Foto: Peter Giodani
Milan Ramšak Marković: Buržoazija. MGL, datum premiere 22. 4. 2026, datum ogleda 7. 5. 2026.
Foto: Peter Giodani
Buržoazija Milana Ramšaka Markovića izhaja iz poetike Luisa Buñuela, predvsem njegovega filma Diskretni šarm buržoazije, vendar Buñuelove motivike ne prevaja zgolj v gledališki jezik absurdne satire, temveč jo razširi v razmislek o krivdi, razredni zavesti, reprezentaciji nasilja ter nezmožnosti resničnega stika z realnostjo. Besedilo vzpostavlja svet, v katerem liki vztrajno poskušajo ohraniti rituale meščanske normalnosti – večerje, kulturne dogodke, poslovne odnose, televizijsko produkcijo –, vendar jim realnost neprestano uhaja izpod nadzora. Uprizoritev v režiji Nine Ramšak Marković se pri tem izogne klasični narativni progresiji; razvija se asociativno, skozi motive, podobe in razpoke družbenega reda postopoma drsi iz prepoznavnega vsakdana v območje sanjskega in halucinatornega.
Že uvodni prizor, v katerem Eva in Rok tavata po predmestju in ne najdeta restavracije, vzpostavi temeljni dramaturški princip uprizoritve: izgubljenost. Poleg fizične dezorientacije udejanja občutek družbe, ki ni več zmožna jasno določiti lastnega moralnega, političnega ali simbolnega koordinatnega sistema. Liki neprestano poskušajo nekaj organizirati, izpeljati ali nadzorovati – večerjo, družabni stik, umetniški projekt, politično izjavo – vendar vsak poskus razpade v absurd. Skozi sanjski, vendar še vedno realistično zasidran obisk policije se prizor postopoma prevesi v kafkovsko nočno moro, ki gledalca prek obrata klasične revolucionarne fantazme – kjer največja groza ni upor, temveč njegova odsotnost – vodi v grotesken policijski ritual. Od tod se širi v sanjske prostore kolektivne krivde, prepletene s podobami vojnega nasilja; v ekspresionistično mesto izgubljenosti, med galerijske prostore moralne reprezentacije, televizijski studio medijske simulacije ter nazaj v razpadajoče intimne odnose.
Vstop v prelivajoče se ravni družbene satire režija najprej začrta skozi minimalistično postavitev. Otvoritvena režijska estetika, ki temelji na izpraznjenem prostoru in stacionarni frontalni igri, v ospredje postavi praznino vljudnostnih mehanizmov in artificielnost buržoaznega vedenja. Igralci so pogosto postavljeni frontalno, obrnjeni proti občinstvu, njihove replike pa ne učinkujejo kot spontana komunikacija med liki, temveč kot mehanično reproduciranje družbenih obrazcev govora, zaradi česar vsakdanji pogovori dobijo izrazito izumetničen, skoraj performativen značaj. Absurd, ki ga ritualiziran jezik in koreografirana vljudnost sprva zgolj nakažeta, skozi abruptne montažne reze, glasbene vdore in prostorske spremembe postopoma preide v vse bolj kaotično prepletanje intimnega, političnega in fantazmatskega.
Igralski ansambel natančno vzpostavlja svet buržoazije, ki skuša za vsako ceno ohraniti podobo civiliziranosti, kulturnosti in moralne legitimnosti, medtem ko skozi govorico telesa, ritem dialogov in drobne reakcije ves čas pronicata tesnoba in nelagodje.
Režija Nine Ramšak Marković se pri Buržoaziji zdi posebej zanimiva prav zato, ker besedila ne poskuša »udomačiti« v klasično realistično gledališče, ampak ohranja njegovo nestabilnost kot nekakšen tok medbesedilnih referenc, civilizacijskih podob in asociacij, začinjenih z religiozno ikonografijo. Izhajajoča iz vprašanja, kako na odru ustvariti občutek, da se stvarnost ves čas izmika, najde ključ v delu z ostrimi prehodi. Skozi precizno koreografijo, prostorske transformacije, glasbene kontraste in spremembe tonalitet vzpostavi notranji tok predstave, gibajoč se med različnimi registri reprezentacije: med realizmom, grotesko, ritualom, političnim teatrom, televizijskim spektaklom in filmskimi inserti. Pri tem ne poskuša skrivati artificielnosti gledališča, ampak jo uporablja kot princip razkrivanja družbene performativnosti. Velik delež transformativne uprizoritvene logike nosi vizualno-zvočna ekipa: scenograf Igor Vasiljev, kostumografka Tina Pavlović, avtorica glasbe Jera Topolovec in avtor videa Miloš Tomić. Skozi kompleksne spremembe scenske estetike predstavo vodijo od abstraktne frontalnosti do ekspresionističnih mestnih krajin, medijskih in kulturnih prostorov, skoraj klubskih svetlobnih atmosfer in salonskih meščanskih interjerjev.
Hkrati režija učinkovito niha med humorjem in grozo. Humor deluje kot simptom nelagodja in mehanizem zanikanja, ki razkriva nezmožnost resničnega stika z zgodovinsko travmo in obdajajočim nasiljem. Vzpostavlja se skozi večplastno preigravanje medbesedilnih referenc, popkulturnih in političnih aluzij, precizno tempiranega igralskega ritma ter inkongruence med videnim in izrečenim. Osrednje mesto pri tem zavzemajo reference na popularno kulturo, reklame, televizijo in gastronomijo, ki jih predstava uporablja kot simptome sodobne potrošniške civilizacije. Večerje, restavracije in lakota postajajo simboli družbe, ki skuša eksistencialno praznino zapolniti z nenehno konzumacijo, medtem ko televizijski spektakel in estetika oglaševanja proizvajata iluzijo normalnosti in družbene stabilnosti. Folklora in narodnozabavna kultura v predstavi delujeta kot ideološki aparat normalnosti, medtem ko se pod njihovo površino razkrivajo popolna izpraznjenost družbenih obrazcev, potlačeno nasilje in razpad skupnega horizonta smisla.
Igralski ansambel natančno vzpostavlja svet buržoazije, ki skuša za vsako ceno ohraniti podobo civiliziranosti, kulturnosti in moralne legitimnosti, medtem ko skozi govorico telesa, ritem dialogov in drobne reakcije ves čas pronicata tesnoba in nelagodje. Uprizoritev pri tem zavestno razprši središče dogajanja – ni enega samega osrednjega lika ali stabilne perspektive, temveč se težišče neprestano premika med različnimi figurami, kar ustvarja občutek družbe brez jasnega centra in skupnega orientacijskega sistema. Posebej izstopata Blaž in Martina Potočnik (Primož Pirnat in Bernarda Oman), ki ju igralca oblikujeta z mešanico lahkotne meščanske uglajenosti, samoumevnega privilegija in skoraj komične potrebe po ohranjanju nadzora nad vsako situacijo. Ravno v teh na videz banalnih družabnih pogovorih se postopoma razkrivajo razpoke njunega sveta – prikrita ksenofobija, strah pred izgubo statusa, potreba po potrditvi in latentna krivda.
Eva (Miranda Trnjanin) deluje kot ena najbolj notranje razcepljenih figur uprizoritve. Njena igra temelji na napetem ritmu med naveličanostjo, izgorelostjo, umetniško ambicijo in banalnostjo produkcijske mašinerije, pri čemer ves čas ohranja občutek notranje izpraznjenosti in tihe frustracije. Jure Rajšp kot Rok vzpostavi izrazito figuro dezorientacije; zadržana, skoraj pasivna prezenca ustvarja občutek človeka, ki izgublja sposobnost orientacije v svetu nenehne simulacije in izmikajoče se realnosti. Poleg Tjaše Železnik kot Inge Dorpmüller in Gašperja Jarnija kot Boruta Dremelja, ki vsak na svoj način poosebljata praznino kulturne in intelektualne performativnosti, velja izpostaviti tudi igralce, ki skozi predstavo prehajajo med več različnimi vlogami in s tem dodatno poudarjajo fluidnost uprizoritvenega sveta. Iva Krajnc Bagola, Lotos Vincenc Šparovec, Jožef Ropoša in Jaka Lah s premiki med različnimi družbenimi tipi vzpostavljajo občutek družbe brez stabilnih identitet in jasnega središča.
Buržoazija presega satiro privilegiranega razreda in deluje kot širša podoba civilizacije, ki je izgubila sposobnost resničnega konflikta, kolektivne aktivacije in politične transformacije. Njeni liki ostajajo ujeti v kroženju med večerjami, podobami, medijskimi simulacijami in praznimi rituali, medtem ko se pod površino kopiči občutek tesnobe, ki ga ni več mogoče jasno artikulirati. Predstava pri tem gledalca ne postavi v udoben položaj moralnega opazovalca, temveč ga postopoma vključi v isti aparat reprezentacije, potrošnje in zanikanja, ki ga razkriva na odru.
Vir: http://veza.sigledal.org/kritika/spektakel-izgubljenosti-r