Prvi Seminar sodobnih scenskih umetnosti (2001/02) / foto Maska, zavod za založniško, kulturno in producentsko dejavnost
V študijskem letu 2001/2002 je Bojana Kunst vodila prvi Maskin Seminar sodobnih scenskih umetnosti z naslovom Analiza predstave, na katerem so slušatelji spoznavali pisanje gledaliških kritik in različne teoretske pristope k sodobni gledališki predstavi. Po desetih letih je čas za refleksijo.
Prvi Seminar sodobnih scenskih umetnosti (2001/02) / foto Maska, zavod za založniško, kulturno in producentsko dejavnost
Maska je s svojo razvejano umetniško, založniško in izobraževalno dejavnostjo na domači in mednarodni umetniški sceni uveljavljena kot ena redkih organizacij, ki hkrati afirmira teoretsko in umetniško ustvarjalnost. Vse se je začelo z revijo Maska, ki od leta 1920 deluje kot kritična platforma polja scenskih umetnosti. Danes pa je dejavnost zavoda razširjena še na lastno produkcijo, izobraževalne seminarje in skrbno izbrane interdisciplinarne publikacije.
V teoriji, kritiki in umetniškem udejstvovanju se Maska ukvarja s sodobno umetnostjo in teorijo, raziskovanjem, eksperimentalnimi uprizoritvenimi praksami, interdisciplinarno umetnostjo in kritično teorijo. Vsa področja so zajeta tudi v »Seminarju sodobnih scenskih umetnosti«, prvem neformalnem izobraževalnem sistemu na področju sodobnih umetnosti pri nas, ki letos praznuje deseto obletnico. V vseh teh letih je na predavanjih, pogovorih, konferencah in praktičnih delavnicah, ki so potekale v koprodukciji s Cankarjevim domom, sodelovala cela vrsta mednarodno priznanih strokovnjakov, umetnikov in piscev pa tudi številni danes priznani mladi kritiki in ustvarjalci.
Zgodovino je začela pisati Bojana Kunst, doktorica filozofije, članica uredništva revij Maska, Amfiteater in Performance Research, gostujoča profesorica na različnih univerzah po Evropi, avtorica treh knjig (zadnja, Nevarne povezave, je izšla leta 2004 pri založbi Maska), predvsem pa večletna vodja Maskinega seminarja.
Bojana Kunst / Foto: osebni arhiv
Seminar sodobnih scenskih umetnosti je bil pred desetimi leti prvi neformalni izobraževalni sistem na področju sodobnih umetnosti. Zakaj, iz kakšnih potreb in razlogov je seminar pravzaprav nastal?
Pri reviji Maska smo pred desetletjem začeli s seminarjem predvsem zaradi odsotnosti sistematičnega študija sodobnih scenskih umetnosti (sodobnega plesa, gledališča in performansa) na naših visokošolskih programih. Seminar je bil tako namenjen podajanju teoretskega znanja, pa tudi predstavitvam novih umetniških praks, tako v domačem kot v evropskem prostoru. S seminarjem smo želeli privabiti novo generacijo piscev, kritikov in tudi mladih umetnikov, ki so jih zanimali interdisciplinarni pristopi, novi načini dela v sodobnih scenskih umetnostih in razmišljanje o različnih kontekstih in politikah sodobnih scenskih umetnosti.
Čeprav je seminar na začetku zapolnjeval institucionalni manko na področju teorije sodobnih scenskih umetnosti, se je skozi leta vedno bolj razvijal v format neformalnega samoizobraževanja, ki umetnost razume kot širši družbeni fenomen, znotraj katerega je moč analizirati različne sodobne družbene in kulturne pojave, obenem pa tudi oblikovati drugačne metode dela in razširjanja znanja od že obstoječih.
Danes seminar ni več osamljena oblika tovrstnega izobraževanja, saj se zaradi kulturnih in političnih sprememb ter tudi spreminjanja univerzitetnega modela izobraževanja veča potreba po alternativnih oblikah izobraževanja, ki so bolj skupnostno in emancipatorno naravnane. Zato je ta seminar tudi pred novimi izzivi, s katerimi se v zadnjem letu ukvarja Jasmina Založnik (vodja letošnjega seminarja, op. a.).
Seminar ponuja model izobraževanja, v katerem se umetniška praksa prepleta s teorijo. Kaj je v teh 10 letih nastalo (praksa) in kateri zastavljeni cilji so bili realizirani (teorija)?
Cilj seminarja je bil predvsem pokazati, kako so ta polja teorije in prakse prepletena in kako določena praktična, umetniška vprašanja sprožajo artikulacijo refleksije, kako je refleksija zmeraj povezana z procesom in časom praktičnega umetniškega dela. V seminarju teoretskega znanja nismo razumeli aplikativno, prav tako tudi umetniškega dela ne kot praznega polja, ki ga je potrebno šele naseliti s teoretsko refleksijo. Zanimali so nas predvsem prehodi, nujnost govoriti hkrati z različnimi diskurzi, nove metodologije dela in prenosi znanja.
Seminar sodobnih scenskih umetnosti 2004–2005 / foto Maska, zavod za založniško, kulturno in producentsko dejavnost
V seminarju smo veliko pozornost namenili gostom, za katere teorija ni bila akademsko početje, pač pa je bila tesno povezana z različnimi praksami in angažmaji (političnimi, estetskimi, kulturnimi). Obenem smo v različnih delavnicah, ki so jih vodili tako umetniki kot teoretiki, skušali odpreti prostor za različne načine dela in kontekstualizacije umetniških procesov. Bolj kot realizirati cilje smo skušali odpreti posamezne teme oziroma ponuditi tematske sklope kot izziv za drugačen vstop v sodobne scenske prakse ter spoznanje o politični in kreativni širini teoretskega znanja.
Gostili ste tudi vrsto mednarodno priznanih strokovnjakov, teoretikov, ustvarjalcev … Obisk katerega od njih je še posebno odmeval v naši kulturno-umetniški sferi in morda tudi imel nek vpliv na slovensko strokovno javnost?
Na seminarju smo v zadnjem desetletju gostili veliko domačih in mednarodnih gostov, katerih seznam ni impresiven zaradi imen, temveč predvsem zaradi njihovega dela. Naši gostje so bili umetnice in umetniki, teoretičarke in teoretiki, dramaturginje in dramaturgi, filozofinje in filozofi, producentke in producenti, kritičarke in kritiki, ki s svojim delom na različne načine vedno premikajo meje tega, kaj naj bi bila posamezna umetniška ali teoretska praksa.
Ne bi posebej izpostavljala posameznikov, ki so pomembno vplivali na slovensko strokovno javnosti, ker pri seminarju ni šlo za spektakularni dogodek. Prepričana pa sem, da je seminar s svojimi načini razširjanja znanja pomembno vplival na novo generacijo umetnikov in piscev, na razširitev pojmovanja koreografije in plesa, na pojav performativnih praks v našem okolju, čeprav to seveda ni samo zasluga seminarja, ampak vedno številnih med seboj prepletenih dejavnikov.
Pomembna značilnost seminarja je bila tudi mednarodnost, zaveza, da naše okolje ugledamo kot sočasno z drugimi, da vzpostavimo platformo za pogovor o sodobni scenski umetnosti, ki lokalno razume kot lokalno v izmenjavi s praksami, ki nastajajo v drugih okoljih.
Kako se seminar povezuje z drugimi dejavnostmi zavoda Maska?
Seminar se je vedno povezoval z drugimi dejavnostmi Maske. Kar nekaj številk revije Maska je nastalo na podlagi predavanj v seminarju, prav tako so bile nekatere delavnice narejene v povezavi z dejavnostjo zavoda Maska. Še največjo moč povezovanja vidim v posameznikih, ki so bili nekoč del seminarja, danes pa so med najbolj zanimivimi ter aktivnimi pisci in ustvarjalci mlajše generacije.
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/nekoc-del-seminarja-danes-aktivni-pisci-in-ustvarjalci