Foto: Luca Quaia / SSG Trst
Veronika Deseniška. SSG Trst v sodelovanju z Zavodom Margareta Schwarzwald, datum premiere 17. 4. 2026, datum ogleda predstave 19. 4. 2026.
Foto: Luca Quaia / SSG Trst
Šeststo let po smrti je resnična Veronika Deseniška že zdavnaj prešla v mit. Ženska, ki je bila zaradi prepovedane ljubezni (prva na Slovenskem) obtožena čarovništva – čeprav je bila pred sodiščem spoznana za nedolžno – je svojo odločitev plačala z življenjem. Tekom stoletij je ljubezenska zgodba med plemkinjo nižjega rodu in Friderikom II. Celjskim ostajala žuboreč izvir navdiha za pisce (romantičnih) tragičnih zgodovinskih zgodb. Kroniška dejstva so bila preoblikovana v številne pripovedi, pesmi in igre; prikrajala pa jih niso le slovenska peresa, temveč tudi hrvaška, češka, nemška in italijanska.
Posebno mesto med njimi ima tragedija v petih dejanjih Veronika Deseniška Otona Župančiča, ki je bila uvrščena v program letošnje sezone tržaškega gledališča. Režiserka Maruša Kink in dramaturginja Lana Krmelj sta se odločili, da besedilo temeljito oklestita, in nastala je uprizoritev »po motivih drame Otona Župančiča«, v kateri so obstali zgolj suho odbrani prizori, ki dramsko dogajanje poganjajo; pesniški jezikovni izraz izvirnika pa je, kjer se le da, zreduciran v bolj prozaične replike. Priredba uvaja tudi dopisane dele, ki se povsem jasno ločijo od izvornega besedila, saj so napisani v informativnem slogu zgodovinskega učbenika.
Slednje se v kontekstu uprizoritve že zgodaj izkaže dvojno problematično: najprej zaradi samega načina podajanja zgodovinskega komentarja, ki bi ga raje brali v obliki članka v gledališkem listu ali pa poslušali na predavanju. Dodano besedilo deluje kot mašilo: presenetljivi (ali celo pretresljivi) podatki naj gledalca zaposlijo (ali celo očarajo) do te mere, da ne bo opazil velikih pomanjkljivosti v siceršnjem podajanju zgodbe. Posebej zgrešena pa je odločitev, da so ti parti položeni v usta igralki, ki igra Veroniko. Lahko sicer slutimo feministično plitko namero, da bo protagonistka po dolgih stoletjih »prvič svojo zgodbo povedala sama« – a že sam način »vodiča po zgodovini« ta namen sabotira.
Diana Kolenc je v vlogi Veronike Deseniške tako postavljena pred zelo nehvaležno nalogo – znotraj prizorov je Veronika, med prizori pa zgolj karseda nevtralna pripovedovalka. Hitri prestopi med obojim igralki gotovo ne pomagajo, da bi Veroniko oblikovala v žensko, polno življenja, strasti in bolečine. Njen notranji svet prvič (in zadnjič) zares uzremo šele v ječi, tik pred koncem – pa je tudi takrat njeno čustvo grobo prekinjeno z racionalno pripovedjo. V sami srčiki zgodbe o Veroniki je njena ljubezen do Friderika – a o njej razen nekaj replik, v katerih drug drugemu potrjujeta pripadnost, ni ne duha ne sluha. Domen Novak kot Friderik je neizrazit, večino igre deluje predvsem nejevoljen, na robu besnega izbruha. Še bolj neprepričljiv je Iztok Drabik Jug kot njegov oče Herman. Hoja, drža in način govora se zdijo zasebno igralčevi in v njegovi pojavi nikoli ne zagledamo grozečega očetovskega avtokrata, ki bo zaradi višjih političnih ciljev škodil sinu. Izmed gostujočih igralcev še najbolj prepriča Anuša Kodelja kot Jelisava, ki sicer skopo odmerjeno, a berljivo upodobi ranjeno ponosno žensko. Jelisavina odrezavost je polna bridkosti, saj njena osamljena duša ne najde več smisla za obstoj v igri moči. Domači igralci Franko Korošec, Nikla Petruška Panizon in Tina Gunzek so zasedeni v stranske vloge Jošta Soteškega oz. Veronikine tete, dvornic, trgovca in pravdača.
Priredba uvaja tudi dopisane dele, ki se povsem jasno ločijo od izvornega besedila, saj so napisani v informativnem slogu zgodovinskega učbenika.
Ob zgoraj zapisanem se tako poraja osnovno produkcijsko vprašanje: zakaj Veroniko Deseniško uprizoriti v SSG Trst? Župančičeva drama ima 17 dramskih oseb, ki so v pričujoči predelavi smiselno strnjene v deset dramskih oseb (plus manj smiselni Veronikin edukativni alter ego): te odigra sedem igralcev, od tega trije tržaški in štirje gostujoči. Znano je, da igralski ansambel tržaškega gledališča trenutno obsega le štiri stalno angažirane igralce, in seveda ga je nadvse dobrodošlo obogatiti z gosti – a zakaj se vodstvo odloči za uprizoritev Veronike Deseniške, če niti enemu od domačih igralcev ni zaupana katera od osrednjih vlog?
Potem pa je tu še specifika prostora. Tržaški veliki oder je največji med vsemi v slovenskih institucionalnih gledališčih. Oder meri kar 360 m², dvorana pa sprejme 535 gledalcev. Ker so bile za predstavo razpisane le tri ponovitve, je bila na pričujoči ponovitvi dvorana precej polna – tudi sama sem predstavo spremljala z balkona. Pogled, v katerem naj bi se Friderik in Veronika za vedno prepletla, bi verjetno lahko deloval na mali sceni (zagotovo pa pred kamero) – nikakor pa ne v tako veliki dvorani. Globinski del odra sicer zapolnjuje gozd, na sprednjem desnem delu pa stoji dolga miza s tremi stoli, za katero se merijo moči (scenografka Vasilija Fišer). Sama zasnova scenografije je privlačna in drami gledalčevo asociativno polje – gozd je obenem vabljiv in strašljiv, poln skrivnosti – žal pa ga režija zelo slabo izkoristi. Večina dogajanja se tako vrši na desni spredaj, za dolgo mizo, ki je v nekaterih prizorih ozvočena. Poudarjeni zvoki pisala na papirju, potrkavanja s prsti in odlaganja kozarcev gledalce kličejo k budnosti in na poseben način tvorijo nepričakovano plast zvočne podobe h glasbeni podlagi (avtorica glasbe Veronika Kumar). Najmočnejši element predstave je svetlobno oblikovanje (oblikovalec Klemen Kuhar), ki za vsak prizor premišljeno in natančno odmerjeno ustvari močne atmosferske podlage.
Stilizirani kostumi dogajanje sicer umeščajo na srednjeveški dvor (kostumografka Tina Kolenik), vendar pa kostuma Jelisave in Veronike vzbujata precej vprašanj. Jelisava v belini deluje kot nevesta, medtem ko je Veronika od začetka do konca oblečena v modro obleko – želi predstava pričati o Jelisavini nedolžnosti ter Veronikini hladnokrvnosti in miru? Ali pa želi reči, da se je Jelisava zataknila nekje v preteklosti, na pragu zakona s Friderikom, Veronika pa bolj pripada nebu kot zemlji? Nobena od predlaganih interpretacij – kljub estetskemu oblikovanju kostumov – ne prepriča. V uprizoritvi, ki vse elemente reducira zgolj na najnujnejše, vsaka stvar še toliko jasneje govori – zato tudi pomisleki ob kostumih – in tudi pomislek ob podpisovanju sodobnih papirjev s svinčnikom, saj je na vizualni ravni to edini vdor današnjega, ki nas izvrže iz odrske iluzije srednjeveškega sveta. Iz iluzije odrskega sveta pa večkrat izstopimo tudi ob šibko govorno pripravljenih igralcih, ki jim deli v verzih zapisanega Župančičeva besedila predstavljajo precejšnjo težavo (lektor Martin Vrtačnik).
V gledališkem listu se režiserka Maruša Kink sprašuje »zakaj dajati prostor srednjeveški ljubezenski zgodbi – in še tragični povrhu«. Čeprav se zdi aktualnost Veronike Deseniške nedvoumna, na tem mestu tudi sami dvomimo o smotrnosti prostora, ki je bil produkciji odmerjen. Po sporočilni srčiki Veronike Deseniške ustvarjalna ekipa ni mogla seči, saj se je (že s samo priredbo) izognila tako emotivnim koreninam osnovne zgodbe kot poskusu uvida v krošnje srednjeveškega mišljenja in ravnanja, življenja in trpljenja.
Vir: http://veza.sigledal.org/kritika/pogubljena-r