Pomembno je zavedanje, zakaj uporabljati lutko

Od leta 2001 ste kot animator igralec sodelovali pri številnih predstavah v Lutkovnem gledališču Ljubljana (na primer Čarovnik iz Oza, Ali Baba in 40 razbojnikov, Narcis in Eho, Mojster Šivic in luna, Zakaj verjeti v zmaje …). Poleg nagrad na različnih festivalih in srečanjih, kot so Teden slovenske drame, festival PIF v Zagrebu, festival Lutke, bienale Ustanove lutkovnih ustvarjalcev, ste na letošnjem 21. Poletnem lutkovnem pristanu v Mariboru prejeli nagrado za vlogo v predstavi Vžigalnik (Lutkovno gledališče Ljubljana), ki je bila razglašena za najboljšo predstavo mednarodnega lutkovnega festivala. Žirija je v obrazložitvi zapisala, da ste v predstavi ustvarili »zaokroženo klovnovsko figuro, ki se ves čas giblje na robu karikature, a nikoli ne zdrsne z roba prepričljivega klovnovskega portreta. Njegov lik ni zgolj grimasa ali ekspresionistična drža, marveč globoko zasidrana figura žalostnega, mestoma izgubljenega, a zmeraj prisrčnega nerodneža, s katerim se zlahka istovetijo tako otroci kot odrasli«.

 

Čast je relativna. Predvsem pa je potrditev za našo delo in tudi priznanje. »Našo« zaradi tega, ker težko govorim, da je moja kreacija delo zgolj mene samega. V predstavi Vžigalnik je v ospredju timsko delo. Seveda pa je nagrada spodbuda za nadaljnje ustvarjanje.

Člani žirije so očitno prepoznali moj del. Vesel sem, da je nekdo opazil moj prinos k tej predstavi – drugače ne znam povedati.

Nagrada Poletnega lutkovnega pristana je prva nagrada, naslovljena samo name. Tako kot se festivali med seboj razlikujejo, tako se tudi nagrade. Poletni lutkovni pristan v Mariboru, vsaj letos, ni imel take konkurence in reference kot drugi festivali (Lutke, PIF).

Blizu mi je tako Silvan Omerzu kot Jan Zakonjšek, čeprav je eden minimalističen, miren in drugi mesen, energičen, ker točno vesta, kaj delata. Tako se lahko razvijam kot animator in igralec. Za animatorja je pravo veselje, čeprav je lahko težko ustvarjati z ljudmi, ki vedo, zakaj so si izbrali to zgodbo z nekim sredstvom za dosego določenega cilja. Prostor postane posvečen in ustvarjanje ima svoj namen. Takšnega načina dela ter razmišljanja v lutkovnem svetu primanjkuje. 

Kar se mene tiče, je način dela, kako ugrizneš v material, popolnoma enak. Super je, če delam z ljudmi, ki vedo, zakaj uporabljajo lutke in kako se z njimi rokuje oziroma ustvarja. Eden izmed pomembnih elementov predstave je zame humor. V samem procesu nastajanja predstave se velikokrat zatakne in zgodijo se tudi momenti, ko se celotna ekipa razigra. Takrat nastajajo humorni nastavki in igre. Humor se seveda razlikuje v otroških predstavah, kjer se lahko šalimo na račun odraslih in obratno pri lutkovnih predstavah za odrasle. Najbolj pomembno pa je zavedanje, zakaj uporabljaš lutko – potem lahko predstavo delaš tudi za upokojence ali marsovce.

Mislim, da je za to odgovorno oglaševanje in načrtovanje sezone oziroma repertoarja. Lutkovno gledališče pa je v zavesti večine ljudi domena otrok. Potrebno jih je povabiti in navaditi na lutkovne predstave za odrasle, saj se sami ne odločajo za njihov obisk iz strahu, nevednosti, nezainteresiranosti ... Tu bo treba nekaj spremeniti!

Lahko. Odvisno pa je tudi od tistih, ki skrbijo za promocijo posamezne predstave in posledično tudi za obisk (gledalce). Lutkovna predstava Matiček se ženi je dobila nagrade na PIF-u, Tednu slovenske drame, Lutkah, bila je tudi v spremljevalnem programu Borštnikovega srečanja, pa se je v vzponu prekinilo njeno igranje v Lutkovnem gledališču Ljubljana.