Sodobna slovenska dramatika – kaj je to?

Pregled slovenske dramatike se tudi pri sveže izdani pregledni izdaji Tokovi slovenske dramatike Maline Schmidt Snoj ustavi že pri avtorjih, kot so Dušan Jovanović, Drago Jančar in Ivo Svetina. Zgolj omenjeni kot vznikajoči  prodornejši »sodobni« avtorji pa so trije – Evald Flisar, Vinko Möderndorfer in Matjaž Zupančič. Seveda ne gre zameriti tako obsežnemu pregledu, ki obravnava celotno slovensko dramsko gledališko zgodovino, da se ne pomudi podrobneje pri fenomenih sodobnosti in zgolj omenja tudi že najmanj tri desetletja delujoče avtorje. Zanimivo pa je, da letošnje Grumove nominacije odzvanjajo v enakem tonu, saj sta dva nominiranca iz prej naštete skupine »sodobne« trojice, eden pa celo iz že podrobno obravnavane kategorije zaslužnih slovenskih dramatikov, navedene na vrhu tega prispevka. Seveda Grumova nagrada ni nagrada za najboljši »sodobni« tekst  (če za enkrat še pustimo ob strani, kaj to pomeni) in se ozira zgolj na kvaliteto (v kar se na tem mestu ne bomo spuščali).

A kljub temu ne moremo mimo dejstva, da je letošnji izbor za to eminentno dramsko nagrado, vsaj glede na nominacije prejšnjih let, ki so vključevale tudi inovativnejše dramske forme in mlajše, predvsem pa »sodobnejše« avtorje, konzervativnejši. Nedvomno je formalno deviantnejše, vsebinsko kuriozne in namensko nezapopadljive tekste, kakršni so lahko primerki »nove drame«, četudi »kvalitativno«, težko podvreči istim kriterijem kot še vedno zelo narativne, s poudarkom na lepoti jezika pisane tekste »sodobnikov« iz Tokov. Vsekakor pa je tudi letošnji nabor dramskih besedil, ki so prispela na natečaj za nagrado Slavka Gruma, vseboval  manifestativne primerke, ki jim kvalitete zares ne moremo oporekati. Teoretik Blaž Lukan si je eno od njih celo izbral kot paradigmatski primerek »nove drame« in ob njej namesto spremne besede napisal Manifest za novo dramo. Gre seveda za dramsko besedilo PeterReSSmana (Petra Rezmana) Ljubljana–Gospa Sveta.

To besedilo uporablja domala vse inovativne postopke sodobne dramatike in jih celo nadgrajuje. Na primer z izvirno rešitvijo reprodukcije lastnega imena v več funkcij, tudi raznih metafikcijskih vdorov njegove osebe med dramske like. Ta umetniška parafraza Rolanda Barthesa, kjer avtor ne umre, ampak se shizofreno klonira in si spodmika trdno pozicijo, pa je le eden izmed izvirnih Rezmanovih postopkov. Tudi sicer sta za »novo dramo«, ki bi ji zares lahko nadeli oznako sodobna, značilna velika mera zavedanja formata dramskega teksta in poigravanje z njegovimi konvencijami. Paradigmatičen primer takega postopka je na primer ReSSmanov »zastor«, ki je aktivno udeležen v dramsko dogajanje, in čeprav še vedno nastopa na koncu prizora, počne vse kaj drugega, kot zgolj »pade«. Na primeru »dramske pesnitve« Ljubljana –Gospa Sveta bi se lahko spraševali nadalje o problemu žanrske označitve, dramskih oseb, uprizorljivosti itd. A o tem se ne bi spraševali prvi, saj se zdi, da ima sam tekst v svojo zasnovo že vključene temeljite premisleke o vseh teh vprašanjih, ki spodmikajo tla konvencionalnim rešitvam in omogočajo resnično gledališko noviteto (ne, to ni nujno oksimoron).

Peter Rezman pa ni edini in izjemen avtor pri tem podjetju. Je član umetniške skupine Preglej z dvakratno Grumovo nagrajenko Simono Semenič na čelu, kjer so zbrani avtorji različnih generacij, vsem pa je skupno prevpraševanje formatov dramskega in dramske pisave. Poleg omenjenih še Miha Marek, Simona Hamer, Zalka Grabnar Kogoj, Barbara Skubic, Andreja Zelinka, Maja Šorli in Saška Rakef v okviru skupine Preglej zadnjih nekaj let raziskujejo dramsko pisanje in odkrivajo, kaj sploh danes pomeni pisati za gledališče, kako pisati drugače, kako pisati bolje, kako pisati formalno in vsebinsko relevantno, da bi današnji čas to lahko prenesel. Njihov eksperiment je živa tvorba, ki kontinuirano proizvaja presežke na področju dramske pisave. Zaradi njih pri nas na dramatiko ni več mogoče gledati z istimi očmi. Po fenomenu Preglej in njihovi uvedbi nekaterih »novodramskih« principov je o prej našteti trojici kot o »sodobni« pač težko govoriti. Da ne bo pomote, tu ne gre za starost piscev, saj je npr. Rezman vrstnik »sodobne« trojice.

Na tem mestu ne želim podati definicije, kaj je to, sodobna dramatika, niti to ne bi bilo smiselno. Vseeno pa se zdi, da jo je možno v slovenskem prostoru skoraj nezgrešljivo detektirati. Iskati je treba tam, kjer je največ idej in trenj mnenj, kjer se tekste bralno preizkuša in pili v dialogu. Po mojem mnenju niti ni nujno, da tekst nujno vsebuje zgoraj naštete elemente »nove drame« z vso njeno metafikcijsko postmodernistično zagonetnostjo. Mora pa biti vitalen in ne le vsebinsko, ampak tudi formalno dorasel sodobnemu času. Poti do tja je veliko. Sodobniki – ne dopustimo si zgrešiti tistega, ki do tja prispe!

Povezava:

• PeteReSSman: Ljubljana–Gospa Sveta