Foto: Toni Soprano Meneglejte / SNG Drama Ljubljana
Henrik Ibsen, Viktor Ivančić: Sovražnik ljudstva. SNG Drama Ljubljana, premiera 28. 2. 2026, datum ogleda 3. 3. 2026.
Foto: Toni Soprano Meneglejte / SNG Drama Ljubljana
Na odru ljubljanske Drame so po 120 letih ponovno uprizorili Ibsenovo dramo Sovražnik ljudstva, tokrat v priredbi Viktorja Ivančića in režiji Ivice Buljana. Ivančićeva adaptacija izhodiščno zgodbo o zdravniku Stockmannu, ki razkrije kontaminacijo mestnih kopališč, prestavi v sodobni politični kontekst; pri tem vzpostavlja izrazit komični register in številne navezave na neposredni družbeni trenutek. Namesto konflikta med posameznikovo etično držo in interesom skupnosti predstava razpira širše polje političnih strategij, medijskih manipulacij in javnega diskurza, v katerem resnica ni več vrednota sama po sebi, temveč predmet strateškega političnega upravljanja — nekaj, kar se oblikuje, diskreditira ali instrumentalizira v skladu z razmerji moči.
Buljanova režija to politično atmosfero prevaja v telesno in performativno odrsko govorico. Igralski register je zavestno zaostren: figure oblastnikov in lokalnih elit so izrisane kot groteskna skupnost vznesenosti, hedonizma in patološke samozadostnosti. Že uvodni prizor nas uvede v letoviški mikrokozmos (scenografija Aleksandra Denića), kjer se liki, razgaljeni in zaviti v brisače, predajajo razuzdanemu užitku v prostoru, ki spominja na termalno kopališče ali turistično zdravilišče. Ob spremljavi popularnih slovenskih šlagerjev se njihova telesa gibljejo med razposajenostjo, vulgarnostjo in ceneno erotičnostjo; prizor skoraj demonstrativno podaljšuje občutek namerne pretiranosti, ki postane telesni ekvivalent političnih strategij, v katerih se javno mnenje oblikuje skozi spektakel, populistično retoriko in medijsko uprizarjanje resnice. Ta razposajeni hedonizem deluje kot uprizoritvena metafora transformacije kraja v potrošniški produkt: prostor, ki je nekoč služil življenju skupnosti, se preoblikuje v kuliso za turizem, užitek in kapitalizacijo naravnih virov. Tudi scenografski namig na ikonično figuro okoljske aktivistke Grete Thunberg je v tem kontekstu dvoumen: po eni strani evocira globalni boj za okolje, po drugi pa razkriva, kako hitro lahko tudi ekološki diskurz postane del tržne retorike in blagovne znamke prostora. V prepletu režije, igralske telesnosti in scenografije se tako izriše podoba kraja, ki obstaja predvsem kot spektakel – turistična destinacija, zgrajena za pogled in potrošnjo.
Po ekspresivnem uvodu predstava postopoma preide v bolj umirjen, realističen igralski register. Uprizoritev se ves čas opira na tekočo dramaturško členjenost prizorov (dramaturgija: Diana Koloini) in pregledno razporejanje odnosov med liki, kar omogoča jasno sledenje razvoju spora in postopno stopnjevanje napetosti: kar se sprva zdi racionalno vprašanje javnega zdravja, se kmalu izkaže za politično eksplozivno temo. V središču konflikta stoji zdravnik Stockmann. V interpretaciji Marka Mandića se izriše kot niansirana in kompleksna figura, v kateri se prepletata prepričanje o lastni etični drži in določena mera vznesene samozavesti. Sprva deluje kot razumski glas strokovne avtoritete, ki verjame v moč argumenta. Ko pa se razkrije, da je politični in ekonomski interes pripravljen resnico potisniti na rob, se njegova drža radikalizira: postane figura etične nepopustljivosti, pripravljena za resnico žrtvovati lastno udobje, družbeni položaj in eksistenčno varnost. Vztrajanje pri resnici se tako razkrije kot gesta, ki jo skupnost lahko prepozna le še kot norost.
Nasproti mu stoji župan (Jure Henigman), ki etično dilemo obravnava kot vprašanje političnega upravljanja situacije: v dialoških spopadih s Stockmannom, ki sodijo med igralske vrhunce predstave, razpravo iz vprašanja zdravja prebivalcev postopno preusmerja v vprašanje ekonomskih posledic javnega razkritja. Pri ostalih političnih akterjih, predstavnikih medijev in oblasti (Klemen Janežič, Timon Šturbej, Benjamin Krnetić) se politična pragmatika razkriva postopoma – skozi menjavanje obrazov, prilagajanje retorike in vse jasnejše razkrivanje interesov, ki stojijo za navidezno razumsko držo.
Pri tem ne delujejo kot enoznačni antagonisti, temveč kot večplastni akterji znotraj sistema interesov, ki usmerja njihove odločitve. Pomembno vlogo pri njihovi karakterizaciji prevzame kostumografija Ane Savić Gecan, ki z raznolikimi materiali in teksturami subtilno diferencira njihove družbene pozicije.
Sovražnik ljudstva tako na koncu učinkuje predvsem kot gledališče političnega stanja: kot uprizoritev sveta, v katerem se resnica raztopi v hrupu diskurzov, podob in retoričnih strategij, ki jo nenehno preoblikujejo.
Dimenzijo pragmatičnega premisleka vnaša Katarina Stockmann v prepričljivi interpretaciji Pie Zemljič. Kot zdravnikova žena in honorarna prevajalka je postavljena na presečišče zasebnega in javnega prostora: razume etični imperativ razkritja, hkrati pa se zaveda konkretnih posledic, ki bi jih takšna odločitev lahko imela za družino. Nasprotno pa lik njune hčere Petre Stockmann (Kaja Petrovič) v uprizoritev vnaša drugačen politični horizont. Petra ne verjame več v postopke institucionalnega dialoga; njen odgovor na politične mahinacije je neposredno delovanje, ki zaobide birokratske mehanizme odločanja. S tem se kot ena redkih izmakne stabilnemu sistemu ekonomskih koristi in postane figura potencialne spremembe – tista, ki je pripravljena poseči v ustaljene načine življenja, v ekonomijo kraja in v občutek kolektivne varnosti.
Pomembno vlogo pri atmosferi uprizoritve ima oblikovanje svetlobe (Sonda 13), ki prostor nenehno modulira skozi raznolike barvne registre. Svetlobna zasnova se izogiba enotni, realistično motivirani osvetlitvi in namesto tega uporablja izrazite barvne poudarke – zelene, rdeče in neonske tone, ki se projicirajo na fasade scenografskih hiš in ustvarjajo občutek stalnega premikanja razpoloženja prostora. Te barvne spremembe delujejo skoraj kot emocionalni ali politični termometer prizorov: svetlobna dramaturgija toplih in hladnih tonov učinkuje kot subtilen kontrapunkt scenografiji Aleksandra Denića, ki z nizom hišnih struktur vzpostavlja podobo navidezno urejene, skoraj idilične skupnosti. Medtem ko scenografski elementi sugerirajo stabilnost in lokalno domačnost, svetlobni posegi prostor nenehno destabilizirajo in ga spreminjajo v prizorišče političnega spektakla.
Ko se mreža interesov dokončno razkrije, uprizoritev postopoma opusti stabilen, realistični register in se pomakne v bolj performativno raven. Konflikt med Stockmannom in mestno skupnostjo se razširi v prizorišče javnega diskurza, v katerem se oblikuje in prelamlja kolektivno mnenje. Benjamin Krnetić in Timon Šturbej kot predstavnika medijev v neposrednem dialogu z gledalci uprizarjata referenčno aktualno in izvedbeno silovito populistično retoriko. S komičnim stopnjevanjem in retorično virtuoznostjo razgaljata politične taktike oblikovanja javnega mnenja, pri čemer s suverenim zanosom obvladujeta celoten parter.
Drugačen uprizoritveni učinek vzpostavi prizor javne seje mestne skupnosti, ki se iz gledališke dvorane preseli v preddverje Drame. Tu predstava omili parodični register populističnega nagovarjanja in ustvari situacijo, v kateri se težišče konflikta prenese na občinstvo. Gledalci se znajdemo v vlogi zbranega telesa, pred katerim se razgrne razprava o razkritju onesnaženja. V Stockmannovem nagovoru, v katerem razkrije dejstva o onesnaženju, postane očitno, da resnica sama po sebi nima več odločilne moči. Njena usoda ni odvisna zgolj od argumentov, temveč od pripravljenosti skupnosti, da jih prizna. Uprizoritev tako vprašanje odgovornosti vrne tja, kjer se politični proces vedno znova začne – k množici, ki se mora odločiti, ali bo ostala zgolj občinstvo.
Poleg omenjenih registrov uprizoritev razvija še tretjo uprizoritveno raven: v tok dogajanja vstopajo stilizirani vložki, ki začasno prekinejo narativno kontinuiteto prizorov. Ti segmenti posegajo po artificielni estetiki, ki spominja na groteskni politični kabaret in prostor spreminja v prizorišče simbolnega komentarja. Igralci, oblečeni v fragmente časopisnih strani, postanejo skoraj personifikacija informacijskega prostora – telesa, prekrita z diskurzom. Podobno tudi pojav maskiranih figur ustvarja občutek, da se politično neskladje ne odvija več le med konkretnimi liki, ampak med silami, ki delujejo na ravni sistema: propagande, manipulacije in kolektivne mobilizacije. Ti vložki po eni strani delujejo kot učinkovita distanca, ki gledalcu omogoči, da razkol med Stockmannom in skupnostjo prepozna kot simptom širšega političnega mehanizma. Po drugi strani pa njihova stilizacija mestoma razprši dramaturško napetost prizorov in preide v bolj ilustrativno raven.
S prehajanjem med grotesknim spektaklom, realistično psihologijo odnosov in alegoričnimi političnimi podobami Buljanova uprizoritev trenje med resnico in skupnostjo razprši med različne uprizoritvene registre. Prav v tej razpršenosti se razkrije njena osrednja strategija: politični konflikt postane prostor, v katerem se pomen nenehno premika med ironijo, komentarjem in neposredno politično aluzijo. Sovražnik ljudstva tako na koncu učinkuje predvsem kot gledališče političnega stanja: kot uprizoritev sveta, v katerem se resnica raztopi v hrupu diskurzov, podob in retoričnih strategij, ki jo nenehno preoblikujejo.
Vir: http://veza.sigledal.org/kritika/kdo-se-boji-resnice-r