Demokracija umetnosti ali vsi za vse

Zadnje čase smo pogosto priča predstavam, za katere so besedila napisali (ali jih v procesu ustvarjanja zgradili) igralci ali jih celo režirali. Tokrat so se vloge ponovno zamenjale, a v obratni smeri: nastopajoči v beograjski predstavi Mnogo nas je so dramaturg Milan Marković, dramatičarka Maja Pelević, art aktivistka Zoe Gudović in režiserja Bojan Đorđev in Miloš Lolić. Predstavo je zasnovala koreografinja Dalija Aćin, dramaturg predstave je Igor Dobričić, edini, za katerega se zdi, da je zadel svojo pozicijo v predstavi, ker je po poklicu – dramaturg.

Oder je fantazijska dežela, na njem si vsi lahko nataknemo maske (ali pa ne) in igramo, raziskujemo, procesiramo. In Mnogo nas je, je prav to, raziskava osebnih interesov in fascinacij, ki jih je vse skupaj zaobjela koreografija Aćinove. Čeprav nihče od »performerjev« na odru ni ne plesalec, ne igralec, ne performer, je predstava nabita s plesnimi elementi posameznikov, ki se trudijo biti del celote, čeprav jim to ne gre od rok. Oder funkcionira kot razstava posamičnih fantazij, avdicija lastnih teles. Maja Pelević deluje kot Balerina iz Andersenove pravljice Svinčeni vojak in čeprav je oblečena v krinolino, ki jo mnogokrat oblači in slači, svoje vloge ne zapušča kot balerina, temveč predstavlja visoko pozicionirano nedotakljivo umetnost, Ateno samo. Njen oboževalec je Milan Marković, svinčeni vojak, ki sicer ima obe nogi, a je zato, kot sam izrazi, neviden. Eno hibo je zamenjal za drugo, zelo običajno v današnjem svetu. Ali nismo vsi vsaj malo nevidni?

Lahko pa se še nekoliko zadržimo v svetu pravljic. Miloš Lolić je Obuti maček v rumenih škornjih, opazovalec iz ozadja, pa spet sprožilec določene akcije. Bojan Đorđev je telo, ki se nenehno premika, telo v gibu, en sam neskončni gib, ki traja. Zoe Gudović je tisto, kar je queer; feministka in aktivistka, ki nas svojim kričečim monologom spušča iz dežele pravljic nazaj na Zemljo. In zaradi tega, ker nas naša Zemlja zavrača (ker ljubimo Zeleno ženo), se bomo preselili na Mars (kot slišimo v eni od pesmi). Dobra stara Zemlja.


Mnogo nas je / foto Janko Oven

Dalija Aćin raziskuje ples skozi prizmo demokracije, ples za vse, še posebej neplesalce. Njeni »plesalci« ne delujejo kot večglavo telo, ampak je vsako telo zase, posamično v svojem ritmu in gibu. V nekem trenutku Dalija Aćin zapusti prostor gledalca in se priključi »plesalcem« na odru, a ne kot del enega enotnega telesa, temveč kot protiutež na drugem polu sobane. Profesionalec, ki doda ščepec čarovnije v lonec, ki se mu reče predstava.

V predstavi telesa mrgolijo po dvorani, telesa prihajajo skozi vrata, telesa delujejo v lastnem ritmu pa tudi kot del skupine. Telesa v interakciji drug z drugim. Človek v interakciji drug z drugim. Življenje je pač takšno; kadar se trudimo biti del skupine, običajno »štrlimo« iz nje zaradi svojih lastnosti; kadar se trudimo izstopati iz množice, nas ta požre v lastni gmoti brezosebnosti. Človek se konstituira v interakciji z drugimi. Mar ni to jedro vsake predstave? Mar ni to jedro vsakega življenja? Mnogo nas je ...