Foto: Alan Proosa
Refleksija solo predstave Predpreteklik avtorja/izvajalca Marta Kangra (Stara mestna elektrarna, Ljubljana, datum ogleda 17. 5. 2026).
Foto: Alan Proosa
Nepopolne preteklosti
V uprizoritvenem prostoru se zadnje čase pogosto srečujemo s temami spominjanja in pozabe, ki so pogosto obravnavane skozi prizmo intimnega (denimo Razmetana soba Klemna Kovačiča in Nika Žnidaršiča/LGL, 2022/ ali Točke izginjanja Maje Kunšič in Kaje Lin J. Avguštin /Kunšič in Lin J. Avguštin, 2025/), žalovanja (Kidričeva 29c Martina Mlakarja in Tajde Lipicer /LGL, 2024/ in Agmisterij Klemna Kovačiča /AGRFT in Bunker Ljubljana, 2024/), redkeje pa tudi kolektivnega spomina (tako se denimo avtorski projekt Boško in Admira v režiji Žive Bizovičar (Slovensko mladinsko gledališče, 2025) aktivno ukvarja z grajenjem kolektivnega spomina skozi razne politične in intimne cilje); 17. in 18. aprila 2026 pa smo imele v Stari mestni elektrarni priliko uzreti še solo Predpreteklik estonskega performerja Marta Kangra. Performans se je teme spomina loteval skozi izrazito filozofsko prizmo, pri tem pa je razmislek o spominu povezal s premislekom o plesu, performansu in sestavnih elementih uprizoritvenega dogodka.
Kangro razmislek o spominu črpa predvsem skozi sebe, iz svoje osebne in performativne zgodovine, ki ju prepleta s fiktivnimi dejstvi. V Predpreteklik vnaša prizore in motive, ki jih je raziskoval že v svojih prejšnjih performansih. Najbolj se navezuje na performans iz leta 2009, Can’t Get No/Satisfaction, kjer se je že ukvarjal z odnosom med plesom in performativno umetnostjo (Kangro je kariero pričel kot baletnik v talinskem Narodnem baletu) in vzpostavil svoj pristop k publiki: ta (v skladu s paradigmo performansa) prevprašuje pozicijo gledalke, ki jo Kangro raziskuje zlasti prostorsko. Tako smo bile ob vstopu v Predpreteklik povabljene, da se usedemo kjerkoli na tla okoli performerja, medtem ko so bile tribune prekrite z belo kopreno. Kot je kasneje pojasnil v eni svojih – morda resničnih, a verjetno ne – zgodb, kjer je na prvi dan dela prišel v gledališko dvorano, ki jo je zaradi prenove strehe povsem zalila voda, z izjemo tribun, je namreč pozicija občinstva v klasičnem gledališču najvarnejša, on pa si želi, da bi bila publika z njim tam, kjer je tistega dne tako silno deževalo – na nevarnem območju in ne zasidrana v varni anonimnosti avditorija. Kangro želi aktivno gledalko, ki pa jo mestoma tudi vključuje v interakcijo – tako se ob začetku performansa spozna z eno izmed nas in pojasni, da mu je sicer udobneje nastopati pred nekom, ki ga ne pozna tako dobro kot nekatere druge v dvorani (Kangro je precej pogost rezident v Stari mestni elektrarni). Sicer se v svoji komunikaciji s publiko – nekoliko kontradiktorno – nato največ nanaša ravno na tiste, ki jih pozna že od prej, zato nam umanjka občutek pristnega stika s širšo publiko.
Predpreteklik, angleško naslovljen kot Past perfect, je torej vse prej kot popolna rekonstrukcija performerjeve zgodovine.
Vendarle pa prisotnost publike v performerjevem prostoru gibanja in izrekanja vzpostavlja med performerjem in motrečimi določen stik, če ne drugega, so na tleh posedene gledalke lahko tudi ovire, med katerimi spretno slalomira Kangro, ko pripoveduje še eno izmed svojih zgodb. Publika je tudi soproizvajalka pomenov, ko eni izmed gledalk Kangro večkrat zaporedoma seže v roko in izreče, da lahko večkrat ponovljena gesta izgubi svoj pomen – ali pa pridobi novega; tako kot je, navsezadnje, ples zgolj zaporedje gibov, samih po sebi lahko banalnih in brez pomena. To ponavljanje in prevpraševanje pomenov pa kulminira ravno v sprehodu med publiko, kjer Kangro s stilizirano, poskočno hojo opisuje moškega iz svoje vasi, ki je hodil točno tako – nakar mu po dolgem vzpostavljanju skozi hojo in pripoved spodnese tla, ker je ta hoja pravzaprav pripadala čisto drugačnemu moškemu iz njegove vasi … In ne, po nekaj minutah izvemo, da tudi ta ni bil pravi. Kangro se stalno igra z resničnostjo povedanega, skozi njegovo ponavljanje vedno istih gibov, na katere se lepijo različne zgodbe in konteksti, začnemo dvomiti o resničnosti povedanih dejstev in spominov. Ravno preverjena resničnost nekaterih dejstev pa je tista, ki nas vedno znova ohranja pri dvomih o neresničnosti drugih pripovedanih informacij. Tako denimo natančno popiše zgodovino dvorane Stare mestne elektrarne in se navezuje na performanse in performerke, ki jih imamo navado spremljati v dvorani, s tem pa nas zaziblje v kolektivno izkušnjo – v kolektivno zgodovino oziroma v kolektivni spomin. Ta pa je vendarle lahko varljiv; kot individualni je tudi kolektivni spomin lahko nepopoln ali pa celo prikrojen, da bi ustrezal določenim narativom.
Kangro se je v spomin slovenske publike sicer vpisal predvsem kot soustvarjalec v trojici rojakov Kangro, Epner in Ulfsak, ki se je leta 2021 predstavila na festivalu Mladi levi z uprizoritvijo Ostane, kot je in bolj nedavno, leta 2023, v sodelovanju z Beton Ltd. z uprizoritvijo Fun Fact. Medtem ko se je Ostane, kot je odvijala v avditoriju in je bil oder zagrajen z belo steno ter so se performerji presedli k publiki, se je publika v Fun Factu razsedla v več skupin, ki so tekmovale v kvizu. Tako pri Kangrovem skupinskem kot pri njegovem solo delu je značilen kolektiven obstoj nastopajočih in publike, ki niso več zgolj tiste, ki gledajo, pač pa tiste, ki soustvarjajo. Odrski elementi so minimalni: v Predpretekliku je to zgolj šestero plastičnih pravokotnikov, ki na začetku performerju služijo kot podlaga za razgibavanje, na koncu pa jih sestavi v nepopolno kocko: šibko konstrukcijo, ki se lahko zdaj zdaj podre; kot se lahko razgradi spomin, ki je že sam po sebi zgolj nestabilna rekonstrukcija doživetega in videnega. Predpreteklik, angleško naslovljen kot Past perfect, je torej vse prej kot popolna rekonstrukcija performerjeve zgodovine, če pa je uprizoritev tisto, kar se splete med performerjem in publiko, pa v svojem pomanjkanju dosledne interakcije s širšo publiko tudi ne povsem popoln performans; ravno toliko, kot je nastavljal premislek o kolektivnosti spomina, se je tudi zapletal v osebne resnične in neresnične zgodovine, ki so gledalko lahko mestoma zabavale, jo mestoma napeljale k razmisleku, a so naposled ob kopičenju podobnih si strategij konstrukcije narativa/giba in njuni postopni, počasni dekonstrukciji zvodenele v relativno posplošeni ugotovitvi, da spomin ni nikoli popoln.
Vir: http://veza.sigledal.org/kritika/razgradnja-spominov-r