Foto: Nada Žgank
Burja Podlesnik: Moška v spodnjicah. Produkcija: Emanat, koprodukcija: Cankarjev dom. Ogled ljubljanske premiere: 5. marca 2026.
Foto: Nada Žgank
Švedski plesalec Oscar Magnusson in nizozemsko-turški plesalec Koen Kaya Eye sta na odru oziroma v krogu, ki ga ustvarja občinstvo, prisotna že medtem, ko obiskovalke_ iščejo svoj sedež. Bosih nog, oblečena zgolj v temno modre kariraste spodnjice in ščitnike za kolena, opazujeta občinstvo, dokler si ne izmenjata pogledov in začneta v tišini izvajati ritual rokoborbe, kjer drug drugega držita za ramena in s potiskanjem preizkušata svojo moč. Želja po premoči včasih plesalca pripelje do zahrbtnih potez, s čimer na trenutke rušita medsebojni dogovor. Nekajkrat se zgodi, da drug drugega podreta na tla, tako da tisti, ki je na tleh, z rokami potapka po podu ter s tem nakaže svojo predajo. Kakor da bi bila v ringu, ki je navsezadnje odraz tekmovalne moškosti in eden izmed najstarejših športov na svetu, reproducirata vzorce, ki so jih deležne maskulino socializirane osebe: moč, kontrola emocij oziroma njihova restrikcija, kompetitivnost in dominacija. Njuno nenehno tekmovalnost prekinjajo kratke pavze, znotraj katerih vsak izmed njiju pije iz svojega bidona, ki sta edina predmeta v ringu.
Tenzija med plesalcema na začetku temelji na želji po premoči, njuna obraza sta večinoma brezizrazna. Rokoborba se postopoma začne prekinjati s trenutki, ko se njuni telesi močno stisneta drugo ob drugo. Gre za močan objem, ki se zaradi brezizraznosti njunih obrazov in ker se ponovno ločita vsak v svoj del prostora, bere zgolj kot nakazovanje naklonjenosti, ki pa je v potencialnem trenutku nežnosti že suspendirana. Rokoborba se nato postopoma preliva v gibanje, ki je že podobno plesu: plesalca se naslanjata drug na drugega, se drug na drugega obešata, padata in se pobirata ter tako tekmovalnost spreminjata v sodelovanje. Medtem ko Koen Kaya Eye ostaja dokaj brezizrazen, pa se v očeh Oscarja Magnussona nekajkrat pojavi želja ali vsaj intenca po tem, da si želi več bližine.
Predstava s počasnim in postopnim odpiranjem drugemu človeku spregovori o naklonjenosti in nežnosti med moškima, prehajanje med ritualom borbe, plesa in predaje drug drugemu pa se bere kot samospoznavanje obeh plesalcev, ki si sprva ne pustita blizu.
Predstava, ki v nas ves čas vzbuja radovednost, kaj se dogaja oziroma kaj se bo zgodilo v odnosu med plesalcema, v tišini uspešno vzdržuje tenzijo in suspenz (dramaturgija Maša Radi Buh), ki se nato prekine s tem, da plesalca ležita drug ob drugem in dihata, pri čemer se Oscar Magnusson kmalu spet odloči za gibanje. Tej sodobnoplesni koreografiji sledi tudi Koen Kaya Eye. V tem delu gre bolj kot za par za dva individuuma, vsak izmed njiju si vzame prostor in čas zase in za raziskovanje lastnega telesa, gibanja in prostora, v katerem sta njuni telesi. Napetost v tem delu predstave popusti, opazujemo koreografijo, v kateri je sicer njuno gibanje še vedno postavljeno v dialog, a se razdalja med njima zdi večja kot prej – četudi sta se prej borila. Vsak od njiju deluje kot vase zaprt svet, drug, drugemu sta nedostopna vse dokler Oscar Magnusson z dotikom drugega te distance ne prekine in plesalca zdaj plešeta tako, da se naslanjata drug na drugega, njuni telesi se prepletata in ta dvojina dotikov vse bolj postaja naklonjena in nežna, čeprav njuna obraza še vedno ostajata dokaj hladna. Suspenz, ki se ves čas dogaja v tišini in kjer je glasba pravzaprav dramaturgija zvoka padcev, dihanja, drsenja kože in hoje bosih nog, se tako nadaljuje in vrhunec doseže v komičnem prizoru, kjer plesalca v roke vzameta vsak svoj bidon, iz njega pijeta in si vodo pljuvata v obraz. Erotičnost prizora se meša z igrivostjo in neresnostjo, plesalca nato zlijeta vodo na tla in na njej začneta drsati kot pingvina. Igra jima odpre prostor, da lahko v občutja vstopata bolj neobremenjeno, manj resno in tako rušita prepreke, ki sta jih prinesla s seboj v ring. Če je bil Oscar Magnusson prej tisti, ki je režim kontrole in maskulinosti hitreje prekinil z nežnostjo ali dotikom, pa ob koncu predstave to vlogo prevzame Koen Kaya Eye. Po igri z vodo se namreč v soplesalca zazre z mešanico navdušenja, naklonjenosti ter želje, predstava pa se tako konča s težko pričakovanim poljubom.
Predstava s počasnim in postopnim odpiranjem drugemu človeku spregovori o naklonjenosti in nežnosti med moškima, prehajanje med ritualom borbe, plesa in predaje drug drugemu pa se bere kot samospoznavanje obeh plesalcev, ki si sprva ne pustita blizu. S tem dekonstruirata lastno maskulino socializacijo, kjer se o emocijah ne govori, še manj pa se jih izkazuje, ob koncu pa se ji upreta in s tem najdeta pot tako do drugega kot tudi do sebe. Do neke mere je predstavo mogoče brati tudi kot proces outiranja ali pa postopnega iskanja ljubezni, kjer je treba premagovati predvsem sram, ki ga v ringu vzbuja drugi. To temo Burja Podlesnik s koreografijo detajlov in z razumevanjem nians v homoerotičnem čustvovanju odpre s poglobljenim razumevanjem človeške psihologije, četudi je ta izražena neverbalno. Čeprav je moško telo ključno za branje predstave, saj plesalca v njunem tihem spoznavanju naklonjenosti določa spol oziroma njuna socializacija, pa predstava razpira tudi splošnejšo interpretacijo, ki govori o tem, kako si pustiti, da ti v vse bolj individualiziranem svetu človek stopi blizu, predlaga sodelovanje in ti spremeni vsakdanjik s tem, ko te pristno navduši in povabil k igri.
Vir: http://veza.sigledal.org/kritika/ritual-preseganja-moskosti-r