Foto: Tamino Petelinšek
Gledališka režiserka Ivana Djilas je vodenje SNG Drama Ljubljana prevzela v začetku decembra. Pred svetovnim dnevom gledališča, ki je 27. marca, je spregovorila o prenovi Drame, vlogi nacionalnega gledališča in nekaterih izzivih za prihodnost.
Foto: Tamino Petelinšek
Prenova stavbe ljubljanske Drame je, kot se zdi, trenutno obstala na mrtvi točki. Kako situacijo vidite sami?
Prenova SNG Drama Ljubljana je proces, ki pravzaprav traja že 30 let in aktualni projekt je že tretji, na katerem se resno dela. Vsi ravnatelji, ki so se v tem času zvrstili, so po svojih najboljših močeh in z materialom, ki je bil v tistem trenutku na voljo, tudi politično voljo, ki je obstajala, poskušali projekt premakniti naprej. In projekt se je počasi premikal, tudi če rezultati niso bili vidni. Zaradi teh poskusov in pritiskov smo prišli do situacije, da imamo zagotovljena finančna sredstva za prenovo, kar v današnjem času resnično ni kar tako. Prejšnja ravnateljica Vesna Jurca Tadel je tudi izpeljala selitev v začasne prostore na Litostrojski in prilagajanje začasnih prostorov potrebam Drame. Sem pa precej prepričana, da bi se vsakemu v danih okoliščinah zgodila utrujenost kolektiva, ko poskušaš izpeljati obsežen program z ansamblom, v katerem je 42 igralcev, od tega 21 prvakov, z ogromnimi programskimi, umetniškimi pričakovanji do Drame kot osrednjega slovenskega nacionalnega gledališča in istočasno pakiraš in prenavljaš.
Odločitve vedno sprejemamo glede na karte, ki jih imamo na mizi. In glede na to, da je bilo poslopje Drame v izredno slabem stanju, da so sredstva za prenovo bila že zagotovljena in da je bila dokumentacija že tako daleč, da je bila vložena zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja ter da so bili s stanovalci Nemške hiše tik pred tem, da podpišejo soglasja, je bila v dobri veri, da bo prišlo tudi do podpisa soglasja, sprejeta odločitev o selitvi v začasne prostore. Tudi pogodba za najem začasnih prostorov je sklenjena za obdobje treh let, kot da se bo prenova začela tisti trenutek, ko bo poslopje Drame izpraznjeno, z možnostjo podaljšanja za eno leto. V tistem trenutku se verjetno ni nikomur niti sanjalo, da bo Drama po skoraj dveh letih v začasnih prostorih še vedno brez omenjenega soglasja, ki je predpogoj za vložitev vloge za odobritev gradbenega dovoljenja.
Kako v te zgodbi prenove vidite svojo vlogo?
Po najboljših močeh se bom trudila za dokončanje projekta sodobnemu času primerne stavbe Drame in upam, da bomo vedno bližje realizaciji ter da se bo Drama končno vrnila v dostojne prostore, ne glede na to, kdo bo sedel na ministrstvu za kulturo. V interesu državljanov Slovenije je, da imajo močno, resno, profesionalno, sodobno nacionalno gledališče v središču kulturnega dogajanja in v centru glavnega mesta naše države.
Arhitekturni projekt prenove Drame, ki je zmagal na natečaju leta 2017, je narejen z veliko premisleka in s polnim zavedanjem omejitev zaradi majhnosti parcele, gabariti so bili v pogajanjih s sosedi celo nekoliko zmanjšani. Narejen je bil s polnim zavedanjem, da je za nami že prenova ljubljanske Opere in z analizo težav, ki so jo spremljale. Težko rečem, da projekt ni bil premišljen. Ali bi si želela večje hiše, z več odri in vadbenimi prostori in še marsičem več? Seveda bi. Ali obstaja zemljišče, projekt, denar in čas za izdelavo takšnega sodobnega gledališča? Tisti, ki izgradnjo gledališča financirajo, pravijo da ne. In če smo za ta projekt potrebovali 30 let, koliko let bomo še potrebovali za novega? Menim pa, da ne moremo nenehno rušiti sami sebe ter nenehno preizpraševati odločitve naših predhodnikov. Tako ne bomo prišli nikamor, poleg tega se na tak način izgublja ogromno energije, sredstev, časa in znanja.
Zaenkrat sem tukaj, da omogočim ustvarjalni proces v nadomestnih prostorih, v katerih bomo, kot kaže, mnogo dlje, kot smo si mislili in že zdaj pa lahko povem, da ne bo enostavno. Prostori, namenjeni publiki so zelo lepi, a na drugi strani trenutno delujemo brez nekaterih temeljnih odrskih tehnologij, na primer nimamo luknje pod odrom, ne vlekov nad odrom, niti dvigal. Ena od mojih pomembnih odgovornosti je torej tudi skrb, da se ne bi do vrnitve v novo stavbo Drame selili še nekajkrat.
Nadomestni prostori na Litostrojski so bili večkrat tarča kritik. Kako odgovarjate kritikam?
Naše začasno domovanje je v izhodišču industrijska hala, ki bi bila zelo zanimiv trajno prostor za sodobno gledališče. In v to halo je čudovito umeščena arhitektura Velikega odra, ki je bila na Evropskem nivoju prepoznana kot lep arhitekturni poskus ureditve začasnih prostorov. V javnosti je slišati očitke, da smo se preselili v nekaj, kar je zasebna last. A dejstvo je, da je bil lastnik stavbe na Litostrojski 56 edini, ki je dal ponudbo in je bil pripravljen stavbo preurediti za potrebe Drame in se z nami iti to norost, ki se ji reče repertoarno gledališče. Želim verjeti, da je bil izbor Litostrojske 56 premišljen in da je bila ta hala najboljši približek tega, za kar se je mislilo, da bo trajalo tri leta in še eno dodatno, če bi se kaj zalomilo.
Kakšna je vaša vizija razvoja Drame naslednjih pet let?
Vsak nov ravnatelj podeduje najmanj eno sezono za naprej, v tem primeru, ker je prejšnja ravnateljica predčasno odšla z Drame, pa sem podedovala še malo več. Na moje odločitve za naprej pa bo seveda vplivalo v prvi vrsti zavedanje, kje se nahajamo.
Ob tem bi spomnila, da so vsa gledališča, tudi Drama, po pandemiji koronavirusa beležila padec občinstva. Po pandemiji smo se začeli vsi boriti za prosti čas in občinstva. V Drami smo javnost obveščali o svoji selitvi - poslavljanju od garderob, pakiranju. Odkar smo tu, javnosti sporočamo, da so naši prostori za publiko zelo prijetni in naše predstave še zmeraj vrhunske. V prvi sezoni na nadomesti lokaciji smo sicer zabeležili upad občinstva za približno 20 odstotkov, ob vpisu aktualne sezone pa smo že dosegli številke zadnje sezone v matični hiši pred selitvijo, kar je velik uspeh. Glede na to, da bomo, kot kaže, na Litostrojski 56 še nekaj časa, bomo morali začeti iskati prednosti tega prostora, ki je kombinacija artističnega in industrijskega.
Drama je nacionalna hiša z odličnim ansamblom z neverjetnim potencialom, ki ga je treba izkoristiti, razvijati in spodbujati. Poleg tega moramo vpeljevati nove generacije tako igralcev kot publike. Kot osrednje nacionalno gledališče je Drama dolžna skrbeti za slovenski jezik, uprizarjati slovenska dramska besedila, spodbujati sodobno pisanje v slovenskem jeziku, spodbujati umetnike k novim branjem klasičnih del in iskati nova dramska besedila evropske in svetovne dramatike. Tu so še priredbe literarnih del in avtorski projekti, poleg tega sodelujemo z Akademijo za gledališče radio, film in televizijo, Slovenskim gledališkim inštitutom, RTV Slovenija in drugimi.
Pred leti so šla nekatera gledališča v hiperprodukcijo predstav. Kakšno je vaše mnenje glede tega, ali je to pametno, ali pa je bolj manj premier in več ponovitev predstav?
Tu se moram ponovno vrniti nazaj do časa pandemije kovida. Od pandemije namreč drugače gledamo na zdravje in odnos do dela. Včasih smo od igralca pričakovali, da premierno predstavo odigra z 39 stopinjami temperature in se nismo spraševali, ali bo koga okužil. Igralci so se celo malo hvalili s takšnimi zgodbami, ki so prerasle v urbane legende. S pandemijo pa se je razmišljanje spremenilo in prihaja do kar precej odpovedi predstav zaradi bolezni v ansamblu. To se seveda ne dogaja samo pri nas, ampak v vseh gledališčih. V večjih državah se ta problem rešuje z alternacijami, ki so že vnaprej pripravljene. V repertoarnem gledališču, kjer je včasih vsak večer ali pa na vsakih nekaj dni na sporedu druga predstava, nemalokrat pa celo tri različne hkrati - na Velikem odru, v Mali drami in na gostovanju - pa je to težje, saj ne moreš vedeti, kdo bo zbolel naslednji. Tudi mi se poslužujemo tako imenovanih "vskokov", ki jih v nekaj dnevih pripravimo, da rešimo kar je možno več predstav. Je pa to zelo stresen proces preprečevanja odpovedovanja terminov predstav.
V primeru Drame bi manjše število premier pri tako velikem ansamblu vodilo k večjim zasedbam, kar pa je povezano z več postprodukcijskimi težavami. Mi bi dejansko morali delati več, ne manj. In za to imeti primerno financiranje, prostore in tehnično podporo. Mislim, da bo vsako gledališče zase moralo najti optimalen način zase in se odločiti za število premier, ki mu ustreza.
Veliko pa je govora tudi o dostopnosti kulture in o vključevanju ranljivih skupin...
Kulturne institucije moramo delovati tudi kot korektiv, ki omogoča dostopnost do kulture vsem. Tako kot šola in knjižnice. Ranljive skupine ljudi se morajo počutiti povabljene, da sodelujejo. Imamo kulturne dneve, vstopnice po nižjih cenah za šolarje, pogovore po predstavah, oglede zaodrja, načrtujemo tudi programe za tujce, med drugim predstave z nadnapisi. Posvečamo se dostopnosti za ranljive skupine, sama pa si močno želim dneva, ko bom lahko na odru Drame videla več rasno različnih igralcev in to v igri Čehova. In to ne nujno v igri, ki se ukvarja z rasizmom. Ali med hostesami denimo nekoga, ki je gibalno oviran, ko torej inkluzija ne bo več le na deklarativni ravni.
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/ravnateljica-ljubljanske-drame-ivana-djilas-projekt-prenove-drame-je-narejen-z-veliko-premisleka-intervju