Baga - basta / foto Miha Fras
Ob končani selekciji za letošnji festival oziroma njeni predstavitvi v Španskih borcih sem zapisal naslednje:
Baga - basta / foto Miha Fras
»Vsebinsko selekcija bolj kakor kakršno koli enotnost odraža raznovrstnost slovenske plesne scene, projekti v njej govorijo zlasti sami zase. Selektorji smo skozi različne faze selekcije posebej pozorno gledali predstave mladih in mlajših avtorjev, predstave, ki so dale prednost vsebini, ideji, zgodbi, sporočilu pred formo oziroma tehniko, in predstave, v katerih (sodobni) ples prehaja v interakcijo z drugimi umetnostmi. Sam vidim slovensko plesno kot izjemno živo, kljub znanim (in nenehnim) težavam vitalno in v me posameznih primerih celo bolj inspirira kot scena, ki jo spremljam bolj kontinuirano in sistematično od plesne, torej sodobna uprizoritvena oziroma gledališka.«
Moje doživljanje sodobnega slovenskega plesa v zadnjih dveh sezonah pa je šlo skozi različne faze. Prva je bila manj spodbudna. Ko sem začel obiskovati plesne produkcije, sem bil po ogledu kakih petih, šestih predstav precej razočaran. Naj citiram iz svojega fiktivnega selektorskega dnevnika:
»Majhne produkcije z majhnim dometom. Slabo zastavljene in razvite ideje. Še plesna tehnika povsem neopazna, na prvi pogled 'nadgrajena' s performersko interpretacijo ali zgolj 'prezenco', v resnici pa zasilna, slabo učinkovita. Ideje: kje so? Ni toliko problem v plesni dramaturgiji kot v formulaciji izvirne izhodiščne ideje, še neartikulirane, a intenzivno navzoče kot emocija, gon, volja. Tudi kreativni postopki, ki jih plesni ustvarjalci pogosto prezentirajo kot sámo vsebino (napovedanih) produkcij, ne prinašajo nič presenetljivega. Pa ne gre za iskanje novega za vsako ceno, prej za jasno formulacijo iniciativnega jedra bodoče uprizoritve. To očitno ni tako preprosto, kot se zdi na prvi pogled. V tem jedru se namreč skriva več kot zgolj 'ideja', tu je doma odnos do sveta, stališče, 'prepričanje', angažma, elementarna odzivnost na čas, svet, druge, nase. Če bi bil (preveč) radikalen, bi lahko rekel, da nimam pojma, o čem slovenski plesni ustvarjalci sploh razmišljajo, kaj mislijo – in ali sploh mislijo …«
Ta vtis se je čez nekaj časa – vrstnega reda ogledov si seveda nisem zamislil vnaprej, ampak je bila logika bolj ali manj naključna – popravil, še več, po nekaj predstavah celo povsem obrnil. Citiram (iz istega vira):
»Če slovenska scenska produkcija v zadnjem času stagnira, jo v precejšnji meri rešuje produkcija, ki nastaja v sodobnoplesnem okviru, vendar ozke meje 'plesa' ali 'giba' presega. Gre preprosto za scensko produkcijo, ki se manifestira v polju performativnega in v njem najde – morda zato, ker ni obremenjena niti s tradicionalnim pojmovanjem sodobnega plesa (hm, neke vrste paradoks …) niti z (žal že) obvezujočo tradicijo sodobnih performativnih praks (performativni obrat je kljub vsemu že daleč) – nove, izvirne, povsem nenavadne možnosti, ja, nove forme, ki nakazujejo izhod iz zgoraj omenjene slepe ulice. Ne bom navajal imen, morda na kakem drugem mestu, a nekaj jih je v izboru in pomenijo mi vrhunce lanskoletne scenske produkcije v Sloveniji sploh. V njih najdem energijo, ne zgolj tisto, ki jo imajo plesalci v pomanjkanju racionalnega aparata nenehno na jeziku, temveč energijo kot odziv na svet, kot njegov divji in spačen refleks, ki pa v telesu performerja (tudi njegovem gibu, plesu, če hočete, pa besedah in podobah, ki jih pred mano uteleša) najde estetsko formo, pa ne samo estetsko (pa čeprav je ta – zame – pogoj za neke vrste erotiko, »obscenost«, ki jo mora »scena« emanirati), temveč zlasti družbeno in politično, sicer (skoraj) nikdar neposredno, manifestativno, temveč v nenehnem zasuku, udarcu, sunku v prostor z eksaltirano gesto, z ostrino, ki ni nujno bučna in destruktivna, temveč precizna, zgoščena, abruptna. Ples kot gib in gib kot gesta in gesta kot dejanje v prostoru, ki telo od prostora odreže, odseka, a ga hkrati nanj priveže, prisesa na kožo, meso z novo vezjo, novim šivom. Ne bo prvič rečeno, da je vir takega plesa v misli, najsi bo ta izražena kot beseda, gesta, gib, telesna premena, podoba, zgodba.«
Wanda & Nova deViator: Zamrznjene podobe, produkcija Zavod Emanat
Na srečo – na srečo zato, ker bi v tem trenutku obe skrajni stališči, ki pa sta vendarle rezultat mojih avtentičnih odzivov, težko prepričljivo zagovarjal – pa se mi je po ogledu vseh predstav v konkurenci za letošnjo Gibanico, pa po pogovorih z obema kolegicama soselektoricama in distanci od ogledov situacija pokazala v realnejši luči. Zdaj citiram kar zapis, ki ga pravkar pišem:
»Resnica sicer ni vmes, ker je vmes samo prazen prostor, temveč bliže zdaj eni zdaj drugi skrajnosti, je torej dinamična, pulzirajoča, v nenehnem gibanju. Resnica sodobnega slovenskega plesa je torej premična, kar je dobro in zdravo. Ni dobro – naj se giblje tudi ta citat – kadar jo premika odsotnost misli in namišljena plesna intuicija, črpajoča iz slabo zazna(v)nih energetskih tokov. Ni dobro, kadar ne proizvede nobene izvirne, presunljive, pronicljive podobe, gibne predstave, ampak se izčrpava zgolj v množenju ganljive želje po plesu. Svoje plesno zadoščenje najdem v predstavah, ki se zavedajo, da so predstave, organizmi, stroji, aparati – pa tudi zgolj fragmenti bližin z drugim (telesom ali neživim svetom) ter s samim seboj. Vem, kako težko je narediti predstavo, poznam okoliščine in pogoje delovanja plesalcev in skupin, na nekatere imam celo (vsaj delni) neposredni vpliv (z delovanjem v strokovni komisiji na ministrstvu za kulturo) in včasih se iz vrste samih nemožnosti resnično rodi možnost kot taka: pozdravljam jo in jo občudujem. Pogosteje iz predstave izstopijo delci, fragmenti, telesa, organi, ki so za moje (torej gledalčevo) doživetje dovolj: zadovoljijo me, želim pa si več, več! Kadar pa po ogledu predstave ostane samo želja – a ne po več, temveč po stvari sami, pred mano ni morda pojav, ki ga imenujem ne-ples in ima svojo domovinsko pravico v polju sodobnega plesa (in performativnih praks), čeprav ne pleše (več), temveč nekaj drugega, za kar nimam imena, poznam pa njegov učinek.«
Naj citati govorijo zase. – In naj Gibanica 2011 pokaže, kar ima sodobni slovenski ples za pokazati v tem trenutku, naj pokaže, kar si o njem mislimo tisti, ki smo festival pripravili, in naj pokaže tudi, kar bi se lahko z njim zgodilo v prihodnje!
Obiščite tudi http://2011.gibanica.eu/sl/
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/selektorji-o-gibanici-2011-blaz-lukan-o-gibanici-2011-v-stirih-citatih