Foto: Pixabay
Refleksija o dogodku »Plesno raziskovanje javnega prostora Beograda«.
Foto: Pixabay
Sindrom perifernosti, postranskosti, je zares odraz ponotranjene podrejenosti oziroma potrebe po ustrežljivosti, vendar je dojemanje obrobja kot antipoda središča bistveni privid.
Naše mesto je tam, kjer smo se vzpostavili, postavili, ustavili, pustili sebstvo; mesto prej kot stvar gibanja kakor izbiranja (kam bomo); kot stvar odločitve, ergo ontološke spremenljivosti – saj se z gesto postavljanja nujno tudi premestimo in medtem preoblikujemo –, ne pa končnosti, omejenosti – kakršna je zamejenost nečesa izbranega, nečesa, kar je bilo vnaprej pripravljeno, predstavljeno, kar je predvsem slika (ustavljena podoba) in ne senzacija (čutenje trajanja).
*
Plesno raziskovanje javnega prostora Beograda (izv. naslov: Igračko istraživanje javnog prostora Beograda) je pobuda skupine plesalcev precej raznorodnih ustvarjalnih profilov. Skupina je šestnajst večinoma zaporednih sobot, od decembra 2024 do aprila 2025, vsakič po uvodnih pripravah v svoji bazi, Kulturnem centru Magacin, hodila do izbranih beograjskih lokacij na prostem, na katerih je, vsakič na vnaprej dogovorjeno temo, raziskovala možnosti in načine umeščanja plesa v konkretno mestno tkivo enkratnega značaja, povezanega z danostmi posamezne ulične celote – trga, parka, ploščadi, stopnišča, mosta, dvorišča in drugih (vmesnih) oblik urbanih (prostorskih, pomenskih, asociativnih) konfiguracij.
Plato: Omejen prostor
Plato je popularno ime ploščadi in kraja srečanj ob palači »Kapetan-Mišino zdanje«, na njem je tudi spomenik Njegošu. Med palačo in Njegošem so arheološki ostanki rimskih term, ki so nam zadali temo prostorske omejitve, v kateri smo, bolj ali manj postopoma, razvili instantne kompozicije in gibalne geste, preverili teren, začutili tla in arhitekturo, zgoščenost energij pa tudi, kot se je izkazalo, s svojo razmigano navzočnostjo – predstave kot eksperimenta za lastne potrebe – vstopili v diskreten neverbalni dialog z mimoidočimi.
Kamenička: Naslanjajoči se dueti
Na nepozabni strmini Kameničke ulice (nekoč izjemno prometne pešpoti potnikov z bližnjih bivših dveh centralnih postaj) smo se vzajemno vlekli, nategovali in raztegovali, pretežno v duetih, med počasnim premikanjem in balansiranjem navzgor, od ulice Gavrila Principa proti tržnici Zeleni venac, ves čas preverjajoč meje telesne napetosti, v bežnem dialogu s prodajalci robe, razprostrte po makadamu, in z mimoidočimi … Ta izrazito fizična izkušnja me napeljuje na misel, da je bilo naše vlečenje empirični dokaz, da ples ne more postati »sodoben« v pomenu žanrske ločitve in posledičnega anesteziranja njegovega socializacijskega naboja, vse dokler ga ne uokvirimo s sceno, sceno v pomenu utečene produkcije.
Zeleni venac: Igre
Na tržnici se neke druge sobote potapljamo v eno valovito labodje jezero, naj prav tako poimenujemo to spontano koreodramo, med katero nam prodajalec iz ribarnice posoja vedno navdihujoč velik transportni voz in, fijuuu, že se vse vrti, pod Soncem.
Akademski park: Smeti
V parku smo se nekega hladnega poldneva posvetili preiskavi po tleh odvrženih odpadkov, z njimi vzpostavljali določene odnose in jih poskušali artikulirati z gibom. Ostanki raznih parkovnih početij (cigaretni ogorki, prazne steklenice, baloni, različna embalaža) so zaživeli skozi nekaj govorljivih skupinskih kompozicij, za katere se je zdelo, da si želijo biti fotografirane.
Cvetni trg: Padec
Kako pasti, padati, kaj padec pomeni vsakemu med nami in, vsekakor, kako (vendarle) vstati, se ponovno premakniti, iti naprej in ponovno pasti ter skočiti, poskočiti, odskočiti, poteči, upočasniti, se zaleteti, vse v neprekinjenem ritmu (ob zvočni podpori našega glasbenika). V nekem trenutku se nam je pridružil ulični gospod s klopi – vstopajoč v spontani skupinski floor work, raznoliko gibanje po tleh in čez kockasto fontano, prelivajoče se v navadno brezčasnost, tamle v Mestu, na Zemlji.
Park pri Geozavodu: Strategije: podpri, spremeni, naredi novo
V malem parku, umeščenem med stavbo Geozavoda in reko Savo (kakor smo izvedeli od njegovih dežurnih čuvajev, prostor je zasebna lastnina), me je ob naši takratni plesni temi (nenadoma in le to soboto se ni odvila v javnem prostoru, vsaj z uradnega vidika) zamikalo: kako preskočiti visoko živo mejo, ki me je spomnila, da smo v nadzorovanem Prepovedanem mestu. Nagonsko sem se, skozi gib, osredotočil na zeleni lok tramvajskega mostu (Stari savski most je bil sredi postopka demontaže) … in povsem jasno začutil, zakaj je reka po logiki angleškega jezika doživeta kot front (waterfront), torej bojno polje, in zakaj hkrati ostaja vir življenja.
Pred SKC-jem: Konflikt
SKC (ustaljena okrajšava za Študentski kulturni center v stavbi nekdanjega Oficirskega doma) je bil zaprt, mi pa smo potrebovali zgolj tisti pankerski kot, od stopnic pred glavnim vhodom odprt proti ulicam Resavska in Kralja Milana. Posvetili smo se temi – konfliktu, kar so mimoidoči najbrž tudi lahko dojeli, saj se je izkazalo, da so si skoraj vsi člani skupine želeli medsebojnih trkov. Tako smo se, po uvodnem ogrevanju s pridihom uličnega obračuna, navezali na aktualno napetost, izhajajočo iz v tem času pogostih demonstracij … medtem ko je dvoumni SKC, kot dobra kulisa, zgolj stal za nami, da bi se lažje spomnili, da je pank za vedno na prostem … in postopoma smo se prestavljali v različna mirnejša stanja in kontaktne improvizacije, ki jih je spremljal (moj) vtis, da kraj diši po nasprotju hkratnega gostoljubja in negostoljubnosti.
Donji Kalemegdan (trdnjava): Prisotnost
Po kalemegdanski kaldrmi smo hodili izključno mižeč, ker je tema tistega dne zahtevala, da zapremo oči in (do)pustimo, kar se pustiti dâ in se tudi mora, ko se človek premika, obrača, vrti, igra, znajdeva, gre mimo koga in česa, se razhaja, spušča, dviguje in srečuje s seboj in drugimi … in vsa čutila so se hitro izostrila, gibanje pa je izhajalo, se oblikovalo, iz nastale sinestezije.
Muzej revolucije (prekinjena gradnja): Solistično mesto
Na temeljih hvala bogu nikoli zgrajenega novobeograjskega muzeja revolucije – ta oksimoron dobesedno stoji na materialnem dokazu o tem, kako so se upravitelji jugoslovanskega samoupravljanja obnašali do tistega, kar so evidentirali kot revolucijo – smo ustvarili serijo plesnih solo izvajanj, v katerih smo z gibom izrazili individualna doživetja posamičnih izbranih območij te zelo velike betonske površine (obrasle z mahom in vsakršnimi travami). Naše kompozicije so bile videti zraščene z arhitekturo pričetka, njenimi podzemljem in nadzemljem, rjavečimi jeklenimi konstrukcijami visokih stebrov in širokimi perspektivami ter zvoki izrazito ozelenelega spomladanskega Ušća.
*
Pred gledališčem verjetno ni treba bežati, mu je pa treba dati vedeti, da ni pristojno.
*
Ker je sreča izšla iz besede srečati.
*
Plesati »sodobno« je mogoče izključno v centru, ki to pravzaprav ni in v katerega vstopamo po lastni volji, kot v nekaj končnega; igrati pa (se) je mogoče samo na periferiji, ki to pravzaprav ni, v njeni spremenljivosti pa obstajamo z gibom kot nečim imanentno spremenljivim, torej potencialno neskončnim.
/Ta izjava se naslanja na besedilno igro plesati vs. igrati, ker v srbskem jeziku 'igrati' pomeni 'plesati', beseda plesati pa se najpogosteje uporablja v kontekstu plesnih žanrov./
*
Kontrarevolucionarna koreografija – kot je kolo – nas na enostaven način spominja, kaj pomeni izolirati ples in ga umestiti v žanre, ker tukaj z besedo kontrarevolucionarno imenujem tisto, kar je prisotno v nekem kontekstu (iz česar izhaja, da je kontinuirano spremenljivo v situacijah); revolucionarno pa je tisto, kar je vpisano, kanonizirano in »dovršeno« (kot zgoraj omenjeni revolucionarni muzej), tisto, kar zavrača situiranje ali se ne more brez zadržka situirati (umestiti lastno izvajanje v situacijo, ki jo soustvarja z/med navzočnimi drugimi), zato mora na volitve, preštevanje, v Kulturo.
*
Zaplesati ali (se) zaigrati, to je vprašanje.
*
Prisotnost je tisto v plesu (ustvarjanju z gibanjem in skozenj), kar pozablja koreografijo kot načrt (vnaprejšnjo razporeditveno dinamiko), medtem ko jo ustvarja/rekreira kot ontološko spremenljivost (izraza, stikanja naključij), kot izvirno situacijo v danih okoliščinah.
N. Jelesijević je sodeloval v Plesnem raziskovanju javnega prostora Beograda kot štipendist Ministrstva za kulturo Republike Slovenije, v sklopu svojega strokovnega izpopolnjevanja Razvoj kompetenc za performans v sodobnem plesu.
Vir: http://veza.sigledal.org/kritika/periferija-za-ples-r