SNG Nova Gorica, Anton Pavlovič Čehov: ČEŠNJEV VRT, režija Tamara Damjanović, premiera 28. maj 2026.
Tamara Damjanović, rojena leta 1987 v Osijeku, je leta 2011 diplomirala iz hrvaškega jezika in književnosti na Filozofski fakulteti v Osijeku, leta 2018 pa je zaključila študij gledališke režije in radiofonije na Akademiji dramske umetnosti v Zagrebu. V času študija na Akademiji je delovala kot lektorica za hrvaški jezik. Njeno izobraževanje s številnimi predmeti s področja književnosti in gledališča na obeh fakultetah je poglobilo njen interes za pisanje besedil in za njihovo izvedbo oziroma prenos v gledališko prakso.
V študijskem letu 2015/2016 je ustvarila svojo prvo uprizoritev Proletio je tihi anđeo (Tihi angel je poletel) po motivih Galeba (Utva) Antona Pavloviča Čehova, ki je gostovala na festivalu Gavelline večeri in ji odprla pot v profesionalno gledališče ter hkrati pomembno zaznamovala njeno nadaljnje ustvarjanje.
Režiserko enakovredno zanimajo tako klasična kot sodobna besedila, ne glede na to, ali gre za prozne, dramske ali filmske predloge. Njen način režije narekujejo sama besedila, v katera pa pogosto posega z izrazitejšimi dramaturškimi intervencijami. Besedilo razume kot izhodišče, ki ga s črtanjem in z dopisovanjem novih delov zgodbe ali dialoga prilagodi osebnemu zanimanju, pri čemer pogosto vključuje tudi proces improvizacije z igralci. V takšnem načinu dela išče prostor za lastno ustvarjalno izražanje in za izražanje igralcev ob hkratnem spoštovanju izvornega materiala.
Kot asistentka režije je Damjanović sodelovala s priznanim režiserjem Paolom Magellijem. Režirala je vrsto uprizoritev v številnih hrvaških institucionalnih in izven institucionalnih gledališčih, v Sloveniji pa komedijo Popolni tujci (SNG Maribor, 2019), ki je prejela tudi več nagrad tako kot ostale njene uprizoritve – med drugim uprizoritvi Sjećanje šume (Spomin gozda) (GDK Gavella Zagreb, 2018) in Srce veće od ruku (Srce, večje od rok) (GDK Gavella Zagreb, 2017). Deluje tudi na področju radia in drugih medijev ter sodeluje v različnih interdisciplinarnih projektih. S svojim dosedanjim opusom se uveljavlja kot samosvoj in prepoznaven glas sodobne gledališke režije v širšem regionalnem prostoru.
Češnjev vrt je klasika, eno najbolj znanih del svetovne dramatike, šolsko branje, pa vendar v Sloveniji sploh ne tako pogosto uprizarjano, v Novi Gorici sploh prvič. Kaj je vas pritegnilo k uprizoritvi tega besedila?
Čehov je eden mojih najljubših piscev ne zgolj dramske, temveč svetovne književnosti nasploh. Z avtorsko priredbo njegovega Galeba (v slovenskem prevodu tudi Utva) sem naredila svoje prve korake v profesionalno gledališče. To je bilo natanko pred desetimi leti, zato na neki način z vrnitvijo k Čehovu zaznamujem tudi svojo malo osebno in profesionalno obletnico. Češnjev vrt je Čehovovo zadnje dramsko delo in je izjemno večplastno. Vanj je po eni strani vtkano njegovo celotno življenje, po drugi strani pa predstavlja jasen prerez družbenih silnic tistega časa, ki močno rezonirajo tudi z današnjim svetom tako na človeški kot družbeni ravni.
Češnjev vrt ni samo zgodba o veliki osebni izgubi, je tudi zgodba o nezmožnosti sprejemanja spremembe. Kako se je vas osebno dotaknilo to besedilo?
Mislim, da so dramska besedila, ki jih izbirajo režiserji, odraz njihovega notranjega sveta. Besedilo in režiser sta kot koščka sestavljanke – pri branju se nekaj preprosto intuitivno poveže. Vsaj pri meni je tako. Šele kasneje pride miselno spoznanje o tem, zakaj sem izbrala določen tekst. Večino svojega gledališkega dela gradim na raziskovanju medčloveških odnosov, načinov, kako se (ne) povezujemo, velikih silnic, ki nas v življenju odpirajo ali nam stojijo na poti, kot sta ljubezen ali smrt … Na kratko, osebno me zanima, kaj vse obstaja v prostorih človeške duše, preko Čehovovih likov se je zelo naravno podati v to preizpraševanje.
Uprizarjamo vašo priredbo besedila, ne izvirne verzije. Kaj so bistvene poteze in vodila te priredbe?
Pri delu na vsaki uprizoritvi zelo vztrajam pri ritmu. Čeprav priredba ohranja Čehovovo kronologijo in razdelitev na štiri dejanja, je bil izvirni tekst zame izhodišče za drugačno dramaturško strukturo. Integralno besedilo sem z nekaj krajšanja in dopisanega dialoga preoblikovala v niz manjših dramskih situacij, da bi se okrepili odnosi in poudarila sicer subtilna konfliktnost. Po eni strani je bil cilj priredbe odpreti dinamično scensko igro, po drugi pa imajo vsi liki v tem besedilu nekaj za povedati in z vsakim od njih je mogoče čustvovati. Zato sem vsakemu od njih, ne glede na to, ali gre za »glavni« ali »stranski« lik, v priredbi želela razširiti prostor.
Češnjev vrt je Čehov označil za komedijo, čeprav ga večkrat beremo kot melanholično dramo. Priredba je komičnost vsekakor intenzivirala. Kako to utemeljujete?
Najprej se zastavlja vprašanje, v čem sploh je humor v Češnjevem vrtu. O tem sem tudi sama veliko razmišljala, kasneje smo se o tem pogovarjali vsi skupaj na bralnih vajah. Čehov je imel velike spore s Stanislavskim glede postavitve besedila. O tem obstajajo jasne sledi v pismih, ki jih je pošiljal svoji soprogi Olgi Knipper, igralki, ki je v krstni uprizoritvi igrala Ranevsko. Motili so ga veliki izbruhi čustev, zlasti jok, ki ga je bilo po njegovih zapisih v režiji Stanislavskega absolutno preveč. Zanj je to bila komedija, ker je želel ljudem pokazati, kakšni so. V prepoznanju je torej ključ humorja – in to gotovo drži. Češnjev vrt tako zagotovo ni komedija v ožjem smislu besede, prav tako pa tudi ne drama neprenehne in enormne teže. Čar tega besedila je v srečanju komičnega in dramskega – teža postane vidna šele takrat, ko ji je zoperstavljena neverjetna lahkotnost, in obratno. Prav to srečanje sem želela poudariti, deloma s priredbo, deloma z režijo v prevladujočem komičnem ritmu.
Vaše uprizoritve pogosto tematizirajo posameznika, ujetega v družbene ali notranje strukture. Kako v tej luči vidite like v Češnjevem vrtu?
Čehovova veličina je med drugim v tem, da je za vsakega od svojih likov našel razumevanje. V Češnjevem vrtu imamo pahljačo zelo različnih likov brez kakršnekoli obsodbe kateregakoli izmed njih. Čehov je bil pisatelj neverjetne biografije. Neobičajno srečanje dveh poklicev, v katerih se je vzporedno razvijal kot pisec in kot zdravnik, je oblikovalo njegovo specifično videnje Človeka kot takega. Mislim, da je nezmotljivo znal prepoznati vse naše omejitve, ki so zelo pogosto banalne in neumne, a si ne znamo pomagati, da bi jih premostili – prav to je tisto, kar je intrinzično človeško, in v čemer se vsi zlahka prepoznamo. V njegovem celotnem opusu Češnjev vrt to temo morda odpira najbolj neposredno.
Ali vam je kateri od likov posebej blizu in zakaj?
V tem besedilu so vsi liki brez pretiravanja kompleksni in zanimivi – vsak na svoj način. Čeprav predstavljajo različne ljudi z različnimi zgodbami in motivacijami ter tudi postopki (od katerih bi nekateri lahko bili moralno sporni), ni klasične delitve na »dobre« ali »slabe« like – pri vsakem je preprosto kakšna stran nekoliko močneje poudarjena. Zato bi mi bilo zelo težko reči, da mi je kdo najljubši, saj lahko v vsakem od njih vidim zrcalno podobo vsaj majhnega dela sebe. Prej bi rekla, da obstajajo liki, katerih zgodbe so mi bližje, kot tudi tisti, v katerih zgodbah prepoznam nekatere sebi bližnje ljudi (ali pa tiste, ki sem jih imela v mislih, ko sem pripravljala priredbo). Če bi že koga morala posebej izpostaviti, bi bil to Jepihodov. Njegova dobronamernost in neponarejena ljubezen do Dunjaše sta svet zase. Lepo bi bilo, če bi bilo tega sveta v našem svetu nekoliko več.
V Češnjevem vrtu ima pomembno vlogo tudi prostor – hiša, vrt, pokrajina. Scenografija je delo vaše stalne sodelavke, scenografinje in kostumografinje Marite Ćopo. Kako ste pristopili k prostoru v tej uprizoritvi?
Ko sem brala o Čehovu, sem pobližje razumela način, na katerega je živel on sam in na katerega so lahko živeli liki, o katerih piše. Posebni letni dvorci, kjer so preživljali čas, so bili kot železniška postaja – mesto, kjer je stalno bilo, nanj prihajalo in z njega odhajalo ogromno ljudi, ki so se v gosteh neredko zadrževali tudi mesece. Zato sem želela, da bi bil tudi prostor našega Češnjevega vrta prav to – vrt kot mesto povezovanja (in razhajanja) vseh teh usod, ki v določenem trenutku skozenj prehajajo. Osebno mi je najpomembneje, da prostor odpira igro, posebej ko gre za veliko igralsko zasedbo, kot je to v tem primeru. Marita je izkušena gledališka poznavalka in velika estetinja; že dolgo se tudi dobro poznava, podobno sva senzibilni in mnoge stvari intuitivno zlahka prepoznava. Dogovorili sva se glede osnovne ideje, skozi katero je zasnovala dramaturgijo prostora skozi štiri dejanja. Z enostavnimi spremembami scenskih elementov tudi sam vrt skozi uprizoritev dobiva drugačno življenje, prav tako kot liki, katerih zgodbe nosi.
Tudi glasba Katarine Ranković je v uprizoritvi zelo izrazita, z zanimivo dramaturgijo.
Češnjev vrt odpira številne teme, ena najizrazitejših pa je prav gotovo menjava starega časa in prihod novega. Istočasno se skozi to menjavo razpirajo tudi boleče in intimne osebne zgodbe. Čehov je v besedilo vpisal specifičen »umirajoč« zvok iz daljine, ki je podoben počeni struni. Najino razmišljanje o glasbi se je začelo prav pri tem zvoku. Dodelili sva mu inštrument – violino – in ta violina je postala nosilka atmosfer oziroma lajtmotiv, ki se vzporedno z razvojem dogajanja stopnjuje in se na koncu preobrazi v nekaj drugega. Na začetku je znak osebnih spominov, skozi uprizoritev pa postaja odsev novega časa, ki prihaja in neusmiljeno »tepta« vse pred seboj. Po drugi strani v prizorih glasba harmonike (ki jo izvaja Peter Harl, gre pa za aranžmaje ruskih ljudskih pesmi) predstavlja pravzaprav tradicijo, ki se s tem novim časom v njegovi silovitosti preprosto ne more kosati.
Kaj bi želeli, da gledalec odnese iz dvorane po ogledu te predstave?
V gledališču obstaja nekaj, tudi če se tega zavedamo ali ne, kar nas opominja, da je vse v življenju le trenutek. Je eden redkih medijev, v katerem živo telo nosi zgodbo, ki se v istem trenutku pred našimi očmi ustvarja in hkrati takoj tudi izgine. Igralski ansambel SNG-ja je zares močan – gre za zelo izrazite igralce z močno scensko prezenco, ki imajo izjemen potencial, da izpeljejo tako močne like in občutja. Češnjev vrt pa ni le zgodba o Čehovovih likih, temveč o vseh nas. Zato si želim, da bi naša uprizoritev gledalce dosegla prav na čustveni ravni, da bi iz dvorane odšli bogatejši za čisto, pravo čustvo (kakršnokoli bi že to bilo za vsakega posameznika).
In če bi morali Češnjev vrt povzeti v enem stavku?
Kot bi rekel Frank Sinatra: »That’s life.«(»To je življenje.«)
Delate s precej stalno ekipo zelo močnih ustvarjalcev. Kam ste namenjeni po končanem študiju Čehova?
Po Novi Gorici gremo v Split. Jeseni tam pripravljamo Andersenovega Kositrnega vojaka v Gradskem kazalištu mladih. Vsi smo v svojem bistvu ostali precej otročji, zato se pravljic vedno znova razveselimo.
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/tamara-damjanovic-teza-postane-vidna-sele-takrat-ko-ji-je-zoperstavljena-lahkotnost