Foto: Pixabay
Na 21. marec od leta 2003 obeležujemo svetovni dan lutk. Letos smo pred praznikom lutk o lutkovni umetnosti povprašali lutkovnega ustvarjalca Silvana Omerzuja. V pogovoru je povedal, da imamo v Sloveniji veliko srečo, da imamo na tako majhnem prostoru dve tako veliki lutkovno gledališči, kot sta ljubljansko in mariborsko.
Foto: Pixabay
Mednarodna Unima, ki vsako leto ob svetovnem dnevu lutk poskrbi za mednarodno poslanico, letos kot novost napoveduje predavanje malijskega mojstra lutkarstva Yaye Coulibalyja, ki so ga opisali kot "varuha stoletne tradicije". Lutke imajo torej zelo dolgo zgodovino, človek jih je uporabljal v ritualih...
Tudi sam izhajam iz tega, da je lutka izšla iz rituala. Vsaj zame je že sama po sebi nekaj skrivnostnega. In če se ozrem nazaj v svoje otroštvo, ko v mojem domačem okraju ni bilo lutkovnih predstav, se spomnim, kako močan vtis je name naredila lutkovna predstava Butalci, ki sem jo videl na sosedovi televiziji. Zelo močan vtis so name za pusta naredili tudi obrazne maske, ki so jih nosili kmečki otroci, ki so prišli iz hribov v naš kraj. Z mask, izdelanih iz papirmašeja, se je že luščila barva, oblečeni so bili v okrog obrnjene suknjiče in hlače, s starimi klobuki na glavi. To je bilo nekaj tako prvinskega, nekaj divjega je bilo v njih.
Lutke imajo seveda svoje zakonitosti. V čem je njihova moč?
Lutke so bolj tipi, dramski igralci imajo na voljo več izraznih možnosti, denimo z obrazno mimiko. Poleg tega igralec daje iz sebe, medtem ko lutko oživlja nekdo od zunaj. Sta pa njena likovnost in gibanje spet neka svojskost, kot je denimo za marioneto značilna milina, ki jo igralec s svojim narcisizmom težko doseže. Ko izbiram besedila, izberem tista, ki se mi zdijo zanimiva in kjer vidim prizore, ki so uprizorljivi z lutkami, ki bodo na odru dobro delovali. Vse namreč ni uprizorljivo z lutkami, so pa pri dramskih besedilih lahko lutke v določenih rečeh močnejše.
Kot likovniku so mi bližje lutke kot igralci. V dramskem gledališču igralci pričakujejo, da se kot režiser v njih poglobiš, koplješ po njih, kar mi ne ustreza. Seveda je pomembno tudi, da so animatorji dobri interpreti. Lutka ima svojo vizualnost, vsak tip lutke pa ima tudi svoj popoln gib in glas. Zelo hitro se vidi, kdo je in kdo ni talentiran za lutkarstvo. Eni imajo to preprosti v sebi, primejo lutko in zadeva steče.
Ali je v poplavi novih tehnologij in eksperimentiranju tudi v lutkovnem gledališču upravičena bojazen, da bo katera od tradicionalnih lutkovnih tehnik izumrla?
Že ko sem se sam začel ukvarjati z lutkami, je bil v zraku strah, da bodo nekatere lutke potegnile kratko. A s tem je tako, da je zelo odvisno, kdo je zaposlen v lutkovnem gledališču. Takrat je denimo Lutkovno gledališče Ljubljana zaposlilo več igralcev z akademije, ki niso bili lutkarji in so se jim režiserji nekoliko prilagajali, saj so bili slabi animatorji, tudi besedila so izbirali bolj igralska. Pozneje se je to spremenilo in danes igralci, ki se zaposlijo v lutkovnem gledališču, vedo, da se bo treba spoprijeti z animiranjem lutk.
Osebno sem se bal, da bo izginila marioneta, saj je njena izdelava precej zapletena. Sem pa ob ustvarjanju predstave Cankar, ki je koprodukcija ljubljanskega Cankarjevega doma, Lutkovnega gledališča Maribor in Umetniškega društva Konj, v Mariboru spoznal nekoga, ki marionete tiska s 3D tiskalnikom. To se mi zdi sijajno, pa čeprav je čisto nasprotje meni, ki ustvarjam lutke iz tradicionalnih materialov, kot sta les in papirmaše. Morda res ni več veliko tistih, ki bi marioneto znali izdelati iz lesa, a se je pojavil nekdo, ki jo zna s 3D tiskalnikom. Tako da nikoli ne veš, v katero smer se bodo stvari razvile.
Lutkovno gledališče je običajno prvi stik otroka z gledališčem. Na kaj je potrebno biti pozoren pri ustvarjanju predstav za najmlajše?
Naj najprej povem, da so imele bivše socialistične države, kar se lutkarstva tiče, to srečo, da se je vzgoja na državnem nivoju začela že v zgodnjem otroštvu in da so v ta namen ustanavljali nacionalna lutkovna gledališča in lutkovne šole, česar na Zahodu ni bilo.
Osebno mi preskok v otroški svet ne dela težav. Lahko delam predstavo za otroke ali odrasle, v obojem uživam in se zabavam. Ob tem vem, da otrok ne želim preobremeniti, čeprav seveda po drugi strani tudi ni treba, da otrok takoj vse razume. Tudi sami kot otroci marsičesa nismo razumeli, a se nas je dotaknilo na drug način. A treba je vedeti, do kod lahko greš, in pa tudi, da jih s predstavo nekaj naučiš, ne le zabavaš.
Naj še dodam, da smo imeli v Sloveniji v lutkarstvu vedno boljše likovnike kot režiserje. Po mojem je težava v tem, da se preveč eksperimentira, da se praktično vsi lotevajo tudi režije lutk. In režiser, ki se prvič loteva lutk, si nato navadno izbere še ekipo, v kateri so ljudje, tudi likovnik, ki še ni delal v lutkovnem gledališču, čemur sledijo težave z delavnico, igralci in podobno. Menim, da bi bilo bolje, če bi se z lutkarstvom ukvarjalo manj ljudi, ki pa bi svoje delo obvladali in bi se vedelo, da se lahko računa nanje.
Kako bi ocenili položaj lutkarstva na Slovenskem?
V Sloveniji imamo veliko srečo, da imamo na tako majhnem prostoru dve tako veliki gledališči, kot sta Lutkovno gledališče Ljubljana in Lutkovno gledališče Maribor. Neodvisna scena je bila 90. letih minulega stoletja in takoj po letu 2000 močnejša, čeprav je bilo finančnih sredstev verjetno še manj, a je nekako vzklila. Pozneje sta obe gledališči marsikoga z neodvisne scene vsrkali in slednja je danes šibkejša.
Lutkarstvo je v Sloveniji po mojem mnenju na dovolj visoki ravni. Festival Lutke k nam pripelje predstave iz tujine, tako da smo seznanjeni z dogajanjem drugod. Bienale lutkovnih ustvarjalcev Slovenije pa je osrednji nacionalni lutkovni festival in predstavlja prerez slovenske lutkovne ustvarjalnosti zadnjih dveh let. Imamo tudi dva muzeja, posvečena lutkam - na Ljubljanskem gradu in Lutkovni muzej Maribor.
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/silvan-omerzu-eni-imajo-to-preprosto-v-sebi-primejo-lutko-in-zadeva-stece-intervju