Foto: Tinkara Zupan / STA
Škofjeloški pasijon je izjemen zaklad, izjemna dragocenost, na katero bi morali biti ponosni vsi Slovenci, je prepričan režiser letošnje uprizoritve Škofjeloškega pasijona Marcelo Brula. V uprizoritev je vnesel nekaj sprememb, ključno pa se mu zdi, da gledalcem prenese sporočilo pasijona, ki ni smrt temveč upanje in odrešenje.
Foto: Tinkara Zupan / STA
Kakšen je po vašem mnenju pomen Škofjeloškega pasijona za verne in ostale?
Pasijon je uprizoritev Jezusovega trpljenja, vendar najpomembnejše sporočilo ni smrt temveč vstajenje. Je sporočilo ljubezni do bližnjega in sporočilo, da je Bog prišel na Zemljo, da nas je odrešil. Za nas verne je to najvažnejše sporočilo, ki ga ima naša vera. Za vse pa je to tudi velik kulturni dogodek, ki bi moral biti v ponos ne le Škofjeločanom ampak celotni Sloveniji, saj ga ni drugega takšnega na vsem svetu.
Večkrat ste že povedali, da je režija Škofjeloškega pasijona za vas posebna čast.
Prav res v veselje in čast mi, da režiram Škofjeloški pasijon. S tem na nek način povezujem svoje življenje v Argentini, svoje tamkajšnje delovanje v slovenski skupnosti, kjer sem postal režiser. Razmišljal sem, da bi v Argentini uprizoril Škofjeloški pasijon, nisem pa si nikdar predstavljal, da se mi bo to zgodilo v Sloveniji. Težko je razložiti, kakšna čustva me prevevajo ob tem, da so me izbrali in mi zaupali tako veliko delo. To ni tako, kot da bi na oder postavil katerokoli igro, to je veliko več. Gre za dediščino, vpisano na Unescov seznam, treba je tudi obdržati jezik, besedilo, lokacijo.
Po poklicu ste ekonomist, ste tudi slaščičar, pevec in režiser. Kakšne so vaše režiserske izkušnje?
V Argentini sem režiral kar nekaj iger in muzikalov, tudi z več kot sto nastopajočimi. Leta 2018 sva skupaj z ženo Marto uprizorila muzikal Kerigma Martina Sušnika, ki govori o Kristusu od vhoda v Jeruzalem do vstajenja. Potem sem za uprizoritev začel pripravljati tekst Škofjeloškega pasijona, ki sem ga priredil iz stare v sodobno slovenščino. Smisel takšnih slovenskih dogodkov v Argentini je namreč tudi, da se z njihovo pomočjo česa naučimo. Uprizoritev sem pripravljal za leto 2021, ko je bila govora o tristoletnici Škofjeloškega pasijona, a so sedaj utemeljili, da je pater Romuald Škofjeloški pasijon dejansko napisal leta 1726. No, potem se je zgodila pandemija in življenje me je iz Argentine pripeljalo v Slovenijo.
Je za vas to največji projekt doslej?
Škofjeloški pasijon je eden največjih kulturnih dogodkov po številu igralcev in drugih sodelujočih prostovoljcev in zame je to daleč največji projekt doslej. Kar težko si je predstavljati, kaj sploh Škofjeloški pasijon je. Lahko veliko prebereš o tem, lahko pogledaš slike, a težko si predstavljaš, za kako obsežen projekt gre. Angažiranih je zelo veliko ljudi, brez katerih ne bi mogel izpeljati uprizoritve. Vsa logistika vaj, prostora, kostumov, maske, okraševanja odrov, luči, zvoka in vsega ostalega je nekaj neverjetnega.
Koliko igralcev in drugih sodeluje pri uprizoritvi?
Imamo 1205 igralcev, saj sem iskal po dva za govoreče vloge, ki jih je 84. To ne pomeni, da so rezerve in da ne bodo nastopali, ampak bodo nekateri nastopili štirikrat, drugi petkrat oziroma trikrat, odvisno od medsebojnega dogovora. V preteklih uprizoritvah niso imeli po dveh igralcev za te vloge, meni pa se to zdi dobro, saj lahko kdo zboli ali se zgodi kaj drugega. Poleg igralcev je pri uprizoritvah angažiranih vsaj še 400 drugih ljudi.
Poleg same logistike ste se v tako zahtevnem projektu verjetno srečali še kakšnimi drugimi izzivi?
Prvi izziv je bil sestaviti ekipo, ljudi prepričati v mojo vizijo in vzpostaviti zaupanje, da nisem prišel, zato da bi razdiral, temveč da bi gradil. Nekateri so imeli na začetku pomisleke, ker sem želel zamenjati igralce, a so spoznali, da to ni bilo slabonamerno. Razumeli so, da je morda res čas, da se da možnost novim, mlajšim generacijam. Veliko igralcev je namreč v uprizoritvah od leta 1999 do 2015 imelo iste vloge in odtlej se je zamenjala cela generacija, zato je prav, da imamo nove obraze. Mladi so hitro poprijeli in kmalu so se navdušili tudi starejši. Ti morajo ostati v uprizoritvi kot steber, kot podpora mladim, da lahko prevzamejo in nadaljujejo njihovo delo.
Drugi velik izziv je bil moj drugačen značaj. Prišel se iz Argentine, kjer so medsebojni odnosi drugačni, saj je družba bolj sproščena. V Sloveniji in na splošno v Evropi so ljudje bolj zadržani, kar se pozna tudi pri nastopanju. Izziv mi je bil, da se igralci sprostijo, začutijo, kaj izražajo in v tem uživajo. Le tako lahko svoje doživljanje predajo naprej tako, da se bo dotaknilo tudi gledalcev.
Kaj pa vam ponuja največ zadovoljstva pri napornem, vsakodnevnem delu režiranja pasijona?
Res je naporno, sem pa vesel, da stvari tečejo, kot je treba in da so me ljudje sprejeli. Na začetku sem imel občutek, da si mislijo: "Kaj bo sedaj ta iz Argentine naredil?". Sedaj pa vidijo mojo vizijo in vesel sem, ko vidim navdušenje, čutenje in veselje med igralci.
Koliko vam sama režijska knjiga patra Romualda dovoljuje prostih rok pri režiji? Ali se skušate knjigi čim bolj približati ali želite pasijonu dati tudi svoj pečat?
Obstaja strokovni odbor, ki je odločal o tem, kar bi si želel spremeniti. Svoje ideje sem jim predstavil že pred enim letom in vse predlagane spremembe tudi utemeljil. Besedila nisem smel spreminjati in je natančno tak, kot ga je Romuald napisal, sem pa naredil nekatere druge spremembe.
Kakšna je usmeritev sprememb?
Nekatere stvari sem spremenil, da so zgodovinsko bolj točne ali kronološko in vsebinsko bolj smiselne. Zdelo se mi je recimo pomembno razločiti med rimsko in judovsko oblastjo ter kdo je Jezusa križal. Pa ob Jezusovem prihodu v Jeruzalem sem dodal ljudstvo, saj se mi je zdelo, da manjka to vzdušje. Morda je imel v svojih uprizoritvah ljudstvo tudi Romuald, a ga v knjigi ne omenja.
Ni mi bilo logično, da bi se Judež takoj po izdaji Jezusa obesil, saj še ne ve, kaj je storil, zato sem zadevo obrnil tako, da gleda, kaj se dogaja in se obesi po sodbi. Da lahko v procesijo to izvedemo, imamo dva Judeža. Istočasno na dveh prizoriščih nastopata tudi hudiča, sicer se časovno ne bi izšlo.
Velika sprememba je, da sem angele umaknil z odra, saj se mi zdi, da ta nadnaravna bitja ne morejo biti v istem planu kot Zemljani. Najprej se zato uprizori, kaj se dogaja na Zemlji, potem pridejo angeli in povedo svoje. Takrat je, kot bi se svet ustavil in spremljamo drugo dimenzijo.
Kaj si želite, da bi gledalci začutili ob ogledu predstave?
Najprej to, da začutijo, da pasijon ni moja stvar ali stvar teh, ki so na odru, ampak da je to stvar vseh. Zato se bo uprizoritev pasijona tudi končala, tako kot se bo. Tega ne morem razkriti, bo pa to moja dodana vrednost pasijonu, da bo publika začutila, da je Škofjeloški pasijon od vseh Slovencev.
Želim tudi, da ljudje začutijo sporočilo pasijona, ki je odrešenje. Če bo šel kdo s predstave s sporočilom, da je to smrt, nisem dosegel tega, kar sem želel, ker to ni sporočilo pasijona in sem ga potem slabo predal. Sporočilo Škofjeloškega pasijona je odrešenje, je upanje in pa, da je to nekaj našega, nekaj, na kar moramo biti vsi Slovenci ponosni, da imamo. Ta 300 let stara režijska knjiga je izjemen zaklad in to, da Škofjeloški pasijon lahko še sedaj, po treh stoletjih uprizarjamo, je ogromna stvar, je velika dragocenost.
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/reziser-marcelo-brula-na-skofjeloski-pasijon-bi-morali-biti-ponosni-vsi-slovenci-intervju