Foto: Jure Nastran
Do nove uprizoritve Škofjeloškega pasijona nas loči še slab teden. Gre za velik gledališki dogodek z bogato zgodovino. Jaša Drnovšek, raziskovalec na Univerzi v Mariboru, je spregovoril o širšem kontekstu pasijonskih procesij in njihovem učinku danes. Posebej je opozoril na občutek medsebojne povezanosti in pripadnosti.
Foto: Jure Nastran
Kakšen je zgodovinski okvir pasijonov v smislu procesij? Zakaj je sploh nastala ta oblika?
Pasijonske procesije so del dolge krščanske procesijske tradicije, ki se je začela v pozni antiki ter izhaja iz rimske in še prej grške kulture: najprej iz kultnih procesij grškega polisa, nato pa iz rimskih slavnostnih sprevodov, obhodov za blagoslov polj in obhodov mest. Katoliška cerkev je izvor procesij sicer pogosto - sploh, kadar je zagovarjala njihov obstoj - navezovala na biblična mesta: iz Nove zaveze je med drugim navajala Jezusov slovesni prihod v Jeruzalem, hojo tako imenovanih treh Marij k Jezusovemu grobu in vrnitev apostolov v Jeruzalem po Jezusovem vnebohodu na Oljski gori.
Tisto, kar pasijonske procesije morda najbolj določa, je - naj se še tako preprosto sliši - gibanje, pri katerem se posameznik v skupini ne giblje, kot bi se sicer, temveč se mora premikati po pravilih, ki dopuščajo zelo malo odstopanj. Takšno gibanje ustvarja glavno značilnost vseh, ne le pasijonskih in ne le verskih procesij: občutek medsebojne povezanosti, občutek pripadnosti. Temu se lahko pridruži občutek nujnosti, občutek, s katerim se kaže ne le moč procesijske skupine, temveč tudi moč institucije, ki stoji za procesijo.
V 18. stoletju so bile takšne procesije precej razširjene. V čem je posebnost Škofjeloškega pasijona?
Drži, za zlato dobo pasijonskih procesij velja čas protireformacije in katoliške prenove, ki se je iztekel v 18. stoletju. Na začetku so v pasijonskih procesijah bolj ali manj sodelovali le spokorniki, torej ljudje, ki so se med hojo bičali in tako oživljali spomin na Jezusovo trpljenje. Mimogrede, ostanki tega so vidni tudi v Škofjeloškem pasijonu.
Pozneje so najpomembnejši del procesij začeli predstavljati udeleženci, ki so igrali like ali celotne prizore iz Jezusovega pasijona. Ker je osnovna zgodba takšnih uprizoritev vedno ista, trpljenje in smrt Jezusa Kristusa, kot ju opisujejo evangeliji, bi na tej ravni ob posameznih procesijah težko govorili o posebnostih. Pač pa lahko številne najdemo v podrobnostih vsakokrat prikazane zgodbe - ali pa na produkcijski ravni.
Osebno se mi zdi na primer zanimivo, kako sploh nastane Škofjeloški pasijon. Med listi, ki so se ohranili ob tako imenovanem kodeksu Škofjeloškega pasijona, se nahaja povabilno pismo iz leta 1713, ki odgovornost za pripravo prizorov nalaga meščanom Škofje Loke, poleg tega pa tudi - pravzaprav skoraj izključno - prebivalcem okoliških vasi, ki so bile v 18. stoletju del širšega škofjeloškega območja, tako imenovanega Loškega gospostva. Tak produkcijski način je pri uprizoritvah Škofjeloškega pasijona znova v rabi od leta 1999.
Kaj točno to v praksi pomeni?
To pomeni, da so na primer Poljane odgovorne za pripravo prizora zadnje večerje, Škofja Loka za prizor Jezusovega bičanja, Železniki pa za prizor Mati sedem žalosti. Ob tem moramo vedeti, da so vsi sodelujoči pri Škofjeloškem pasijonu amaterji in amaterke. Nazadnje, leta 2015, jih je bilo zraven več kot 900. Če prištejemo še vse druge, ki so tako ali drugače vpeti v produkcijo, pridemo hitro do več kot 1000 ljudi. Opravka imamo torej z veliko skupnostjo, ki je pripravljena nadaljevati več kot 300 let staro tradicijo ter ohranjati nesnovno kulturno dediščino. To ni nekaj samoumevnega.
Je Škofjeloški pasijon edini vpisan na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine? Zakaj je Slovenija uspela z vpisom?
Če z izrazom 'pasijon' razumemo procesije, ki se odvijejo v velikem tednu, lahko rečemo, da sta od leta 2009 na omenjenem seznamu pasijon s Hvara in pasijon iz kraja Popayán v Kolumbiji, od leta 2019 pa pasijon iz švicarskega kraja Mendrisio. Prav tako so od leta 2022 na Unescovem seznamu gvatemalski pasijoni, od lanskega leta pa pasijon iz Iztapalape, okrožja v mehiški prestolnici. Za uspešnost kateregakoli postopka vpisa je pomembno, da je kulturni element, ki ga država želi vpisati na seznam, v skladu z vrednotami, ki jih zagovarja Unesco. To se sicer sliši lepo, a spregleduje, da nekatere kulturne tradicije, ki so stare več sto let, ne morejo v celoti zadostiti kriterijem, oblikovanim z vidika 21. stoletja. Znana je anekdota, da je Slovenija v strahu pred negativno odločitvijo Unesca glede Škofjeloškega pasijona tik pred oddajo že posnetega predstavitvenega filma, ki je bil sestavni del prijave za vpis, iz njega odstranila vse prizore, ki bi v današnjem času lahko bili razumljeni kot nasilni.
V kakšnem okolju je nastal Škofjeloški pasijon? Kakšna je bila takrat vloga kapucinskega reda v Škofji Loki?
Kapucini, ki ob jezuitih veljajo za ključni cerkveni red protireformacije in katoliške prenove, so bili v 18. stoletju po številu samostanov in redovnikov največja redovna skupnost na Slovenskem, organizacijsko pa del tako imenovane Štajerske province s sedežem v Gradcu. Glede na druge kraje na Slovenskem, kjer so imeli samostane, so se v Škofji Loki za stalno naselili najpozneje, leta 1713, a že desetletja prej so tja prihajali iz Kranja in Ljubljane. V skladu z osnovno naravnanostjo reda je imelo njihovo delo močan pastoralni značaj: vključevalo je spovedovanje, pridiganje - in prirejanje pasijonskih procesij.
Za dramsko besedilo, ki mu danes pravimo Škofjeloški pasijon, velja, da ga je p. Romuald Štandreški v Škofji Loki napisal enkrat med letoma 1725 in 1727. Toda hkrati vemo, da je bil p. Romuald že leta 1715 vodja tamkajšnje procesije, pa tudi, da je ta v mestu, če se navežem na prej omenjeno povabilno pismo, potekala že leta 1713. Najpozneje odtlej pozna Škofja Loka torej kapucinske pasijonske procesije.
Kako po vašem mnenju pasijon deluje na današnje občinstvo?
Domnevam, da na zelo različne načine, odvisno tudi od tega, s kakšnimi pričakovanji se ga občinstvo udeleži. Za nekatere gotovo predstavlja velik kulturni dogodek, za druge prireditev z globokim verskim pomenom, spet tretji pa gledajo nanj kot na dogodek iz turistične ponudbe mesta. Omenjene razsežnosti verjetno niso edine in zdi se, da se med sabo ne izključujejo.
V spremljevalnem programu letošnje uprizoritve Škofjeloškega pasijona bo potekala tudi mednarodna konferenca, ki jo soorganizirate. Kakšen je njen namen?
S kolegi in kolegicami iz tujine, s katerimi raziskujemo pasijonske igre, smo imeli pred časom v Škofji Loki delavnico na to temo in že takrat ugotovili, da bi bilo format ob priložnosti smiselno razširiti. Pasijonske igre, a tudi pasijoni v drugih literarnih zvrsteh, umetnostih in kulturah namreč odpirajo vrsto vprašanj, za katera se zdi, da spodbujajo interdisciplinarni pristop.
Na konferenci bodo s prispevki nastopili raziskovalci in raziskovalke iz Evrope, z Bližnjega vzhoda in iz ZDA s področij literarnih ved, teatrologije, teologije, judaistike, islamskih študij, umetnostne zgodovine, etnologije, sociologije, medievistike in komparativistike. Med drugim bodo razpravljali o na videz tako oddaljenih pojavih, kot so obredi na praznik ašure v Libanonu, seveda pa tudi o Škofjeloškem pasijonu. Pomembno se mi zdi povedati, da trenutno nastaja angleški prevod dramskega besedila p. Romualda, delo priznane prevajalke Nade Grošelj, ki bo prav tako predstavljen na konferenci. Z njim bo Škofjeloški pasijon končno dostopen najširši zainteresirani javnosti.
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/raziskovalec-jasa-drnovsek-o-skofjeloskem-pasijonu-gibanje-za-povezanost-in-pripadnost-intervju