Šoping pa tak!

V nominiranem dramskem delu Matjaža Zupančiča Shocking Shopping avtor operira z elementi, ki smo jih v njegovem dramskem opusu že srečali: absurd, groteska, fantastika. V okviru teh nastavkov in izraziti medbesedilni navezanosti na dela svetovne književnosti je nastala zgodba, ki za svojo rdečo nit jemlje družbenokritični pristop do sodobnega potrošniškega ustroja sveta, ki je v drami karikirano pripeljan na njegov groteskni vrhunec. Jožef Kotnik, glavni protagonist drame, po nesrečnem naključju postane ujet v trgovini. Tja je prišel po štruco kruha in pol piščanca (mesnic in pekarn skorajda ni več), ostal pa je, če nekoliko parafraziram njegov priimek: stisnjen v kot. Sprva kot jubilejni obiskovalec trgovine, nato kot priča umorom, ne nazadnje pa tudi sam postane žrtev umora. A kako se lahko tako vsakdanji nakup v trgovini konča tako brezumno?

Zupančič v drami ustvarja zanimiv princip delovanja dramskih oseb. Antagonist Jožefa Kotnika je utelešen v več osebah hkrati: v Administratorki, varnostniku Folkerju, Podpredsedniku in Predsedniku. Z izjemo Folkerja so vsi liki predstavljeni zgolj po svojih funkcijah in so reprezentacija potrošniške ideologije ter kot taki »napadajo« Kotnika: Administratorka kot aktivna promotorka kluba Shocking Shopping centra, Folker kot stereotipni varnostnik trgovinskih centrov, Podpredsednik in Predsednik pa kot vodstvena in izvršilna funkcija trgovinskega centra.

Iz tega konteksta izpade Mož v nogavicah,  ki je interpretativno najbolj odprta oseba. Z diagnozo potrjeni kleptoman postane prva žrtev Folkerjevega pohoda smrti, njegova smrt v prvem dejanju je v ključnih potezah enaka Kotnikovi smrti na koncu drame – Kotnik na koncu ne postane nihče drug kot mož v nogavicah. Ali pa je Mož v nogavicah že od vsega začetka Jožef Kotnik? Takšna interpretacija je legitimna, saj  avtor že v samem izhodišču zasnuje pojmovanje časa po samozadostni logiki: prvo dejanje poteka v realnem časovnem okviru, a se ta kavzalnost v drugem dejanju izgubi – ko Jožef v prvem dejanju vstopi v trgovino, je dopoldan, v drugem dejanju dopoldan še vedno traja, a je ta premaknjen kar za mesec naprej! Zakaj torej začetek drame ne bi mogel biti njen konec? Čeprav naj bi tretje dejanje sledilo časovni logiki prvega, je gotovost v realnost časa vseeno omajana, zato dopušča legitimen dvom in različne (prav tako legitimne) interpretacije.

Drama, ki je na prvi pogled zapisana v klasični strukturi treh dejanj, je v resnici zelo odprta: če je klasična drama zasnovana po t. i. dramskem trikotniku – zaplet, vrh, razplet – je dramski trikotnik Shocking Shoppinga veliko bolj linearen, vsaj na ravni fabule. Na ravni časa je ta struktura ciklično zaokrožena. Konec je lahko začetek in obratno. Na ravni fabule je prvo dejanje dispozicija zapleta, ki je v drugem eksponiran, a v tretjem ostaja nerazrešen. V tem nerazrešenem konfliktu drama doseže svoj vrhunec; njen vrhunec je njen konec, v njem je skoncentrirana vsa poanta dela, a glavni ključ v razumevanju razrešitve konflikta je treba najti v Folkerjevi mantri: »A ti veš, kdo je Sizif?« Korintski kralj Sizif je bil kaznovan za grehe proti bogovom tako, da bo moral celo večnost potiskati skalo na vrh hriba, ki pa se nato skotali nazaj ob vznožje; po tem mitu imenujemo delo brez smisla Sizifovo delo. Mit o Sizifu je torej Folkerjev temelj in branje skozi ta ključ, pa naj se še tako paradoksalno sliši, umorom brez smisla podeli smisel.

S tega stališča tudi ni zanemarljivo samo poimenovanje Jožefa Kotnika – to ime zelo spominja na Josefa K., ki ga poznamo iz Kafkovega romana Proces. Podobnost med likoma gotovo ni naključna, kajti združuje ju enaka absurdna situacija: Kafkov K. ne ve, česa je obtožen, Zupančičev K. prav tako ne ve, čemu je nagrajen, in ta nagrada je pravzaprav njegova obsodba.

Čeprav iz drame razberemo, da je dogajalni prostor trgovski center – Shocking Shopping center, lahko ta prostor razumemo na dva načina: neposredno, kot aluzijo na trgovinske centre, ali skozi implicitno Zupančičevo misel, ki je zapisana v začetku: »Opustite vsako upanje, vi, ki vstopate.« Gre za verz iz Alighierijeve Božanske komedije, ki je zapisan pred Vergilijevim vstopom v pekel. Tako se nam dogajalni prostor prikaže v novi razsežnosti – peklenski. A vse to moramo brati skozi prizmo kritike kapitalistične ideologije. Kot zapiše Zupančič v drami: »Ljudje se ne pobijajo v vojnah. Ljudje se pobijajo v trgovinah.« To lahko razumemo dobesedno, kot je tudi izraženo v dramskem delu, oz. posredno, nanašajoč se na realno življenje: v sodobni družbi je trgovina postala več kot to – je sistem (kar je tudi ena izmed replik v drami) in Shocking Shopping center je refleksija tega celotnega sveta. Pravzaprav je celotna družba ujeta v sistem, zunaj katerega kot posameznik ne moreš več živeti.

V trenutku, ko Jožef Kotnik vstopi v trgovino, postane žrtev sistema (trgovine). Sprva mu sicer kaže dobro: po krajšem pregovarjanju bo, čeprav nerad, sprejel članstvo v klubu kot nagrado za jubilejnega obiskovalca. Prejel bo nagrado in šel naprej. A članstvo v tem klubu terja veliko več sprenevedanja, kot ga Jožef zmore. Ko zavrne sistem, zavrne življenje.