Foto Damjan Švarc
SNG Maribor, Slavko Grum - Sebastijan Horvat: GOGA, ČUDOVITO MESTO, režija Sebastijan Horvat, premiera 19. marec 2011.
Foto Damjan Švarc
Odlomki iz dramaturške razčlembe Andraža Golca DEVET KROGOV GOGE
Dogodek v mestu Gogi je v svoji dolgi zgodovini na naših odrih doživel mnogo upodobitev, Goga kot taka pa je poleg Cankarjeve Doline šentflorjanske ena najbolj razvpitih metafor za temno plat provincialnosti in familia(r/l)nosti slovenske družbe. Tudi pot tokratne uprizoritve se je začela na podobni točki, vir navdiha pa je postal Dante Alighieri s svojo legendarno upodobitvijo pekla v verzih Božanske komedije. Slikoviti svet neizmernih muk skupaj z moralno kategorizacijo takratne družbe se je zdela privlačna interpretativna matrica za kontekstualizacijo kolektivne patologije Grumovih sob: obetalo se nam je potovanje po devetih krogih slovenskega pekla. Z namenom pokriti karseda širok spekter njegove mračne palete prostorov, likov in atmosfer, se je besedilna osnova za uprizoritev hitro razširila s kanonične Goge na celotno njegovo pisavo z neliterarnimi zapisi vred. Vzporedno s tem pa je že na dovolj zgodnji točki procesa postalo jasno, da Grumova ustvarjalnost prej kot neko družbenokritično zavest vzbuja občutek velike stiske in muk v samem jedru človekove intime. Ta uvid se je nato postopoma izoblikoval v idejo Goge kot Grumovega osebnega pekla.
Odločitev, da se pri uprizarjanju nekega dela v takšni meri posvetimo osebnemu življenju njegovega avtorja, seveda nujno nosi v sebi nekaj polemičnega. Vendar pa nas k temu ni gnala želja po pozitivistični razlagi in preizpraševanju umetniške vrednosti Grumovega opusa. Vzrok za fascinacijo nad njegovim notranjim življenjem v glavnem leži v delih samih, ki se že ob prvem branju zdijo na nek skrivnosten način povezana v vračanju k istim ali vsaj sorodnim likom in motivom.
foto Damjan Švarc
Tako imamo v objavljenem besedilu pred seboj devet krogov, ki skupaj s Predpeklom v vlogi prologa in Obzidjem Dita v vlogi medigre tvorijo celoto desetih dramskih slik. Že bežen prelet besedila adaptacije lahko potrdi, da je od originalne drame v uprizoritvenem tekstu ostalo le nekaj izbranih fragmentov. Kljub temu pa mu ostaja zvesta v stilu, likih, atmosferi, motivih, kajti vsaka slika si za svojo osnovo jemlje (vsaj) eno izmed njegovih zgodb ali dram. Napravimo kratek pregled: Predpekel (drami Trudni zastori, Pierrot in Pierrette), Prvi krog (kratka zgodba Matere), Drugi krog (Dogodek v mestu Gogi), Tretji krog (kratka zgodba Tju), Četrti krog (nemi prizor), Peti krog (Beli azil), Obzidje Dita (Dogodek v mestu Gogi), Šesti krog (enodejanka Upornik), Sedmi krog (kratka zgodba Vrata), Osmi krog (Dogodek v mestu Gogi), Deveti krog (Pisma Joži).
***
Slavko Grum (1901–1949) se je po študiju medicine na Dunaju zaposlil v bolnišnici za duševne bolnike. Stik s praktično psihopatologijo, ko je vsak dan »strmel v oči, zamaknjene v tuje svetove«, in ljubezensko razočaranje sta še povečala njegovo izredno občutljivost, nagnjenost k melanholiji in depresijam. Opazovanje odklonskih in shizofrenih načinov dojemanja sveta je bilo vir navdiha za literarna dela, v katerih je, kot pred njim Ivan Cankar, raziskoval jedro slovenskega slehernika. V drami Dogodek v mestu Gogi (1929) je uporabljal sodobne dramske tehnike montaže in fragmentacije, skozi katere je v novi formi govoril o izgubljenem, osamljenem človeku v urbanem primežu tipičnih slovenskih nevarnih razmerij. V avtorskem projektu Goga, čudovito mesto režiser Sebastijan Horvat iz različnih proznih in dramskih besedil Slavka Gruma izriše devet peklenskih mučilnic izgubljenih duš ter poskuša razpreti vprašanje človeškega soočanja z nepovratnim. Zemljevid predstave nas vodi v pozabljene prostore intime, ki s svojo skrivnostno domačnostjo, prepredeno s sencami grehov, travm, ponižanj in strahov, napovedujejo še strašnejšo noč, ki čaka v devetem krogu pekla, kjer vladata mraz in večna zima, kjer zaledeni vsako čustvo in zastane kri.
Povezave:
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/devet-krogov-goge