Foto: Andrej Lamut
Barbara Novakovič: Koledar. Muzeum Ljubljana, koprodukcija: Koprodukcija: Kino Šiška – Center urbane kulture in DUM - Društvo umetnikov. Datum premiere: 26. 12. 2025, datum ogleda: 29. 12. 2025.
Foto: Andrej Lamut
Pogled na zasnovo manjšega, s plesnim podom in nekaj reflektorji zamejenega uprizoritvenega prostora, ki je umeščen znotraj nekoliko večje, a vseeno majhne površine projektnega prostora DUM-a, je kot pogled na sliko. Umetelna pokrajina z majhno temno rjavo mizo pri zadnji steni, po kateri potujejo oči, je zastavljena odprto. To ne pomeni, da tudi naključno ali površno, temveč da na začetku ostaja široko razprt nabor možnosti, kaj bo ta prostor naselilo in kakšno atmosfero bo ustvarilo. Ko vanj vstopi plesalka Urša Vidmar, je njeno telo ponujeni ključ za vstop, njeno gibanje in ples v dialogu z izbranimi predmeti pa sta gonili tako pomenske kot mizanscenske plati uprizoritve. Koledar, tretje delo v ciklu ALEGORIJE Barbare Novakovič (sestavljajo ga še Alegorije – Fragmenti, Alegorije mesecev – Atributi), se kot sintezna predstava štiriletnega opusa (2022–2025) vrača/obrača/odloča za minimalistične in izčiščene poteze/principe, s katerimi je zaznamovan celoten opus tega obdobja.
Prav zaradi skromnosti kvalitete prostora se v vsak rekvizit in vključeni element naseli velika teža, saj vsakršna konkretnost oziroma semantična ali simbolna zaznamovanost predstavlja oprijemališče za nadaljnjo interpretacijo. Zavedajoč se, da je režiserka izhodišče zastavila v alegorijah, lahko takšno postavljanje povežem z intenco po jasnosti posameznih simbolov, da bi koreografija samega človeškega telesa lahko bila atribut, ki zadiha izven pretirane ilustrativnosti. Vstop v alegorično branje ponuja prav telo, ne nazadnje je tisto, ki v zastavljeno pokrajino vstopi šele z začetkom predstave, se med dogodkom giba zunaj in na prehodu njenih meja, hkrati pa predmete v krajših plesnih sekvencah začasno transformira iz tihožitja v partnerje v gibalnem dialogu. Kot se leto meri tudi kot obdobje, v katerem se zvrstijo štirje letni časi, po takšnem odmerjanju poseže tudi dramaturgija predstave, saj lahko vsako od štirih koreografskih miniatur s pomočjo barvne palete povežemo z enim od delov tega astronomskega cikla. Z leve in desne strani reflektorji namreč mečejo soje svetlobe, ki se postopoma prelivajo od hladnejših k toplejšim odtenkom in nazaj, medtem ko jih v ozadju sinhronizirano recitira umirjen posnetek človeškega glasu.
Izjemno zanimiva točka, ki druži vsa tri dela, je kontrast med strnjenim modelom časa, kjer leto pravzaprav drvi mimo nas, medtem ko na telesih na odru ni mogoče zaznati navzven vidne spremembe. Kot svojevrstni simboli neminljivosti so, nečesa, kar se ne ukloni času.
Pregled prejšnjih del iz cikla (s pomočjo kritiških zapisov Ane Lorger in Metoda Zupana, objavljenih na tem portalu) razkrije, da je izhodiščna dramaturška točka vsakič minevanje koledarskih obdobij, avtorica pa na tej bazi razvija različne možne umetniške upodobitve. Pri tem pa, kot je zapisano v napovedih njenih predstav in zaznavno tudi v scenografiji ter mizanscenski postavitvi, črpa iz umetnostnozgodovinskih referenc; pri Koledarju je v spremnem besedilu omenjena Fontana Maggiore iz Perugie, kjer je v njenem krožnem reliefu z dejanji iz vsakdanjega življenja in agrikulture upodobljenih dvanajst mesecev in pripadajočih astroloških znamenj. Razmerje med izhodiščem in uprizoritvijo pri Novakovič ni ilustrativno in pri publiki ne cilja na nujno razpoznavanje navdiha, temveč ga uporablja predvsem kot (nam) nevidno vodilo za ustvarjalni proces. In četudi so reference vsakič druge, v vseh treh delih ogrodje štirih letnih časov naseljuje trikotnik minevanje - predmet - telo. Sledeč umetnostnozgodovinskemu žargonu, bi to dramaturško strukturo metaforično skorajda že lahko poimenovala kot okvir slike, odrsko dogajanje pa je živa slika.
Koledar je v nasprotju s Fragmenti in Atributi premierno izveden v galerijskem prostoru, ki ne ponuja klasične nad publiko dvignjene odrske strukture, zato je tudi 'okvir' tokrat bolj porozen. Že malo čez mejo plesnega poda so luči ter zvočnik, vendar najmočneje zmoti plesalkin vmesni izstop, namenjen obuvanju baletnih copat, ki ni dovolj odločno postavljen, da bi zarezal v prej vzpostavljeno ritualnost, ki jo prinašata njena intenzivna, natančna in mirna, a hkrati posvečena pozornost ter odnos do predmetov. Le-ti so, na primer leseno sito in drevesce, v prejšnjih delih ponujali simbolične navezave na agrikulturna opravila, pri katerih je časovna mera spojena s cikličnostjo flore in favne. Gibanje, ki nastaja v stiku z njimi, v kritiki Alegorij mesecev – Atributov Ana Lorger opiše kot »mehanski vtis oziroma vpis v njeno telo. Slednje si namreč zapomni način premikanja rok, in ko drevesca ter sita več ni, se gibanje ohranja, nadaljuje v odnosu do plesalkinega telesa in se razvije. S tem se plesalka odpove sili in oblasti nad predmetnim svetom, nasprotno, pusti, da predmeti delujejo nanjo, ter se tako poigrava z mislijo, da morda predmetni svet giblje človeka, slednji pa ostaja nujni razlagalec njegovega smisla.« V Koledarju izstopa predvsem razpon med mehanskim vtisom oziroma delovanjem predmeta na plesalko ter med njenim nenehnim negiranjem te povezave; ker se zdi, da ti intenci soobstajata v telesu v istem trenutku, je gib nestanoviten. Prehaja prav med živostjo uprizoritvenega dogodka in med skulpturalnostjo likovne umetnosti, odsevajoč podstat, iz katere izhaja Barbara Novakovič.
Izjemno zanimiva točka, ki druži vsa tri dela, je kontrast med strnjenim modelom časa, kjer leto pravzaprav drvi mimo nas, medtem ko na telesih na odru ni mogoče zaznati navzven vidne spremembe. Kot svojevrstni simboli neminljivosti so, nečesa, kar se ne ukloni času. Nežno in postopoma, iz dneva v dan komaj opazno se menja okolje, v Koledarju na primer kot minimalno različni odtenki barv, telo plesalke pa ostaja navidez isto. Minevanje časa je v celotnem ciklu vsaj simbolično povezano tudi z določeno mero pogleda v čas, ki se s pogledom nazaj zdi bližje cikličnosti in ritualnosti odnosa do trajanja in minevanja, vendar Koledar v primerjavi z Alegorijami – Fragmenti ne zaide v nevarno romantizacijo arhaičnosti.
Vir: http://veza.sigledal.org/kritika/mine-dan-mine-leto-telo-pa-ostaja-r