Foto: Pixabay
V Škofji Loki je bil v soboto velik dan, zvečer je po 11 letih ponovno zaživel Škofjeloški pasijon patra Romualda. Mesto se je začelo polniti že v poznopopoldanskih urah. Občinstvo, ki je do zadnjega kotička zapolnilo štiri prizorišča, je prišlo od vsepovsod, vsi z istim ciljem - da bi bili del izjemnega dogodka z močno povezovalno noto.
Foto: Pixabay
V Škofji Loki je pred začetkom uprizoritve beseda tekla skoraj zgolj o pasijonu. V lokalih so se zbirale skupine ljudi, ki so spile še zadnji čaj ali kaj močnejšega pred hladnim večerom. Nekateri so bili opremljeni z velikimi nahrbtniki, polnimi toplih odej in okrepčil, drugi, ki so želeli zasesti mesta z najboljšim pogledom na dogajanje, so s seboj prinesli pozno kosilo in ga zaužili kar na lokaciji.
Vzdušje je bilo vzneseno, nihče ni govoril o volitvah, morda le, da jim je Škofjeloški pasijon ljubši kot ta, ki smo ga gledali zadnje dni. Ob 20. uri se je začelo. Bakle so gorele, spokorna procesija je krenila na pot. Redko je videti tolikšno skupino gledalcev, ki bi v popolni tišini in ne na prav udobnih klopeh spremljali 20 prizorov gledališkega dogodka. Posebej ikonični prizori, kot sta Raj ali Kristus na križu, so se znašli na marsikaterem pametnem telefonu, fotografije in posnetki so nastajali tudi, ko je bil med več kot 1000 nastopajočimi prepoznan domač obraz. V pasijonu namreč nastopajo prostovoljci iz Loke in okolice, marsikdo pozna nekoga, ki je del predstave.
Prvič v zgodovini pasijona so zazveneli tudi menueti za baročno lutnjo, priloženi Romualdovemu rokopisu. Gre za edini ohranjen zapis za lutnjo pri nas. Po zamisli režiserja tokratnega pasijona Marcela Brule sta se v glasbi srečala plesna lahkotnost in temnejši afekti kot dvojnost človeškega srca.
Tudi sicer pasijon mineva v srečanju nasprotij, a vse, da na koncu zmagata življenje in ljubezen. Zato je zadnji prizor povabilo k pesmi, ki jo skupaj zapojeta občinstvo in zbor na odru. Nekateri so goreče prepevali, drugi je niso poznali, pa so se malo pozibavali, a cilj je bil dosežen, zdi se, da so se vsi počutili dobro.
Kot je režiser Brula po koncu predstave povedal, je z videnim zelo zadovoljen, sporočilo je bilo podano. Človek pade, Gospod nas odreši, umrl je za vse nas, za tiste, ki so bili, smo in bodo, je povedal. Navdušenje je delil tudi vodja projekta Jakob Vrhovec. Tribune so polne, kar nekaj nadaljnjih predstav je že razprodanih. A najbolj pomembna je privrženost isti stvari, da so tu vsi za isti cilj. Širša organizacija dogodka je potekala dve leti, podporna skupina je obsegala 500 ljudi, nastopajoči so z vajami za svoj prizor začeli septembra. Na koncu se je vse združilo in povezovalo v Škofji Loki. Ministrica za kulturo Asta Vrečko je bila očarana, kako dogodek poveže vse generacije prostovoljcev, ki so predane umetnosti in dediščini.
Ne glede na to, ali je posameznik ali posameznica del dogodka zaradi verskih, kulturnih, družabnih ali turističnih vzgibov, je Škofjeloški pasijon dokaz, kaj zmore skupnost. Ustavi se ponoreli čas, da lahko prisluhnemo 300 let staremu besedilu, na oder postavljenem s strastjo in predanostjo, ki sta lahko dobri spremljevalki tudi, ko se pasijonski čas konča.
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/skofjeloski-pasijon-za-isti-cilj-stopiti-skupaj