Foto: Maša Pirc
ŠTUDENTSKO POROČILO: Okrogla miza z naslovom »Reprezentacija žensk: Pregled stanja v slovenski gledališki krajini«, ki je potekala 10. 4. 2026 v stolpu Škrlovec (56. Teden slovenske drame) v organizaciji Društva gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije.
Foto: Maša Pirc
Na sredini je sedela moderatorka Nika Švab, okrog nje pa so se razporedile govorke Ana Lorger, Nika Šoštarič, Manca Tea Devetak, Nastja Virk, Manca Lipoglavšek in Ula Talija Pollak. Ena izmed udeleženk v publiki je kar vzkliknila, da je zasedba zelo lepa. Res je bilo lepo prisluhniti poglobljeni debati sedmih talentiranih in izobraženih žensk na področju gledališča, s poudarkom na večji prisotnosti ženskih avtoric ter tematik, ki se vse pogosteje pojavljajo v uprizoritvenih praksah. Poskušale so začrtati teme in perspektive, katerih vidnost se povečuje, in obravnavati probleme, ki še vedno ostajajo.
Okrogla miza se je začela s citatoma, ki ju je izpostavila Nika Švab. Že nekaj let je namreč moč zaslediti izjave o vedno bolj prisotni feministični misli, kot je na primer zapisala komisija za podeljevanje nagrade Slavka Gruma v svojem lanskem poročilu: »V zadnjih petih letih smo ugotavljali, da v slovenskem dramskem pisanju poteka neke vrste preporod, da prihajajo novi, mladi avtorji in avtorice. Letos bi tej ugotovitvi lahko dodali še eno: vse bolj očitno postaja, da se dramsko pisanje umešča v polje feminizma. To pomeni, da v gledališki prostor končno vstopajo teme, ki so bile doslej vse prevečkrat spregledane. Še pomembneje pa je, da se te teme odpirajo na nove načine: vrstno bolj prodorne, poglobljene in natančne.« V svojem poročilu je na nezastopanost žensk opozorila tudi dr. Nika Leskovšek kot selektorica Festivala Borštnikovo srečanje leta 2022, in sicer je napisala: »Režiserke dobivajo občutno manj priložnosti za ustvarjanje in razvijanje svojih potencialov kot njihovi moški kolegi. Pri tem se pojavlja naslednji vzorec: režirajo pogosto lahkotnejše, manj kompleksne tekste, tekste za otroke, lahko tudi komedije in zanimivost – besedila iz slovenske dramatike, zlasti še nenagrajenih avtoric, pogosto režirajo na manjših odrih. Občasno se jim ponudi kakšen avtorski projekt.« Na tem istem festivalu je komisija podelila samo eno nagrado ženski, in sicer Lini Akif za mlado igralko. Za to nagrado je morala Lina odigrati tri vloge, je še poudarila Nika Švab.
Opažanje dr. Nike Leskovšek še bolj drži za ženske dramatičarke, ki jih v začetku praktično ni na repertoarju, ko pa so, so praviloma združene v omnibus. Nominacij ženskih avtoric, sploh teh, ki se ukvarjajo s polno zamejenimi temami, kot je na primer družinsko nasilje (fizično, spolno ali psihično), je malo. Z izjemo Katarine Morano tudi ni veliko dramatičark s kontinuirano podporo producentov, naj bo to javni zavod ali nevladna organizacija.
Po drugi strani pa je trenutno najbolj iskano in nagrajeno gledališko delo Nine Rajić Kranjac. Med odmevnejše avtorice sodijo Tjaša Črnigoj, Živa Bizovičar, Varja Hrvatin in že omenjena Katarina Morano pa tudi Jasna Žmak ter Simona Semenič. Kot primeri aktualnih feminističnih tem so bile omenjene predstave Umetnost življenja: Umor na podeželju, Moška v spodnjicah, Now, Suddenly, I was a Creature of Vice, Spolna vzgoja II in Tatovi podob.
Moderatorka okrogle mize je govorkam postavila vprašanje, ali smo priča neki feministični avantgardi. Udeleženke okrogle mize so v razpravi zavzele kritično stališče do uporabe termina avantgarda v povezavi s trenutno povečano prisotnostjo feminističnih tem v slovenskem gledališču. Po njihovem mnenju ne gre za pojav nove, temveč za proces zapoznele institucionalizacije praks, ki so bile na neodvisni sceni, v performansu in znotraj skupnosti LGBTQ+ močno prisotne že v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Govorke so poudarile, da je trenutni porast teh tematik v osrednjih gledaliških institucijah mogoče razumeti kot odziv umetnosti na sodobno družbenopolitično klimo in trende retradicionalizacije družbe, podobno, kot so se te prakse razcvetele ob razpadu Jugoslavije in takratnih poskusih omejevanja pravic žensk. Predstava 55. člen v režiji Tjaše Črnigoj govori prav o tem, da so ob osamosvojitvi Slovenije želeli izbrisati člen v ustavi, ki bi ženskam omogočal pravico do splava.
Napredek se trenutno kaže predvsem na vsebinski ravni, medtem ko strukture moči ostajajo nespremenjene.
Kljub temu da priznavajo dragocenost prehoda teh vsebin iz aktivističnega mehurčka v širšo javnost, opozarjajo na dvoličnost trenutnega stanja. V večini gledališkega prostora ne vlada enoznačen napredek, temveč nenavadno sobivanje: na eni strani sicer prihaja do razcveta relevantnih tematik (splav, ženska enakopravnost, femicid), na drugi strani pa institucije še vedno producirajo in nagrajujejo dela, ki so na tem področju povsem nereflektirana, s čimer ohranjajo patriarhalni status quo. Udeleženke okrogle mize so opozorile na globoko zakoreninjene sistemske in retorične ovire, ki preprečujejo dejansko enakopravnost v gledališkem prostoru. Po njihovem mnenju vprašanje manjših odrov ni le prostorska omejitev, temveč neposreden odraz neenakomerne porazdelitve produkcijskih sredstev. Ko so ustvarjalke potisnjene na manjša prizorišča, sočasno razpolagajo z manj finančnimi sredstvi, krajšim časom za vaje in manjšimi ansambli, kar jim vnaprej omejuje možnosti za doseganje večjih estetskih prebojev.
Govorke so se dotaknile problematičnosti, ki jo predstavlja označevanje feminizma v gledališču kot mode ali trenda. Takšno retoriko razumejo kot nevarno, saj se moda ves čas spreminja, nadomešča jo aktualnejša tema, medtem ko gre pri feminizmu za nekaj trajnejšega. Sklenile so, da se napredek trenutno kaže predvsem na vsebinski ravni, medtem ko strukture moči ostajajo nespremenjene. Ženske avtorice so tako še vedno sistemsko potisnjene v formate, kot so produkcije za otroke in mladino ali eksperimentalni projekti, ki v očeh kritike in stroke nimajo enake teže kot dela na velikih odrih.
Sledilo je vprašanje, kako udeleženke komentirajo dejstvo, da so nekatere režiserke, kot je Nina Rajić Kranjac, postale izjeme, ki potrjujejo pravilo. Ali njihov uspeh odpira vrata drugim ali pa služi institucijam kot dokaz, da problema ni? Nika Šoštarič je menila, da je uspeh posameznic izjemen, a je nevarnost prav v tem, da lahko potem institucija reče: »Saj imamo Nino, torej smo inkluzivni.« Ena režiserka na velikem odru na sezono ne pomeni sistemske spremembe. Če pogledamo statistiko režij v zadnjih desetih letih v nacionalnih gledališčih, je razmerje še vedno močno v prid moškim kolegom. Poleg tega so ženske pogosteje poklicane za projekte z manj proračuna.
Manca Lipoglavšek je izpostavila vprašanje materinstva, ki je v gledališču ključno. Gledališki proces je brutalen – vaje zjutraj in zvečer, delo ob koncih tedna. Ta sistem je bil zgrajen za moškega, ki ima doma žensko, ki poskrbi za vse ostalo. Za umetnico, ki je mati, je ta tempo skoraj nevzdržen brez ogromne podporne mreže. Dokler ne bomo spremenili načina dela, bo naravna selekcija še naprej izločala ženske.
Pretirano označevanje nekaterih tem kot ženskih je lahko problematično. Če režiserka postavi predstavo o materinstvu ali splavu, se to avtomatsko kategorizira kot ženska tema. Če moški režiser postavi predstavo o vojni, je to univerzalna človeška tema. Ta dvojnost je še vedno zelo živa. Dokler ne bomo dosegli točke, kjer bo ženska izkušnja razumljena kot izkušnja, ki zadeva vse, ne moremo govoriti o pravi enakopravnosti.
Glede vloge javnih zavodov so se govorke strinjale, da se nekaj sicer premika pri načrtovanju repertoarjev, a zelo počasi. Vidimo več ženskih imen, a kot je bilo že rečeno, pogosto na manjših odrih. Zdi se, da institucije zdaj izpolnjujejo kvoto, da ne bi bile obtožene zastarelosti. Toda vprašati se moramo, kdo zaseda mesta umetniških vodij. Dokler imajo odločevalci (moški ali ženske) večinoma patriarhalni pogled na svet, bo tudi pogled na to, kaj je pomembno gledališče, ostal enak. Potrebne je več ženske perspektive na pozicijah moči, ne le na odru ali režiserskem stolčku.
Večina novih, prodornih feminističnih projektov nastaja v nevladnem sektorju, kjer so sredstva minimalna, delo pa izrazito podplačano. Ženske na neodvisni sceni nosijo ogromno breme, ko pa pridejo do institucije, se morajo pogosto prilagoditi njenim rigidnim strukturam. Izziv je ohraniti radikalno ostrino, tudi ob vstopu v institucionalni sistem.
Govorke okrogle mize pot naprej vidijo predvsem v solidarnosti. Dolgo so nas učili, da je prostora na vrhu samo za eno žensko in da moramo tekmovati med sabo. To se spreminja. Mlade generacije, ki prihajajo, so veliko bolj povezane, podpirajo delo druga druge in se ne bojijo biti glasne. Feministična avantgarda, o kateri so govorile na začetku, morda res ne spreminja struktur čez noč, spreminja pa mentaliteto tistih, ki v teh strukturah delujejo.
Vir: http://veza.sigledal.org/kritika/prihodnost-reprezentacije-zensk-je-v-solidarnosti-r