Visoka pesem o alegoriji sveta, v katerem ni nič tako slabo, da ne bi moglo biti še slabše

Avtor: Klemen Markovčič, Program Ars

"Sreča človeka sreča, ujeti se pa ne da." To je ena iz niza modrih misli Lisice iz pravljice Kristine Brenk Deklica Delfina in lisica Zvitorepka.


Foto: Pixabay

Gre za izjemno poetično pravljico, ki je morda nekoliko spolzela iz spomina, a bi jo veljalo priklicati s knjižnih polic, kjer potrpežljivo čaka na nove male in velike bralce. V kotih nekih spominov pa zagotovo ostaja istoimenska uprizoritev Lutkovnega gledališča Ljubljana v režiji Matije Milčinskega in likovni podobi Marlenke Stupica in Maje Mihelič iz leta 1975 z Nadjo Vidmar kot Delfino in Dušo Počkaj kot Zvitorepko v izvrstni animaciji Petra Dougana in Brede Hrovatin. Sicer pa se o tem, ali nesreča lahko osreči srečo, izjemno duhovito sprašuje tudi Ervin Fritz v radijski igri tega tedna Sreča in nesreča. Ko se človeku pripeti nesreča, ta rad reče, zakaj je doletela ravno njega. A ob tem se postavlja vprašanje, ali bi bila nesreča kaj manjša, če bi doletela koga drugega in ne njega. In ali je sreča zares vedno srečna. Empatija v svetu, ki tako pogumno poudarja le individualizem, bledi in izgublja svojo moč in pomen. Škoda bi bilo, če bi dokončno pozabili, kako pomembna sta bila nekoč, v nekem drugem času, tovarištvo in skupnost. Še posebej v zavratnih obdobjih je povezanost nujna. Ko bo dobro skupnosti, bo dobro vsakemu njenemu članu posebej. Sicer pa ta teden že pogumno korakamo v drugi del meseca, ko nas vse bolj vleče ven. Ko boste zunaj, pa ne pozabite, da je z vami na telefonu vedno tudi kakšna radijska igra. Kar tako. Za vsak primer. Da vas morda sreča na poti.

Antični ponedeljki na Arsu

V ponedeljkovi igri na Arsu nadaljujemo cikel dvajsetih najzanimivejših prizorov iz Homerjevih epov Iliada in Odiseja in Vergilove Eneide. Odlomke iz Trojanskega cikla je izbral in za radiofonsko predstavitev dramatiziral Jože Rode. V sklepnem delu naše trojanske trilogije smo pri prvem in drugem spevu Eneide v prevodu Frana Bradača. Izbor odlomkov je tokrat naslovljen s heksametrom Jaz se Danajcev bojim, pa četudi neso nam darove.

Pobudnik in urednik cikla iz leta 1995 je bil Vladimir Kocjančič, režiser pa Jože Valentič.

Alegorija sveta, v katerem ni nič tako slabo, da ne bi moglo biti še slabše

Torkova radijska igra na Prvem Sreča in nesreča po predlogi Ervina Fritza je alegorija sveta, v katerem ni nič tako slabo, da ne bi moglo biti še slabše, in zato je nesreča tista, ki jo vsi poznajo, sreča pa tako neznatna, da se je ne izplača omenjati. Obe protagonistki igre pa stavita. Nesreča se obveže, da bo sreči pokazala, kako lahko nesreča osreči človeka. Tekmici tako vodita in režirata dogajanje, v katerem se siromak spopade s svojo pametjo in nespametjo, z nepričakovanimi naključnimi dogodki.

Režijo igre iz leta 1997 podpisuje Jože Valentič, v naslovnih vlogah pa nastopata Saša Mihelčič in Iva Zupančič.

Najrahlejši vzgibi človeške psihe

Že naslov četrtkove igre na Arsu Visoka pesem po enodejanki francoskega avtorja Jeana Giraudouxa pove, da gre v igri za svojevrstno povezavo z znamenito Visoko pesmijo iz Biblije, za enega najlepših ljubezenskih spevov v svetovni književnosti, ki ga je postarani kralj Salomon namenil svoji mladi ljubimki Sulamit in z njim postavil večen spomenik ljubezni. A Giraudouxeva Visoka pesem se dogaja drugje – v Parizu ob izteku tridesetih let prejšnjega stoletja, na lepi terasi pariške restavracije. Na njej priletni predsednik Claude, očitno visok državni funkcionar, pričakuje svojo ljubimko Florence, dočaka pa konec njunega razmerja in hkrati tudi slovo od ljubezni. Giraudoux v zgodbi o ljubezni med predsednikom in mladim dekletom pokaže vse razkošne registre svoje pesniške domišljije in razodene tudi nekatere najrahlejše vzgibe človeške psihe.

Režijo igre iz leta 1967 po prevodu Radojke Vrančič podpisuje Hinko Košak, v osrednjih vlogah pa nastopata Majda Potokar in Vladimir Skrbinšek.

Lahkomiselnost ljudi

Kratka kriminalka Dolgoprsti prstan v soboto na Arsu v trku dveh prebrisanih prodajalcev, bogataša in njegovega tajnika, prikazuje, kako lahkomiselni so lahko ljudje.

Krajše prozno delo slovenskega pisatelja Vladimirja Bartola je za radio priredila Maša Praprotnik, leta 1998 pa zrežirala Irena Glonar. Nastopajo – Zvone Hribar, Aleš Valič, Jurij Souček in Vojko Zidar.

Ironija večne mladosti

V kratki radijski igri Pomlad v mestu na Prvem pa se satirik, pisatelj in dramatik Franček Rudolf s svojskim humorjem norčuje iz želje po večni mladosti. V humorni etudi je namreč opisal peripetije sedemdesetletnika, ki želi z novimi zobmi osvajati sladke šestdesetletnice.

Kratka radijska igra, v kateri avtor uperi prst v našo družbo, ki iluzijo večne mladosti tudi spodbuja, je nastala leta 2008 v režiji Klemna Markovčiča, v osrednji vlogi pa nastopa Andrej Nahtigal.

Neskončni in nerazumljeni pojavi vesolja …

Teden v nedeljo, kot vedno, sklepa radijska igra za otroke na Prvem. Poetična igra Kristalni cvet po predlogi Vinka Möderndorferja se dogaja med zvezdami in planeti, mladim in starim pa pripoveduje o neskončnih in nerazumljivih pojavih vesolja.

Igro iz leta 1993 je zrežirala Metka Rojc, v naslovni vlogi pa nastopa Nataša Tič Ralijan.

Vse igre so še mesec dni po predvajanju v radijskem etru na voljo na zahtevo na spletnih straneh Prvega, Arsa ali na RTV 365 in RTV Živ Žav.

 

Spored radijskih iger od 11. do 17. maja 2026

Ponedeljek, 11. maj – antični ponedeljki na Arsu
Radijska igra 22.05 (Ars) – Vergilij (prir: Jože Rode): Bili smo Trojanci, bil je Ilion – 18 (serija/drama)

Torek, 12. maj
Radijska igra 21.05 (Prvi) – Ervin Fritz: Sreča in nesreča (drama)

Četrtek, 14. maj
Radijska igra 22.05 (Ars) – Jean Giraudoux, Borut Trekman: Visoka pesem (drama)

Sobota, 16. maj
Kratka radijska igra 19.30 (Ars) – Vladimir Bartol, Maša Praprotnik: Dolgoprsti prstan (kriminalka)
Kratka radijska igra 22.40 (Prvi) – Franček Rudolf: Pomlad v mestu (komedija)

Nedelja, 17. maj
Radijska igra za otroke 8.05 (Prvi) – Vinko Möderndorfer: Kristalni cvet (pravljica 8+)


Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/visoka-pesem-o-alegoriji-sveta-v-katerem-ni-nic-tako-slabo-da-ne-bi-moglo-biti-se-slabse