Natisni Za odmevi izgubljenega časa

Kalu [Luka Uršič]: Pod(hod). Zavod Cona, Podhod Ajdovščina, Ljubljana, datum ogleda 4. 6. 2026, datum premiere 28. 5. 2026.

Splošno znano je, da so telesa in umi poznega kapitalizma izgoreli od prekarizacije in nemogočega ritma dela, izčrpani od konstantnih motilcev, ki jih sproža hektičnost gneče polnih mestnih jeder in prenabitih prometnic, zato telesa in umi poznega kapitalizma iščejo tolažbe, kjer si jo utegnejo najti. Srečnejši jo morda najdejo v zavetju mirnih krajev, kamor še ni posegla pogoltna roka oligarhov – ki vsekakor hlasta tudi po odročnih koščkih sveta, jih kolumbovsko razglaša za pravo osebno odkritje in odkupuje, da bi tam vzpostavila zasebne počitniške komplekse za najbogatejše, kot je to nedavno storil albanski premier Edi Rama, ko je zajeten kos zemlje morskega narodnega parka Karaburun-Sazana prodal naslednikoma enega največjih sodobnih imperialistov Trumpa, hčeri Ivanki Trump in njenemu soprogu Jaredu Kushnerju.

Vse večja privatizacija nekdaj skupnega dobrega, večanje bogastva peščice za ceno blaginje vseh, draginja, propad socialne države, gentrifikacija in ostali jezdeci apokaliptičnega neoliberalizma udrihajo po vsej populaciji, a najbolj po njenih najranljivejših skupinah, kakršne_i so tudi brezdomne osebe in zasvojenci_ke. Kljub delovanju določenih nevladnih organizacij (najopazneje Kraljev ulice) umanjka strukturna podpora, vztrajno pa se krčijo tudi prostori njihovega obstoja. Namesto da bi jim bila ponujena skrb, so predmet izgona z javnih prostorov, kot se je to zgodilo novembra lani, ko je občina zaprla del podhoda Ajdovščina, ki je med drugim služil tudi kot pribežališče brezdomnih in zasvojencev_k, z nenadnim zaprtjem pa je bilo omejeno tudi delovanje začasnih prostorov Podhoda Hupe Brajdič in Cirkulacije. V prostorih polpozabljenega podhoda naj bi leta 2027 sicer zaživela razširitev ljubljanskega Kinodvora, ki se že dalj časa sooča s prostorsko stisko – a ravno nenadnost zaprtja podhoda je zarezala v program umetniških organizacij ter zasvojenkam_ in brezdomcem_, ki so se zbirale_i v podhodu, namesto ustrezne podpore tik pred prihodom zime znova ponudila zgolj brco v novo iskanje provizoričnega zavetja.

Zvočni sprehod večstranskega umetnika Kaluja [Luke Uršiča] Pod(hod) si prizadeva nasloviti ravno pozabljene prostore, ki postanejo pribežališča potisnjenih na rob družbe (in hkrati, kot smo poudarile, začasni prostori neinstitucionalne kulturne produkcije). V sprehodu se tematizacije podhoda loti na pretežno neverbalni ravni in z atmosferskimi zvočnimi intervencijami ter usmerjanjem občinstva omogoči uro kontemplacije o prostoru, ki ga Ljubljančanke_i že poznamo, a si v mimobežnosti svojih redkih opravkov v napol praznem podhodu (denimo ob obisku zabave v Podhodu, ob dogodku v Cirkulaciji 2, ob študentskem kosilu v eni izmed treh tam obratujočih menz, ob izdelavi kopije ključa pri obratujočem ključavničarju ali ob nakupu snemljivih kolesarskih lučk v eni izmed dveh kitajskih trgovin) ne odškrtnemo časa, da bi se čez celoten prostor sprehodile in resnično doživele vse njegove kotičke; da bi naselile brazgotine tega nekoč dinamičnega prostora, ki v novem tisočletju odmira izložbo za izložbo, prek katerih je le redko nameščen obliž novega prostora, ki je včasih dobrodošel kamilični obliž skupnostnega prostora, spet drugič pa sol na rano, ki najbolje služi le kapitalskim interesom zasebnikov.

Zvočni sprehod se je pričel že pred najsevernejšim vhodom^{^[1]} v podhod z nekaj besedami umetnice Irene Pivka, soustanoviteljice zavoda Cona, ki je kontekstualizirala izgradnjo podhoda (1976), ki povezuje obe strani Slovenske ceste, stavbo Metalke s Figovcem. Poudarila je tudi arhitekturno pomembnost Metalke, prve ljubljanske stolpnice, ki je bila zgrajena leta 1963 po načrtih arhitekta Eda Mihevca. S kontekstom arhitekturne in gospodarske pomembnosti območja smo se spustile_ v enega od delcev podhoda, zamejenega v pričakovanju gradbenih del.

Tam smo sprehajalke_ prejele slušalke, shranjene v izolirnem nahrbtniku multinacionalne dostavne službe, in sledile umetniku, ki je igral na trstenke, zvok pa snemal, da smo piščali slišale v slušalkah. Sprehajale smo se med prostori Cirkulacije 2 in ključavničarja, sicer pa je našo izkušnjo polnila predvsem praznina ostalih izložb in provizorične plutovinaste stene, vzpostavljene tam, kjer bi sicer lahko prešle v drugi del podhoda. Praznino je še poudaril zvok piščali, ki je spominjal na veter, ki veje skozi prazen koridor; tako smo dobile občutek zapuščenosti, ki sta ga sicer nekoliko blažili izložbi obratujočih prostorov, ki pa sta bila v času sprehoda zaprta.

Masa poslušajočih se je nato z umetnikom, ki je odložil piščal, spet povzpela iz podzemlja, pri čemer je še zadnjič uzrla na rob stopnic odložen nahrbtnik dostavne službe, ki je asociativno polje sprehajalke_ razširil na dostavljavke_ in ostale prekarne delavke_, potisnjene na rob (ali potlačene na dno) družbe. V ušesih so nam medtem že zveneli podtalju kontrastni zvoki bučnega utripa mesta, ki ga je Kalu lovil na snemalko, naslednji trenutek pa odmevajoč zvok mehanizma avtomatskih vrat supermarketa, ki se nahaja pred naslednjim vhodom v del podhoda pod Metalko. Na našem sprehodu proti temu vhodu prvič na posnetku zaslišimo tudi govor v ameriški angleščini, ki je sicer zaradi zvočne kompozicije in posnetega okolja težje razumljiv, vendar se zdi, da poziva k (ali pa vsaj reflektira o) iskanju izgubljenega paradiža pripadanja, to pa beremo kot kontrast kapitalistični logiki individualizma, ki namesto k skupnosti stremi k individualnemu uspehu in zaslužku. Vendar pa, ker ne znamo zares umestiti govorečega na posnetku (ki morda zveni kot duhovni vodja) in smo z začetka sprehoda vajene neverbalne zvočne podlage, ki ponuja potopitev v prostor tu in zdaj, glas s posnetka deluje kot tujek, manj učinkovit od premislekov, ki jih odpira zvočna kompozicija, in le kratek časovni odmik zvoka, ki potuje med umetnikovim mikrofonom in našimi slušalkami.

Po stopnicah se spustimo v podhod pod Metalko in spoznamo še nekatere pozabljene in skrite kotičke, denimo tovorno dvigalo. Kalu še naprej dokumentira in predvaja zvoke okolice, nakar se v kompozicijo prikrade zvok starih reklam – ta tujek pa deluje uspešneje kot prej opisani govor, saj zveni kot odmev nekdanjega časa, ko je podhod še vrvel od življenja. Ker reklamo poslušamo ravno v okolici še obratujočih menz in kitajske trgovine, si toliko bolj lahko predstavljamo vrnitev v minuli čas, a nato hitro spet preidemo na zapuščeno pokopališče trgovinic in butikov, kjer se obledeli napisi stapljajo z grafiti, iz kakšne izložbe pa se optimistično še oglašuje ugodna prodaja poslovnega prostora. Trčimo ob velika mrežna vrata, ki odpirajo pogled na celotno obzorje zapuščenih prostorov, in na praznem zamreženem koridorju vidimo vrsto kamnitih gomil, ki se dvigajo kot grobovi ugaslega vrveža podhoda. Gledajoč te gomile, Kalu v mikrofon zapoje svojevrstno žalostinko, njegov glas pa zaradi učinkov zveni sintetizirano in tako nostalgično oddaljen. Nekajminutno mirovanje pred mrežnimi vrati spremeni prostor v skoraj apokaliptičnega, hkratna umetnikova prisotnost ter oddaljenost njegovega glasu pa se zdita kot hkratna prisotnost minulega in današnjega, vedno večji razmik med njima pa opominja na nezmožnost njune združitve.

Ko se torej odpravimo iz podhoda in ponovno zaslišimo tuj glas na slušalkah, spet v ameriški angleščini, a tokrat je to glas nekoga, ki prisega na zdravljenje zasvojenosti z meditacijo in duhovnostjo, spet nekoliko zdrsnemo iz zatopljenosti v prostor in njegove izdihljaje. Zdi se nam, da glas na posnetku želi komentirati stanje marsikatere brezdomne osebe, ki se je zatekla v podhod, in ji ponuditi odgovore, ki so za mnoge nedosegljivi in predpostavljajo individualni angažma, medtem ko v zasvojenosti vidimo predvsem strukturni problem – državne in mestne oblasti namesto strukturnih rešitev posegajo po pregonu, kar se je, kot smo zapisale na začetku pričujočega zapisa, zgodilo tudi v primeru zaprtja podhoda. Pričujočim izrezka tako ni uspelo umestiti v kontekst podhoda in z njim povezanih problematik, še zlasti, ker se zdi, da je vzhodna duhovnost (denimo meditacija) na Zahodu tako pogosto komodificirana. Veliko učinkovitejša je bila umetnikova igra z odmevi iz preteklih in trenutnega časa, ki se je nadaljevala še med sprehodom po pritličnem podhodu Metalke in se ustavila, ko smo trčile ob steno na poslednjem vhodu v podhod. Ta igra z odmevi nas je prepustila kontemplaciji o realnem stanju prostorov, ki usihajo pod težo mesta, rastočega v interesu kapitala.

_{^{^[1]} Tu velja omeniti, da je bil podhod še do zaprtja zvezan, zdaj pa je eden od njegovih vhodov zaprt, ta, ki ga omenjamo na tem mestu, pa se zapre v nočnih urah in je v svoji zagrajenosti ločen od dela podhoda pod Metalko.}