Foto: Borut Bučinel
Anja Novak - Anjuta: Tekst telesa. Prešernovo gledališče Kranj, datum premiere 27. 3. 2026, datum ogleda 22. 4. 2026.
Foto: Borut Bučinel
Tekst telesa, besedilo Anje Novak - Anjute, je krstno uprizoritev doživelo 27. marca v Prešernovem gledališču Kranj. Z nagrado Slavka Gruma za najboljše dramsko besedilo nagrajeno delo je Novak, sicer članica igralskega ansambla Slovenskega mladinskega gledališča, odprla z raziskovanjem precej osebne teme – odnosa do lastnega telesa in kako se to obnaša v razmerju do uma. Avtoričino intenco je v uprizoritev kot režiserka in dramaturginja prevajala Tjaša Črnigoj.
Kot je opisala komisija nagrade Slavka Gruma, je Tekst telesa »izrazito sodobno delo«, kar se je ustrezno skladalo s samo uprizoritvijo. Na samem začetku nas deklica, ki jo igra Živa Selan, sooči z besedilom, celo njegovo fizično obliko, njegovo približno tematiko in predvsem atmosfero. Kljub neredkim metagledališkim trenutkom, ki nas iz zgodbe povedejo k samemu viru, torej k zapisu, se nam predvsem zaradi izredne igre že omenjene Selan in Staše Popović, ki uprizarja Telo, ne uspe izviti objemu precej tragične teme in atmosfere, ki jo pripovedovanje o njej vzbuja.
Zgodba, ki je nekako razmeščena na tri dele, se torej ukvarja z dekličinim pogledom na svoje Telo. Ločnica med njima je v besedilu zelo očitna, vendar jo avtorica v nekaterih delih popolnoma zabriše. Tako se deklica občasno sama, večkrat pa v dialogu z lastnim Telesom ubada z mejami uma in telesa; povod za to je bolezen, ki je prizadela tako um kot telo. Bolezen, ki je, kot opišeta avtorici, eno od psihičnih obolenj z najpogostejšim smrtnim izidom, to je anoreksija nervoza. Prepir med umom oziroma deklico ter Telesom pa vznikne, saj je anoreksija, kljub svojemu psihičnemu izviru, simptomatsko zelo fizična bolezen; in ko telo enkrat ne zmore več, ni pomembno, kaj oseba racionalno ali emotivno želi – venomer biva v telesu, ki pa je prišlo do konca svojih moči, ni zmoglo več delovati s tako malo energije, s takim odnosom človeka do samega sebe, s takim pomanjkanjem skrbi, s tako prekomerno, ekstremno malomarnostjo.
Dialoški segmenti med deklico in Telesom so največkrat časovno umeščeni tik pred katastrofo ali celo med samo dogajanje, ko telo odpoveduje, ko dejansko vzpostavi svoje meje in reče dovolj. Te dele podkrepi projekcija, ki prikazuje shirano, anoreksično telo s praktično nič maščobe, majhnimi mišicami, izsušeno kožo in zelo jasno vidnimi kostmi. Kljub tihemu vstopu same vizualije je fotografija izredno močna v svoji sporočilnosti.
Kot za nekatera »zgolj« fizična obolenja so tudi za psihična včasih vzroki poznani, včasih ne. Sprožilci dekličine bolezni so obravnavani v segmentih iz preteklosti, ki delujejo včasih popolnoma resnični, občasno pa kot namišljeni pogovori – deklica se z nežnimi, pristnimi in skoraj otroškimi vprašanji o telesu obrne na svoji ženski prednici, na svojo mamo (Darja Reichman) in na babico (Vesna Jevnikar) po očetovi strani. Hitro postane očitno, da nobena od njiju ni pretirano razmišljala o svojem telesu, obe sta bili nekako distancirani do tega dela sebe; bodisi sta ga smatrali za orodje bodisi zgolj za neko stvar, ki trpi, ki se ne more ali želi podrediti – nista se opazovali, nista bili nežni do sebe, njuni telesi sta jima bili kot nek tujek, ki ga nosita s seboj, nujno zlo. V pogovorih z njima trpi tudi deklica, saj odkriva, da njene težave izvirajo ne le iz nje same, temveč so medgeneracijsko prisotne. Pri deklici so le dosegle tolikšno intenziteto, postale so tako potencirane, da so prerasle v smrtno nevarne.
Tekst telesa je uprizoritev, ki močno potegne v razmislek o svojem odnosu do telesa in uma, v razmislek o izvoru nekaterih naših prepričanj in razumevanju izvora medgeneracijskih težav, in je hkrati uprizoritev, ki zna to upodobiti na koherenten, nežen, a hkrati dramatičen in nepatetičen način.
Tretji način opazovanja pa se dogaja s popolne distance – deklica in Telo se umakneta besedilu, ostaneta napol prisotna kot lika, a hkrati kot igralki in med samimi segmenti meandrirata med popolno potopitvijo v svoja lika ter igralkama, ki publiki razlagata besedilo in kontekstualizirata razlike med zapisom in odrsko uprizoritvijo. Morda se zaradi tako močnih delov ukvarjanja z dekličino preteklostjo in dialoških delov njenega trenutnega odnosa do Telesa ti metagledališki trenutki zdijo nekako neprijetno umeščeni. Resda je njihov namen najbrž točno to, da publiko premaknejo iz pozicije sočustvovanja in čustvenega pobega v pripoved, pa vendar se na odru vedejo nekako nerodno, skoraj štorasto. Kljub elegantnim preskakovanjem prizorov, ki so si različni v časovnem dogajanju, se ti med seboj koherentno prepletajo in gledalstvo uspešno povedejo skozi zgodbo, razlagalni deli besedila pa so, čeprav kratki, morda skoraj nepotrebni v sami uprizoritvi – tudi izpenjanje dekleta in Telesa iz njunih likov je malo moteče.
Drugi nerodni aspekt predstave, ki je sicer na trenutke simpatičen in nekakšna blaga poživitev žalostne in dramatične uprizoritve, pa so ptičica in ptički (Suzana Krevh, Rok Kravanja, Tea Vidmar). Te glasne entitete občasno funkcionirajo kot neka zunanja racionalnost, saj deklici nastavljajo osebnostno ogledalo, občasno pa kot bolezen, ki s svojim nezdravim prišepetavanjem deklici in Telesu potencirajo razkol med tema identitetama ene osebe. Oblečene so pisano, načičkano, skoraj rokokojsko, a sodobno, da spominjajo na drag kraljice, in precej čistemu in sivemu odru vdihnejo nekaj življenja – a včasih za ceno nesmiselnega primitivizma. Zabavni govorni vložki, ki velikokrat temeljijo na repeticiji, asociativnih besednih igrah ali ekstremnem igračkanju z glasom, so lahko popolnoma tragikomično umeščeni, v nekaj delih pa postanejo neprijetni, preglasni in celo rušitveni za samo poglobitev v odrsko dogajanje.
Kot je torej Tekst telesa uprizoritev, ki močno potegne v razmislek o svojem odnosu do telesa in uma, v razmislek o izvoru nekaterih naših prepričanj in razumevanju izvora medgeneracijskih težav, je hkrati tudi uprizoritev, ki zna to upodobiti na koherenten, nežen, a obenem dramatičen in nepatetičen način; ima pa, kot tudi deklica in njeno telo, rahle težave z lastno identiteto. Absolutno je zmožna funkcionirati kot celota razparceliranosti prizorov navkljub, a se ne more otresti določenih banalnosti oziroma nepotrebnih neprijetnosti, ki od časa do časa publiko vržejo iz gledališkega transa v zunanji svet popolnoma čustveno golo in nepripravljeno. To morda sploh ni problem samega besedila, nikakor ne igre, scenografije, kostumografije, luči ali glasbe – to zna biti popolnoma režijska odločitev, ki pač žal ne stoji na mestu. A kljub tema v resnici precej neresnima neprijetnostma je Tekst telesa resnično sodobna, inovativna in osebna predstava.
Vir: http://veza.sigledal.org/kritika/deklicin-pogled-na-svoje-telo-r