foto arhiv Mestnega gledališča Ptuj
Mestno gledališče Ptuj, Jeffrey Hatcher: PICASSO, premiera 5. januarja 2011, režija Miha Alujevič.
foto arhiv Mestnega gledališča Ptuj
Jeffrey Hatcher
Jeffrey Hatcher je slovenskim gledalcem dokaj neznan. Rodil se je leta 1958, je poročen in ima sina. Rodil se je v zvezni državi Ohio v ZDA in tam odraščal, študiral pa je v New Yorku. To so le skopi podatki, ki jih je moč izbrskati na spletu. Živi med New Yorkom in Beverly Hillsom. Jeffrey Hatcher je eden izmed najbolj plodovitih dramatikov v ZDA. Njegova številna dela so bila uprizorjena na Broadwayu, ZDA in tujini. Piše komedije in drame za odrasle in mladino. V Hollywoodu je znan kot scenarist nekaterih popularnih filmov, kot so Stage Beauty (2004), Casanova (2005) in Vojvodinja (The Duchess, 2008). Omeniti velja še scenarije za serijo Columbo, v kateri je nastopal znani igralec Peter Falk. Mnogo več je napisal gledaliških dram, katerih kritike so večkrat omenjene v New York Timesu. Jeffrey Hatcher se več kot očitno zelo rad loteva zgodovinske problematike, ki jo prikazuje na sodoben in provokativen način. Takšen je scenarij Vojvodinje, ki se loteva življenja devonshirske vojvodinje Georgiane Cavendish (1757-1806). V tej drami odkrito spregovori o ljubezenskem trikotniku med njenim možem in njeno najboljšo prijateljico. Med njenimi potomci sta omenjeni tudi princesa Diana in yorška vojvodinja Sarah Ferguson. Drama je sicer nastala po knjigi Amande Foreman. Casanove najbrž ni treba posebej opisovati. Igra o Pablu Picassu pa zahteva naš drobnogled. To je provokativna drama o silovitem španskem umetniku, slikarju, ki »menjava stile kot menjava ženske«. Dramatik jo je napisal leta 2003. V njej razkriva Picassovo razvratno in ustvarjalno življenje v razvpitem Parizu pred in med okupacijo Nemcev. Picassov mit ostaja kljub izpovedi glavnega lika skrivnost, ki se ji ne more upreti niti gestapovska atašejka Fraulein Fischer.
Odlomki iz predstave Jeffreya Hatcherja Picasso
PICASSO: Nikoli nisem bil ''majhen''. Prvorojenec sem bil. In rodil sem se mrtev. Nisem dihal. Družina je jokala, ko so videli, kako moder je moj obraz. Moj prvi zavesten spomin je jok, zven joka. Mama, babica, tete. Kot na pogrebu. Ko so dojeli, da v meni ni življenja, so poklicali očeta, da bi opravil molitev nad mrtvim telesom. Skozi jok sem zaslišal latinščino. Njegov brat, oče je namreč prišel v sobo skupaj z njim, je kadil cigaro. Za daljši trenutek me je stric pogledal. In potem me je zgrabil, potegnil iz cigare, naslonil svoja usta na moja ... in pihnil! Ves tisti dim je napolnil moja pljuča. Začel sem kašljati, jokati in kričati! Ampak dihal pa sem! Dim cigare me je obudil v življenje! Moške cigare in ženske solze! Oče je pravil, da so za moje rojstvo potrebovali nebesa in pekel in prekleto prav je imel! Mogoče so me zato tako razvajali, mi pustili kodre, čepice in oblekice. Pablito je imel vse razen jošk.
FRL. FISCHER: Vi ste Picasso. Obožujem vas, vse odkar ... odkar sem prvič videla vašo sliko na zidu. Doma. Pri nas doma! ... Moj oče je delal na ministrstvu za zunanje zadeve. Oba z mamo sta v našem domu vzgajala neke vrste salon za pisatelje, pesnike, slikarje. Vsako nedeljo je mama igrala na čelo, oče pa jo je spremljal na klavir ... prav za takšna druženja. Naši zidovi so bili polni slik: Matisse, Grosz ... Paul Klee, Leger … Picasso. Moja starša sta oboževala Picassa. Starša sta imela slike vseh vaših obdobij. Modro, rožnato, kubistično ... nekaj slik celo iz obdobja, ko ste bili mladi in ste slikali tako, kot naj bi slikal slikar. Včasih, ko so si gostje ogledovali zid – ves zid ste imeli samo zase - so mislili, da imamo na tem zidu slike vsaj dvanajstih slikarjev. Pa so bile vse samo od enega – od vas. Nihče ni prepoznal, da so nastale izpod istih rok. Jaz pa sem jih prepoznala. Bilo je v vaših očeh. Očeh, ki ste jih slikali. Moški, ženske, celo živali ... Zato je vaš oče misli, da ste Conchita vi. Dali ste ji svoje oči. Strmela sem v vas in si mislila: ''Če bi Picasso naslikal mene ... bi mi dal svoje oči?''
PICASSO: NASLIKAL SEM GUERNICO! A sploh veste, kako je sedeti v Parizu in gledati svojo domovino v vojni? Španska republika se bojuje proti fašizmu in zmaguje. Na drugi strani pa: pritlikavi Franco s svojo tolpo gangsterjev obtiči v blatu. Misliš si, da bo mogoče, mogoče tokrat le zmagal Bog! Nato se Franco dogovori s svojim prijateljem Hitlerjem. Hitler bi rad videl, kako se bo njegova nova aviacija obnesla v bitki. Zato Hitler pošlje svoje bombnike v Španijo, da do zemlje zravnajo mesto. Ne Madrida, ne Barcelone. Zakaj pa ne bi zravnali prečudovite Guernice? Pošlje letala, odvrže bombe, mesto spremeni v gorečo mesnico. Dve uri in mesto izgine. Tistega dne, ko smo slišali, kaj se je zgodilo z Guernico ... (Se premakne.) Če si Španec v Parizu, boš jokal. Če si vojak, se boš boril. Če si junak, boš umrl. Če pa si slikar, potem slikaš! Matere, otroke, konje, krike! Bolj sem ponosen na Guernico, kot na vse drugo, kar sem ustvaril v življenju! ...
Jeffrey Hatcher:
Picasso
Prevajalec Miha Alujevič
Režiser Miha Alujevič
Scenografka Lana Stojan
Kostumografka Darja Vrebac
Lektor Simon Šerbinek
Oblikovalec svetlobe Simon Puhar
Igrata
Pablo Picasso Radko Polič – Rac
Fraulein Fischer Pia Zemljič
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/picasso