Don Juan / foto Damjan Švarc/SNG Maribor
SNG Maribor, Jean-Baptiste Poquelin Molière: DON JUAN, režija Boris Cavazza, premiera 15. april 2011.
Don Juan / foto Damjan Švarc/SNG Maribor
O avtorju
Jean-Baptiste Poquelin z umetniškim imenom Molière (1622–1673) je bil oster in natančen opazovalec plemiško-aristokratske, meščanske in vaščanske družbe, kar je s pridom uporabil v svojih komedijah, kjer je smešil vzvišene precioze in markije, nazadnjaške predstavnike Cerkve, pametne služabnike je povzdignil nad »žlahtnost« njihovih gospodarjev, ošvrknil je zdravnike, znanstvenike, a ko je s Tartuffom (ki pridiga o veri in grehu, za Orgonovim hrbtom pa njegovi ženi izpoveduje strastno ljubezen) napadel svetohlinsko pobožnost, so cerkveni možje zahtevali prepoved uprizoritve, saj je »hudobna komedija strašna in nevarna za moralno moč Katoliške cerkve na Francoskem«. Čeprav obstaja možnost, da je kralj Molièru naročil, naj razkrinka cerkveno svetohlinstvo, je moral pod pritiski Cerkve popustiti in Tartuffa prepovedati. A o svetohlinstvu Molière še ni rekel zadnje besede. Začel je pisati Don Juana (1665), tragikomedijo o nomadu užitka, ki se požvižga na plemiške, moralne in božje zakone, ki sledi samo svojim erotično-hedonističnim užitkom in na koncu svoje grešno življenje skrije pod plašč svetohlinstva. Don Juan je pri občinstvu dosegel izjemen uspeh, Cerkev pa se je odzvala z ogorčenjem; nepredstavljivo jim je bilo, da si je Molière po prepovedanem Tartuffu drznil napisati še bolj bogokletno delo od prejšnjega. Njegovi nasprotniki so pri kralju z grožnjo izsilili prepoved Don Juana – če Molièru ne bo zaprl ust, se bo moral odreči gospodični La Vallière. Sončni kralj je torej moral, če je hotel še naprej videvati svojo ljubico, prepovedati Don Juana. A veliki komedijant brez dlake na jeziku ni nehal s pisanjem in Ludvik XIV. je še vedno z naklonjenostjo ščitil svojo gledališko skupino.
O delu
Molière je v Don Juanu prikazal zapeljivca, okrutnega ljubimca, ki kroji usode žensk in se pri tem ne meni za posvetne, cerkvene ali človeške postave. Njegovemu neustavljivemu šarmu je podlegla tudi donja Elvira, ki jo je v svoji strastni sili iztrgal iz samostana. A ker Don Juanovo poželenje po vsaki zmagi kmalu usahne, se po poroki že ozira za drugimi. Služabniku Sganarellu pravi: "Res, moja strast do donje Elvire je zamrla in obveznosti niso po moji duši ... Moje srce je odprto vsem lepotičkam, le naseliti ga morajo druga za drugo in v njem ostati, dokler vejo in znajo." Zapeljivec je onečastil zakon in osramotil donjo Elviro, zato se za njim podata Elvirina brata, ki terjata zadoščenje. "Podel plemič, brezbožnež, prašič uživaški," kot svojega gospoda označi Sganarelle, pa ni predrzen samo v zapeljevanju lepotičk, ki mu pridejo na pot. S posmehljivim povabilom na večerjo se obrne celo na komturjev nagrobni kip. Oče in Elvira ga svarita, naj stopi na pravo pot in se ogne pogubi, a Don Juan se odloči, da svoje narave ne bo spreminjal, pač pa jo bo skril za plaščem svetohlinstva. Prepričan je, da bo pod to krinko lahko še naprej nekaznovano počel, kar mu bo padlo na pamet. A njegova erotična komedija življenja se nezadržno bliža h koncu. 
foto Damjan Švarc/SNG Maribor
O režiserju
Boris Cavazza (1939), vsestranski gledališki, filmski, televizijski in radijski igralec, filmski scenarist, dolgoletni profesor za dramsko igro na AGRFT, je v zadnjih dvajsetih letih zrežiral številne uprizoritve v slovenskih gledališčih. Trenutno sodeluje z beograjskim gledališčem Atelje 212, kjer nastopa v vlogi Ignjata Glembaja v uprizoritvi Gospoda Glembajevi.
K številnim prestižnim nagradam za igralsko delo (Borštnikov prstan, Prešernova, Severjeva in Župančičeva nagrada, Borštnikove, Sterijeve, Gavellove, filmske in televizijske nagrade, zlati lovorjev venec na festivalu MESS v Sarajevu za življenjsko delo …) je leta 2008 in 2010 na Dnevih komedije v Celju dodal še naziv žlahtni režiser.
Kot režiser igralcem rad dopušča ustvarjalnost, a vztraja pri filmski igri. Cavazza pravi, da se pri komediji minimalizem obrestuje in da so se ljudje že naučili, da znajo prepoznati dobro in slabo igro. Smešna je situacija kot taka, ta te naredi smešnega.
O svojih izkušnjah z Molièrovim besedilom in o delu z mariborskim ansamblom razmišlja takole: »Po šestnajstih letih sem se odločil, da spet režiram to besedilo. Ko sem prvič to režiral, nisem bil zadovoljen ravno s koncem. Konec je najbolj problematičen v tej igri. Molière ga je napisal pač tako, kot je napisal, ker drugače igra ne bi bila uprizorjena. Ampak kljub temu so jo potem prepovedali. Dvesto let se sploh ni pojavila na odrih. Šele kasneje so ugotovili, da je to zelo moderen tekst. No in jaz sem se odločil pravzaprav samo zaradi konca. Hotel sem popraviti napako, ki sem jo recimo naredil takrat, pred šestnajstimi leti.«
Jure Gantar Srednjenovi vek (odlomek iz gledališkega lista)
»Še pred prvim nastopom naslovnega junaka njegov edini pravi sogovornik zelo natančno opiše, kam njegovega gospodarja vodi podvrženost strasti. »Praviš, da se je poročil s tvojo gospo,« pravi Sganarelle Gusmanu in nadaljuje, »lahko si prepričan, da bi svoji strasti ugodil še s čim drugim in da bi se hkrati z njo brez težav oženil še s tabo pa z njenim psom in mačkom.« Razprava o strasti postane manj enostranska, ko se Sganarellu na odru pridružita Don Juan in kasneje še Donja Elvira. Don Juan že od vsega začetka poudari pomen izkustva in svoje lahkoživstvo upravičuje kot naravno posledico čutnega zaznavanja. Ker čutno zaznavanje neizogibno vodi do lepote, se ne more upreti njenemu »nežnemu nasilju«, kot ga najbolje poosebljajo ženske. Še več, ko čutno izkustvo postane osrednje sredstvo za dojemanje resničnosti, lepota, še posebej v svoji raznolikosti, postane vrlina in torej cilj dobrega življenja. »Pa kaj, če sem vezan,« Don Juan odvrne Sganarellu, »ljubezen, ki jo občutim do ene lepotice, ne terja od mojega srca, da bi bilo krivično do drugih; pogled ohranjam neskaljen, da mi ne uidejo njihove vrline.«
Pristop Donje Elvire je seveda popolnoma drugačen. Z njenega stališča strast ni znak odprtosti do sveta okrog nas, ampak »šibkosti ... srca«. Ko opisuje svojo ljubezen do nezvestega moža, žalostno prizna, da so bila čustva tista, ki so ji preprečila poslušati razum in prepoznati, kakšen je zares Don Juan. Ob koncu dejanja je prisiljena ugotoviti, da je strast minljiva in da se pač ne moremo zanašati na čustvene odzive. Ali kot tako stanje izredno duhovito ter hkrati skrajno cinično povzame Don Juan: »Obšli so me dvomi, gospa, in z očmi svoje duše sem pogledal na to, kar sem storil.« Z drugimi besedami, metodološki dvom, na katerem sloni novoveški subjekt, je tisto, kar celotno psihično življenje posameznika podreja neizprosnemu nareku empiričnega pogleda na svet. Tudi vest kot tradicionalno, ali pa vsaj srednjeveško, merilo morale je v taki luči zgolj podaljšek čutnega izkustva.«
***
Jean-Baptiste Poquelin Molière
Don Juan
Režiser - Boris Cavazza
Prevajalec - Aleš Berger
Scenograf - Branko Hojnik
Kostumografinja - Polonca Valentinčič
Skladatelj - Igor Leonardi
Oblikovalec svetlobe - Pascal Mérat
Lektorica - Metka Damjan
Koreograf - Ivica Knez
Oblikovalka maske - Mirjana Djordjević
Asistentka režiserja - Ajda Valcl
Igrajo
DON JUAN - Tadej Toš
SGANARELLE - Aleš Valič k. g.
ELVIRA/KOMTURJEV KIP - Eva Kraš
GUSMAN/DON ALONSO - Viktor Meglič
DON CARLOS - Davor Herga
DON LUIS/REVEŽ - Bojan Maroševič
CHARLOTTE - Maša Židanik
MATHURINE - Mojca Simonič
PIERROT - Matija Stipanič
GOSPOD DIMANCHE - Ivica Knez
SLUŽABNICI - Asami Nakashima k. g., Irena Grkinič k. g.
KOMTURJEV GLAS - Boris Cavazza
Povezave:
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/tragikomedija-o-nomadu-u%C5%BEitka