Foto: Peter Giodani / SNG Maribor
Kakšno ime pa je to? (r. Bálint Szilágyi, Drama SNG Maribor, datum premiere 27. 3. in datum ogleda 22. 4. 2026).
Foto: Peter Giodani / SNG Maribor
Predstava Kakšno ime pa je to? po drami francoskih avtorjev Matthieuja Delaporta in Alexandra de La Patellièra ter v režiji mladega madžarskega režiserja Bálinta Szilágyija se prične z banalnim sporom o imenu še nerojenega otroka. Čeprav ta spor očitno odpira vprašanje arbitrarnosti jezikovnih označevalcev ter njihove vpetosti v razmerja družbene moči, predstava v nadaljevanju to problematiko obravnava skozi konvencije salonske komedije, zato načeta problematizacija zakoreninjenih družbenih razmerij razvodeni v nizu komičnih zasukov.
Predstava ne sledi klasičnemu dramskemu loku, ampak podobno kot v znanem filmu Festen (Praznovanje, r. Thomas Vinterberg) manjši spor med protagonisti, ki jih povezujejo bližnji odnosi, postopoma preraste v niz razkritij in konfliktov s katastrofalnimi posledicami za njihove medsebojne odnose (dramaturgija Tanja Lužar). Vendar predstava surovi realizem Vinterbergovega filma nadomesti z izrazito karikirano igro, s čimer poudarek premakne z družinske psihološke drame na družbeno in ekonomsko situiranost likov. Ta je jasno vzpostavljena že v uvodnem prizoru, v katerem pripovedovalec predstavi Elisabeth in Pierra Garrauda med vsakdanjimi opravili, ki ponazarjajo njune družbene vloge. Ona nemirno hodi po stanovanju in v pričakovanju gostov opravlja številna hišna dela, medtem ko on po napornem delovnem dnevu stoično postopa po dnevni sobi in iz omare izbira viski, ki ga bodo pili ob večerji. (Kmalu se pripovedovalec razkrije kot eden izmed protagonistov, Elisabethin brat Vincent, kar deluje nekoliko nemotivirano, saj se kasneje tovrstno prestopanje med vlogami ne ponovi.)
Izhodiščni konflikt se dogodi, ko Vincent (Vojko Belšak) razkrije Pierru in Claudu, Elisabethinemu prijatelju (Kristijan Ostanek in Matija Stipanič), da sta se z ženo Anno odločila, da bosta svojega otroka poimenovala Adolf, na kar se slednja najprej odzoveta s smehom, nato pa z ogorčenostjo in neodobravanjem. Ta konflikt postavi močan okvir za interpretacijo nadaljevanja predstave, saj vodi v daljši prizor, v katerem se trije moški liki intelektualno šopirijo o tem, koliko beseda oziroma ime določa neko stvar ter kdo sploh sme določati in podeljevati imena. V tem dialogu je načeta tudi tematika reapropriacije imen, saj Vincent vztraja, da lahko z uporabo imena Adolf (kar je v francoščini Adolphe) spremeni njegovo negativno zgodovinsko konotacijo.
Ta dolgi jezikovno-filozofski diskurz izpade nekoliko dvoumno, saj deluje hkrati kot nadaljevanje brezciljnega govoričenja in intelektualiziranja ter kot konceptualni okvir za branje predstave. Nato se igra podeljevanja imen nadaljuje: najprej se Vincent obregne ob imeni Elisabethinih in Pierrovih otrok, ko pa se gostom pridruži še njegova noseča žena Anna (Eva Kraš), se ob nostalgičnem spominjanju mladosti, ki so jo preživeli skupaj, nekomu zareče, da so bili vsi prepričani, da je Claude gej, zato so mu za hrbtom rekli »metuljček«. Vse to nazadnje vodi v šokantno razkritje, da Claude pravzaprav ni gej, ampak že več let hodi s 65-letno mamo Vincenta in Elisabeth.
Sproščeno neformalno druženje se prek posredovanja predmetov, vedenjskih navad in njihovih simbolnih vrednosti spremeni v nekakšno minsko polje odnosov, v katerem najbolj vsakdanji predmeti, načini izrekanja in manirizmi lahko povzročijo globoke ideološke in medosebne razkole.
Družbena situiranost likov je v predstavi dobro poudarjena s scenografskimi in kostumografskimi elementi ter z elementi dramske igre, predvsem s karikaturo. Režijsko gledano, predstava dobro in dosledno izpostavlja simbolno vrednost raznih predmetov, od oblek do pohištva in hrane (Elisabeth denimo za večerjo pripravi humus in narezano zelenjavo, Pierre pa iz omarice za alkohol izbere drag viski), pa tudi njihovo vpetost v politične in ideološke matrice. Sproščeno neformalno druženje se prek posredovanja predmetov, vedenjskih navad in njihovih simbolnih vrednosti spremeni v nekakšno minsko polje odnosov, v katerem najbolj vsakdanji predmeti, načini izrekanja in manirizmi lahko povzročijo globoke ideološke in medosebne razkole.
Scenografija Vanje Magića temelji na modularnem lesenem pohištvu, ki je deloma skrito ali pa vsebuje skrite predele (vhodno stopnišče in omarica za alkohol sta trikotne oblike, zato na prvi pogled delujeta kot dekorativna elementa; leseno odlagališče za oblačila je znotraj votlo in deluje kot skrita soba oziroma zatočišče, v katero se Elisabeth umakne, ko ima vsega dovolj; domači telefon in slika sta vgrajena na vrtljivi platformi v notranjosti lesene stene, zato sta včasih vidna, včasih pa skrita), kar dosledno podpira »dramaturgijo presenečenja«. Kostumografija Marite Čopo je dovolj detajlirana, da ji uspe izraziti družbeni položaj protagonistov v sodobnem družbenem kontekstu (in ne kot prototipnih malomeščanov), igralskemu ansamblu pa uspe prek ravno tako detajliranega karikiranja kapric izraziti konflikte, tleče pod površjem. Posebej velja izpostaviti Ano Urbanc v vlogi Elisabeth, ki spretno prehaja med komičnimi in dramatičnimi poudarki. V vlogah matere, žene, čistilke, kuharice in gostiteljice ves čas poskuša ugajati gostom, zato se njena obrazna mimika, drža in ton glasu postopoma spreminjajo in razkrivajo vse večje nelagodje ter frustracijo.
Zaporedje konfliktov skozi predstavo ostaja napeto in zabavno, vendar pa konflikti zaradi številnosti in šokantnosti mestoma delujejo naključno in zabavljaško. Prevlada njihova komična razsežnost, medtem ko kritična in polemična razsežnost ostajata v ozadju. Odnosi med protagonisti se ne porušijo postopoma zaradi verige dogodkov, kar lahko implicira komična interpretacija, ampak tako rekoč »od znotraj«, ko je pod vprašaj postavljen simbolni red, ki uravnava to, kar drug drugemu smejo reči in storiti in kar drug od drugega lahko zahtevajo. Zaradi mestoma nejasne povezave med vsemi konflikti se izgubi ta kritični poudarek ter prevlada situacijska komika, ki ji ne uspe povezati in komentirati načetih problematik.
Elisabeth se zdi edini lik, pri katerem predstava vendarle nakaže možnost drugačne perspektive. Medtem ko se drugi protagonisti izgubljajo v medsebojnih očitkih, njena vse očitnejša izčrpanost razkriva neenakost, ki je ni mogoče odpraviti zgolj s perspektivističnim izenačevanjem vseh stališč. Toda predstava temu nastavku ne nameni dovolj pozornosti.
Vir: http://veza.sigledal.org/kritika/salonska-komedija-kot-razbremenitev-druzbenega-konflikta-r