tako dobre stvari, kot če vmes naletiš na neko oviro, čez katero ne moreš. Težko je razložiti, po drugi strani pa mislim, da se vsak človek ukvarja ravno s tem. Gledališki ljudje morda le toliko bolj kot ostali, saj se moramo stalno prestavljati iz vloge v vlogo. Včasih imam občutek, da živim dvojno življenje – povsem na fizični ravni. Vaje in predstave so razporejene tako, da si v teatru ponavadi dopoldne (oziroma sredi dneva) in zvečer. »Normalni« ljudje imajo en del dneva za delo in en del dneva zase. Mi imamo za vse te stvari noč in del popoldneva, pa še tega ne prav za dolgo. V tistih najbolj plodnih človeških obdobjih smo v teh črnih škatlah, kjer se trudimo dognati … nekaj že (smeh). Meni je super, da se preko teatra na nek čuden način naučim mnogih stvari, ki jih v življenju drugače ne razumem.

Tvoja zadnja vloga je vloga Petra v Cankarjevi drami Pohujšanje v dolini šentflorjanski. Kako je bilo sodelovati s tako izkušenim režiserjem, kot je Vito Taufer? Koliko svobode dopušča igralcem pri kreiranju vlog?

Predvsem sem prvič sodeloval z Vitom. Bilo je zelo naporno – v vseh pogledih, se mi pa zdi, da je bil to eden izmed procesov, pri katerem sem se največ naučil in se še vedno učim, saj je predstava sveža in šele odrašča v svoje življenje. Pridobil sem umevanje nekega osnovnega pojma samozavesti na odru. Vito se mi zdi režiser, ki na videz pušča veliko svobode, po drugi strani pa vedno pove, česa ne mara. In to zelo hitro. Na začetku je bilo delo z njim zelo težavno. Zdi se mi, da na stvari gledam tako drugače kot on, da se dolgo časa med seboj sploh nisva razumela. Ampak to se dogaja povsod. Za dva meseca prideš v stik z nekimi popolnoma novimi ljudmi. In v teh dveh mesecih se mora zgoditi marsikaj, če naj bo predstava polnokrvna forma. Tudi sam sem pod pritiskom, ker si nemalokrat ne upam ljudem naravnost povedati stvari, ki jih mislim. Bojim se, da jih bom užalil, povzročil nesporazum. Vendar če takšne komunikacije v gledališču ni, je vse samo še težje. Z Vitom je bilo super delati predvsem zato, ker je želel ohraniti izrazno moč besede. Nisem delal veliko predstav v življenju, ki bi bile v takšni meri skoncentrirane na določeno, očiščeno moč izraza. Besedo se namreč prevečkrat zavrača in se za uprizoritev iz drame črta ogromno teksta. Pri tej predstavi je v prvi vrsti šlo za razumevanje misli in ne za dodajanje kakšnih ponazoritev – pač nobenih stvari, ki so odvečne.

Pohujšanje v dolini šentflorjanski obravnava duhovno otopelost in pritlehnost slovenskega naroda, vase zaprte družbe, ki ni pripravljena na nikakršno konstruktivno soočenje z drugačnostjo in z drugačnimi. Misliš, da smo Slovenci takšni tudi sto let po tem, ko je bila drama napisana?

Seveda, pa ne samo Slovenci. Še vedno veliko stvari skrivamo pred drugimi. Vsaka od oseb v Pohujšanju skriva v sebi nekaj več kot zgolj človeka, ki se je rodil, odrasel, zavzel neko pozicijo v službi, tisto pozicijo obdržal do smrti in vmes vse svoje instinkte ali želje po čem nenavadnem zatrl – ali jih pa sploh ni imel. Sam lahko verjetno govorim le skozi Petrove besede, ki so besede razočaranca. Peter je vse, kar je imel, poklonil ljudem, s katerimi je prišel v stik. Želel jim je dati občutek smisla v življenju. Zdi pa se mu, da ni dobil ničesar v zameno. Današnja družba je precej vampirska. Petru se zdi, da so ga ljudje nato zavrgli. Tako lahko zdaj počne kar koli, saj se ničesar več ne razveseli. Zdi se mi, da večina ljudi živi v preteklosti, kar je po svoje velika tragedija. To jih (nas) namreč ohranja pri življenju; vsaj to veselje, spomini na nekaj lepega. Peter je pozabil tudi na to radost, on nima, ne poseduje ničesar več. Kako uprizoriti to kot mlad igralec, ko se ti zdi, da veš premalo o življenju? Kako živeti, kako sploh zdržati to, da ne čutiš veselja do ničesar?

V predstavi Amado Mio si se izkazal tudi kot odličen pevec. Bi se želel kdaj preizkusiti tudi v bolj glasbenih gledaliških zvrsteh? Na primer v mjuziklu?

Globoko v sebi imam zelo velik odpor do mjuzikla. Nikoli ga nisem maral, ker se mi je zdelo, da je to izkrivljanje glasbe v ilustrativne namene. Je pa res, da je za igralca delati mjuzikel velika in zelo dobra izkušnja. Sočasno moraš namreč uriti več različnih načinov odrskega izraza. Zelo malo je igralcev, ki so sposobni na enaki ravni imeti svoj gib, govor, pevske sposobnosti … in zato jih zelo spoštujem. Tudi sam si želim, da bi kdaj delal kak mjuzikel, ki bi premogel zanimivo zgodbo. Vseeno pa se petje za mjuzikel in petje v gledališki predstavi močno razlikujeta. Če želiš, da je izdelek dober, petje za mjuzikel včasih terja profesionalne pevce ali pa vsaj igralce, ki se s petjem zelo intenzivno ukvarjajo. V gledališču ni tako pomembno, ali se poje »prav« ali ne; važno je, da petje nekaj pomeni, daje.

Peklenska pomaranča je izredno gibalna predstava, kar je značilno za Pograjčevo režijo. Kako je bilo z vzdrževanjem kondicije tekom vaj in ponovitev? Takšna predstava te verjetno tudi povsem fizično izčrpa.

Ne glede na trenutni program je dolžnost vsakega igralca, da se čim bolj ohranja v kondiciji. Govorni, gibalni, pevski. Ne glede na to, ali delaš takoimenovano klasično gledališče ali delaš mjuzikel ali ... vedno moraš biti pripravljen na vse. Ne smeš pa se potiskati v skrajnosti, v robotiko. Projekt mora namreč še vedno ostati na pol nedolžno raziskovanje nečesa. Ne smeš imeti predsodkov, kako naj bi stvar izgledala. Edino, kar lahko zares daš gledalcu, je tisto, kar se ne zgodi iz predvidljivega. Ker so naša življenja postala tako normirana, ljudje čedalje bolj hodijo v teater gledat tisto, kar je čudno. Lahko bi rekel, da je gledališče tudi raziskava samoumevnosti, stvari, o katerih se ne sprašuje, in predvsem – o katerih se ne sprašuje več.

V Slovenskem mladinskem gledališču se v tem mesecu odvija že peti festival Prelet. Za gledališče pomeni predvsem ponovitev uspešnic preteklih sezon, gostovanja tujih predstav, obisk pomembnih gostov iz tujine ... Kaj pa festival pomeni tebi, kot igralcu?

Meni je zanimiv zato, ker se v izredno kratkem času zvrsti toliko različnih predstav, kar je med letom redko. Tako tudi sam pri sebi dobiš nek občutek refleksije. Všeč mi je, da je Prelet zelo dobro obiskan. V teatru se namreč srečujejo različni ljudje, med katerimi pa bi po mojem mnenju moralo biti več dialoga. Na eni strani ustvarjalci in na drugi publika. Kot da smo preveč ločeni med seboj. Oba vidika človeštva, ta, ki je določljiv, in ta, ki pravzaprav ni – med seboj bi se na nek način morala povezovati. Rešitev je v dialogu, dialogu v živo! Do novih spoznanj ne bomo prišli brez skupnega truda.

V Sloveniji niso redki eksperimentalni uprizoritveni dogodki. Kakšen je tvoj odnos do mejnih gledaliških praks?

Predvsem se mi zdi, da je oblike teatra nesmiselno ločevati. Gledališče je vsak dogodek, ki se zgodi med nekom, ki nekaj počne, in nekom, ki to zaznava – v živo. Tudi gledališče se čedalje bolj zaveda tega, da se ne more stalno sprehajati v iluzijo. Da mora včasih gledalcu predstaviti človeka konkretno. Surovo. Z imenom in s priimkom. To je tisto, kar počne performans. Da je pred gledalci človek z imenom in s priimkom, s svojimi osebnimi izkušnjami in s sočasnim stališčem. Gledališkosti je torej škoda ločevati, gledališče se zgodi. Utvara, premik v glavi, nekdo se iz predstave nauči nečesa, česar prej ni vedel ... vse to. In performans je le še en način. Večina ljudi ob besedi »performans« še vedno pomisli na to, da jim bodo igralci tiščali »pimpce« v nosove in se rezali na odru; vendar gre samo za različna izrazna sredstva. Vseeno je danes manj predsodkov do tega, kaj sploh so izrazna sredstva. Če seveda ne gre poseg v življenje ali smrt nekoga. Tukaj gre potem za »zadnje vprašanje«. Verjetno je zakonitost taka, da ne moreš ubijati ljudi na odru. Lahko pa v določenem trenutku učinkujemo – kot da se pretepamo, ranimo, ubijamo – popolnoma zares.

Pogosto slišimo, da ljudje zelo redko hodijo v teater, da so premalo kritični, da ne razlikujejo med »dobrimi« in »slabimi« predstavami. Se s tem strinjaš?

Ljudi, ki redkeje obiščejo kako predstavo, se najbrž lažje zadovolji. Dostikrat se neka predstava odraslim zdi dolgočasna, srednješolcem, na primer, pa popolno odkritje. Včasih je odgovor v generacijski razliki, včasih v sledenju aktualne umetnosti. Dejavnikov je ogromno. Slabe so morda samo tiste predstave, ki gledalce podcenjujejo. Važno je, da vedno vemo, da smo tu tudi zaradi gledalca. Nam je seveda krasno raziskovati in se utapljati (ali splavati), ampak v osnovi je vsa ta zmes usmerjena, četudi zgolj v enega človeka na drugi strani.

Povezavi:


Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/gledalisce-je-raziskava-samoumevnosti