Foto: Pixabay
Filip Grujić: ne pred 4:30 niti po 5:00. Radio Slovenija – program Ars, 26. 3. 2026.
Foto: Pixabay
mogoče srce bije kolikor lahko. / mogoče vem da mora biti otrok od dveh staršev. / mogoče obstaja dan in obstaja noč. / mogoče vem da se človek nekje rodi in nekje umre. / mogoče se vse enkrat neha.*
Večkrat nagrajeni mladi srbski pisatelj, dramatik in scenarist Filip Grujić se slovenskemu občinstvu prvič predstavlja z radijsko uprizoritvijo ne pred 4:30 niti po 5:00 v prevodu Saša Puljarevića. Besedilo, ki je zmagalo v konkurenci za Sterijevo nagrado za najboljšo novo dramo leta 2019, prvenstveno sicer ni zamišljeno kot radijska igra, a je zaradi svoje strukture za radijski medij zelo primerno. Drama namreč prepleta osrednjo pripoved (notranji monolog protagonista) z dialoškimi izseki iz stvarnosti (ki so običajno pospremljeni s sicer neizrečenimi komentarji). Dejansko dogajanje in s tem povezano pripovedno nit svojevrstno dopolnjuje tudi polifonija bolj ali manj ulovljivih misli vseh nastopajočih. Različni pripovedni nivoji se v logično celoto spajajo v radijski uprizoritvi režiserke Ane Krauthaker, ki je tekst tudi nekoliko okrajšala.
»Izgubljeni sin« se vrne iz Šanghaja v Bežigrad – po nekaj namigih lahko sklepamo, da ima tam kariero košarkarja, vendar to ni nikdar eksplicitno poudarjeno. V desetih letih odsotnosti je njegov osem let mlajši brat postal mož in oče, mama je izgubila službo nekaj let pred pokojem, bivše dekle pa je tik pred poroko. Čas teče in stvari se spreminjajo. Protagonist (v besedilu označen zgolj kot »moški«) spremembam noče verjeti. Noče, da bi njegov brat živel ustaljeno odraslo življenje, noče gledati maminega staranja, noče dovoliti nekdanji punci, da bi ga spravila med mladostne spomine. Hoče, da je drugače. Hoče, da je po njegovo.
MOŠKI: ne more biti vedno / vse tako dobro / in jaz sem angel / angel ker vračam ravnotežje / da se ni bi potem pobili.*
Moški je odtujen individualist, ki ne verjame v tradicionalne vrednote, kot sta dom in družina, in z vzvišene pozicije opazuje svoje bližnje (mati, brata in njegovo ženo ter svojo bivšo) ter lucidno prepoznava njihove vozle, negotovosti in strahove. V interpretaciji Benjamina Krnetića »moški« neomajno vzdržuje videz trdnega in samozavestnega človeka, ki je konstantno prepričan o svojem prav. Četudi imamo kot poslušalci priložnost zaslutiti tudi njegove razpoke (v mislih izraža tudi svoje dvome ali zadrego), pa je njegov govor karseda čustveno nezaznamovan, prepričano miren, če ne že kar ravnodušen. Vsi ostali liki neposredneje izražajo svoja razpoloženja in čustvena stanja. Govor matere valuje v ranljivih, odločnih, negotovih, ponosnih in prodornih (pod)tokovih (Silva Čušin), razburjenost in resignacija se plastita v interpretaciji mlajšega brata (Urban Kuntarič), simpatična priljudnost in potlačena tesnoba v besedah njegove žene (Miranda Trnjanin), jeza razočarane ljubezni in nepopustljivost pa v glasu njegove bivše (Mojka Končar). Glasova mlajših žensk sta si barvno sorodna in ju poslušalec ob prvem poslušanju v njunih monoloških delih oz. notranjem toku misli – sploh zaradi sosledja prizorov (npr. dialoškemu srečanju moškega z bivšo sledi monolog mlade matere, bratove žene) – zlahka zamenja. To za doživljanje in razumevanje celote sicer ni usodno, ni pa najboljše. Nekoliko vprašljiva je tudi odločitev za doslednost pri visoki knjižni izreki, ki predvsem z rabo dolgih nedoločnikov mestoma (tako v kontekstu notranjih monologov kot vsakdanjih dialoških drobcev) deluje pretirano literarno in posledično potujitveno.
Konec se sklepa z začetkom – kot bi se moškemu v 52 urah poleta, ko ni mogel spati, pred očmi odvrtel ves čas, ki ga je po desetletju odsotnosti spet preživel z družino v rodnem Beogradu.
Različne scene si sledijo brez očitnejših rezov ali zvočnih šivov. Čeprav se med njimi zamenja dogajalni prostor ali čas ali pripovedovalec, se prizori med seboj organsko prelivajo, kot bi že uvodna polifonija glasov sprožila verižno reakcijo, ki za notranji red ne potrebuje predalčkanja. K elegantni lahkotnosti teh neposrednih spojev svoje prispeva tudi dobra sledljivost prostora (in tonska mojstra Sonja Strenar, Matjaž Miklič), saj ima vsak prizor/prostor svojo zvočno atmosfero (avtomobil, dnevna soba, zunanje prizorišče, frizerski salon), ki pa jo nadgrajuje in zgošča glasba (avtor glasbe Rudi Pančur). Ta z notranjimi napetostmi, ki ne najdejo razveza, s klavirskimi variacijami melanholično zvenečih vzorcev in z nelagodjem godalnih replik slika prežemajoče skupno občutje vseh nastopajočih. Glasba tako dopolnjuje, kar igralci z govorno interpretacijo že izpovedujejo, ter poglablja občutja, ki jih skrivajo besede.
ŽENA: medtem ko sem poljubljala tega svojega / bedaka / sem videla da Ona me gleda / in sem pogledala njega / takšne dobro poznam / … / gledala sem ga in naenkrat / mi je postal simpatičen / tako prepričan vase / napihnjen kot balon / a tako žalosten*
Konec se sklepa z začetkom – kot bi se moškemu v 52 urah poleta, ko ni mogel spati, pred očmi odvrtel ves čas, ki ga je po desetletju odsotnosti spet preživel z družino v rodnem Beogradu. Moški, ki brez cenzure izraža notranje napetosti odtujenega individualista in je obenem poln potlačenega hrepenenja po odnosih – odnosih, ki ne bi bili stlačeni v togo ustaljene vzorce – nagovarja sodobnega poslušalca. Dramatik Filip Grujić se ne vmešava v izbire svojih karakterjev, ne sodi jih in jim ne ponuja alternativnih rešitev; zgolj spremlja jih in v pisanju verno posreduje zanje. Radijska izvedba s spretnim spajanjem raznorodnih glasov in tokov, subtilnim igralskim podajanjem ter doziranjem glasbe uspešno oživlja avtentičnost odmevov nekih vsakdanjih misli in pogovorov ter slutenj iz polsna ne pred 4:30 niti po 5:00.
*Vsi citati v kurzivi so iz besedila Filipa Grujića ne pred 4:30 niti po 5:00 (prevod Sašo Puljarević)
Vir: http://veza.sigledal.org/kritika/tesnoba-nasa-vsakdanja-r