foto Miha Fras
41. TEDEN SLOVENSKE DRAME - Anja Rošker o predstavi 5fantkov.si.
foto Miha Fras
Kaj se zgodi ob »kliku« na spletni naslov 5fantkov.si? Nas čaka spletni klepet, nakupovanje ali morda računalniška igrica? Tokrat nič od tega. S »klikom« na naslov vstopimo v svet petih fantkov in njihovih družabnih igric. Avtorica besedila Simona Semenič nas s spretno napisanim dialogom popelje skozi fiktivne otroške igre, pri katerih se meja z realnostjo iz igre v igro tanjša. Po besedah kritikov se je Semeničeva s pričujočo igro uvrstila med najradikalnejše in posledično tudi najzanimivejše sodobne slovenske dramatike.
Besedilo je nastalo leta 2008 in že naslednje leto na Tednu slovenske drame prejelo Grumovo nagrado za najboljše novo izvirno dramsko besedilo (leta 2010 je Semeničeva prejela Grumovo nagrado še za dramo 24ur). Krstno uprizoritev je na odrske deske Mestnega gledališča ljubljanskega (MGL) postavil Jure Novak in nas s svojo ostro, a hkrati nevsiljivo režijo popeljal v svet otroških igric, ki se počasi razširjajo v realnost. K dramaturški jasnosti predstave je prispevala dramaturginja Petra Pogorevc.
Avtorica v besedilu navaja opombo, da gre za »igro za pet igralk s prologom in epilogom«. Režiser to idejo v uprizoritvi ohrani – like deset- in enajstletnikov odigra pet odraslih igralk. Dečki so dobili imena po mučenikih, svetnikih in priprošnjikih v stiski, ki so bili po končanem mučenju obglavljeni.
Predstava se začne s prologom, v katerem igralke predstavijo dečke, ki jih igrajo. Desetletniki so običajni navihanci, a v njihovih igrah se nenehno pretaka kri. Se bodo te otroške fikcije nekoč prezrcalile v realnost (ali so se morda že)? Bodo ti nedolžni fantički deležni usode mučenikov, po katerih so poimenovani?
Po končanem prologu vstopimo v skrivališče v stari kamniti hiši, kjer se dečki ob sobotah popoldne igrajo. Najprej se igrajo igro, ki jo imenujejo JLA. Vendar tokrat ne gre za Jugoslovansko ljudsko armado, kar je prva asociacija slovenskega bralca/gledalca, temveč za Justice League of America, revijo ameriških stripov, v katerih nastopajo superjunaki od Ironmana, Spidermana pa vse do junakov iz Harryja Potterja. Z omenjeno kratico avtorica opozarja na premik od socializma v kapitalizem, vsekakor pa tudi na vpliv svetovne velesile, Amerike, na naše okolje. Igra je polna nasilja in krvi, konča se s smrtjo vseh junakov in s tem opozarja na vpliv medijev na otroke, saj ti njihovo vsebino poskušajo posnemati skozi igro, ki prej ali slej postane del realnosti. Sledita igri mama in ata ter pedri in neonaciji, kjer gre za imitacijo družinskega nasilja in nestrpnosti do drugače spolno usmerjenih.
Režiser je ob sodelovanju scenografa Branka Hojnika dogajanje postavil na nekoliko dvignjeno črno kvadratno igralno površino, kjer se gibljejo protagonistke v izrazito ženstvenih oblačilih, ki so kreacija Mateje Benedetti. Z umestitvijo odraslih igralk v uprizoritev je režiser še izraziteje pokazal na tesno povezanost med realnostjo in otroško fikcijo. Otroška igra ni nič drugega kot mimezis, zrcalna slika sveta odraslih.
***
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/otroske-igre-kot-zrcalna-slika-resnicnosti