Foto: Arhiv LGMb
Manica K. Musil: Arhitekta bova! Lutkovno gledališče Maribor, premiera in datum ogleda 18. 4. 2026.
Foto: Arhiv LGMb
Lutkovna uprizoritev Arhitekta bova! v režiji Jane Nunčič za občinstvo od 4. leta in za prvo triado, nastala po istoimenski slikanici Manice K. Musil, ki je s Tejo Kovač Lozar tudi avtorica likovne podobe, z ustvarjalno ekipo pa soavtorica uprizoritvenega besedila, pri raziskovanju področja arhitekture in urbanega prostora gradi na igrivosti tako v vizualnem kot uprizoritvenem in izvedbenem materialu. Avtorska ekipa ter igralca Vesna Vončina in Andraž Jug vzpostavijo dinamičen svet otroške domišljije in igre, ki se pokažeta kot prvovrstna gibalca odrskega dogajanja. Sta tisti vzgib, s katerima izvajalca nenehno gradita in preoblikujeta odrski prostor ter njegovo življenje, pri čemer se organsko povezujeta tudi s prakso arhitekture in mišljenjem, kakšne prostore vzpostaviti in kakšen je njihov pomen glede na to, kaj lahko v njih počnemo, kako se po njih gibamo in podobno.
Uprizoritev v tem vsebinskem okviru ni niti malo didaktična, prej se kaže kot – skorajda nekoliko nenamenska – razigrana radost ustvarjalne otroške igre, ki jo Vesna Vončina in Andraž Jug vitalno podmažeta in v polnosti pripeljeta na površje. Njuno izvedbo uokvirja kopica ploskovitih scenografskih elementov, ki likovno izhajajo iz ilustracij slikaniške predloge in se z njo povezujejo na estetski ravni, čeprav taktilnost in teksture avtoričine tehnike tekstilnih kolažev – tekstilni materiali, vrvice in kosi blaga, s katerimi so oblikovane različne črte, oblike, obrisi in vzorci na lutkah ali scenografskih elementih – v razdalji do odra Velike dvorane ne dosežejo polne izraznosti. Osnovno platformo njunega igralnega prostora predstavlja vertikalna stena iz belega platna, na katero izvajalca postavljata in razmeščata elemente – dele hiš in prostorske infrastrukture, ki se z magneti zlahka pritrdijo ali snamejo s površine. Princip, uporabljen že v uprizoritvi Pobalinska pujsa (rež. Miha Golob, 2016), prav tako nastali po slikanici in v avtorstvu likovne podobe Manice K. Musil, omogoča tekoče in lahkotno sestavljanje, razstavljanje in preoblikovanje slikovne površine, podobno kolažnemu postopku, ki se z različnimi režijskimi rešitvami širi v odrski volumen. Stenska površina v Arhitekta bova! s petimi barvastimi odprtinami že v osnovi spominja na hišo z okni, v poglobljenosti teh odprtin izvajalca tudi ustvarita notranjost posameznih prostorov, v nadaljevanju pa te odprtine z dodanimi strehami zlahka postanejo hiše same ter kot različne stavbe z dodanimi zunanjimi urbanimi elementi izoblikujejo podobe različnih predelov javnega prostora – naselje stanovanjskih stavb, ki jih povezujejo ceste, trg s cerkvijo, slaščičarno in gledališčem kot živahno srečevališče, park za igranje, nebotičnike.
Uprizoritev v tem vsebinskem okviru ni niti malo didaktična, prej se kaže kot – skorajda nekoliko nenamenska – razigrana radost ustvarjalne otroške igre, ki jo Vesna Vončina in Andraž Jug vitalno podmažeta in v polnosti pripeljeta na površje.
V tej gradnji je prostora za domišljijo in ustvarjalnost veliko. Izvajalca (se) sprašujeta »kaj pa, če« in nato zdrvita v novo dogodivščino oblikovanja bivalnega ali urbanega prizorišča. Že kamni in kamenčki, s katerimi se kot otroka igrata in z njimi gradita, sicer povsem običajni, dostopni predmeti, so neilustrativni štirikotniki neravnih oblik, ki izvrstno prevzamejo vlogo hiš in streh. Enostavne nepravilne geometrijske linije stavb in naravnih elementov ter podolgovate vijugaste ceste ali reke že na likovni ravni razgibavajo vzorci, barve in njihove postavitve, s katerimi se postopoma izrisuje zemljevid mesta in življenja v njem. Tudi manjše, prav tako ploske lutke raznolikega živalskega prebivalstva dodobra razgibajo ta svet, uprizoritveno in domišljijsko. Izvedbeno dogajanje poglablja dinamičnost z režijsko in dramaturško (dramaturg Domen Šuman) spretno odmerjenim prepletom igre, animacije lutk in scenskih elementov, glasbenih momentov in interaktivnih vložkov. Vesna Vončina in Andraž Jug v izvedbi zavzameta prepričljivo lego, ki brez morebitne negotovosti spaja izvedbeno funkcijo in vlogo otrok – simpatična v tem smislu je tudi pozicija izrekanja ugank iz vloge in s perspektive otroka s spodbujanjem soigralca in njegovim občutkom nerodnosti pri naslavljanju gledalcev kot vrstnikov –, ob tem pa upravljata še vse scenografske elemente in lutke živali na palicah (s pomočjo scensko-odrskega mojstra Grega Tanaceka v ozadju stenske površine). Otroška igra in domišljijski motivator »kaj pa, če« vzpostavljata stabilen okvir, znotraj katerega so tekoče vzpostavljena tudi prehajanja pri vzpostavljanju različnih prostorov in situacij, ki se organsko širijo od posameznega doma k večjim in kompleksnejšim urbanim strukturam, od raziskovanja našega najbolj poznanega okolja do odkrivanja širše okolice. Pisani mestni vrvež posameznih prizorov, od družine zeber v svoji hiši do krokodila na skiroju, žirafe, ptičkov, ribic in pisane druščine, ki si privošči sladoled v slaščičarni na trgu, v ritmu dopolnjuje in povezuje tudi nekaj pesmi (avtor glasbe Rok Zalokar), od rapa do nekaj beatboxa, zlivajoč se v celoto razgibane otroške arhitekturne igre, ki jo odmerjajo ritem, ponavljanje in nadgrajevanje.
Izvajalca se po otroško in s humorjem poigravata tudi z vprašanjem, kdo je arhitekt. Področje arhitekture, osnovnih arhitekturnih elementov, pojmov, odnosov in funkcij se skozi celotno dogajanje kaže predvsem kot stranski produkt živahne otroške igre; sproščene igrivosti, ki jo poganja želja in ne cilj. Uprizoritev Arhitekta bova! tako zgradi vibranten otroški svet, ki ga v temelju določajo radovednost, raziskovanje in preizkušanje ter ki v udejanjanju otroške domišljije in raznih idej v tem odrsko nenehno preoblikujočem se prostoru neobremenjeno in nevsiljivo, vizualno in uprizoritveno privlačno v zavest pripelje tudi razmislek o prostorih in okoljih, v katerih bivamo.
Vir: http://veza.sigledal.org/kritika/igriva-arhitektura-r